Saša Zagorac je v slovenskem dresu nastopil na EP-jih 2015 in 2017. Foto: www.alesfevzer.com
Saša Zagorac je v slovenskem dresu nastopil na EP-jih 2015 in 2017. Foto: www.alesfevzer.com

Danes 38-letni Ljubljančan je bil prvi iz zlate zasedbe 2017, ki je končal kariero. Po športni poti je ostal povezan s košarko, saj zdaj deluje kot agent pri eni največjih agencij na svetu BDA. Pred petimi leti je bil eden izmed vodij garderobe ekipe, ki je stopila na vrh stare celine, sicer pa je edini slovenski košarkar ob Goranu Dragiću z dvema naslovoma evropskega prvaka, saj sta leta 2004 skupaj osvojila tudi zlato medaljo na prvenstvu v kategoriji mlajših članov.

V intervjuju za MMC je spregovoril o pričakovanjih pred prihajajočim prvenstvom, kjer Slovenija brani naslov, hkrati pa tudi obudil spomine na zgodovinski Carigrad.


Za Slovenijo je odigral 26 uradnih tekem. Foto: www.alesfevzer.com
Za Slovenijo je odigral 26 uradnih tekem. Foto: www.alesfevzer.com

V zadnjih dneh, ko je pred vrati evropsko prvenstvo, hkrati se vrti film 2017 o prejšnjem EuroBasketu, pogosto obujate spomine zgodovinskega pohoda na evropski vrh pred petimi leti?
Predvsem zaradi tega, ker vidiš vse te igralce na kupu in te vrne v tista dogajanja poleti. Spet se piše neka nova zgodba. Upravičeno smo med favoriti in lahko z optimizmom zremo na to prvenstvo. Moje osebno mnenje je, da je vsaka medalja zelo velik uspeh. Upam, da ni ljudi v Sloveniji, ki, če se bo osvojila kolajna in ne bo zlata, bodo razočarani in bodo obsojali. Ta reprezentanca res diha kot eno. Evropska in svetovna prvenstva ter olimpijske igre so specifična tekmovanja. En spodrsljaj in si hitro, recimo, lahko brez boja za kolajne. Mislim, da ima ta ekipa dovolj kakovosti, in upam na najboljše.

Vsi igralci že od tistega prvenstva poudarjajo odlično vzdušje v reprezentanci. Kje oziroma kdaj ste začutili, da ste se tako povezali oziroma se je ustvarila taka kemija?
Moje mnenje je, da ti ne moreš imeti pravega ekipnega duha, če samo zmaguješ. Dokler samo zmaguješ, je vse v redu, a nisi soočen s tem, kaj pomeni, ko ne gre. Mislim, da je vse to prišlo na tistem turnirju v Tel Avivu, kjer smo dobili po ušesih od Turkov in Izraelcev. Takrat smo naredili neki krizni sestanek, potem je šla tudi primerno cela ekipa ven, se pogovorila in sprostila. Od tam je šlo navzgor. Skupaj smo doživeli in šli skozi to krizno obdobje. Upam, da krasi tudi to ekipo. Glede na to, da so glavni motorji še vedno isti, verjamem, da je tako.

Ko vam nekdo omeni Carigrad 2017, kaj je prva stvar, ki vam pade na pamet?
Ravno to. Mogoče sem malce čuden, kar se tega tiče. Ne medalja, ne prvo mesto, ampak to, da si tri mesece v nekem transu. Ne znam opisati tega. Tako neko doživetje, da se tri mesece zbujaš z nasmehom, zvečer ne bi šel spat, ker se vse še vedno dogaja. To, da nas je teh 12 igralcev, –ne glede na to, da se mogoče z nekom bolj razumeš, z drugim slabše, mogoče se z nekom pred prvenstvom sploh nisi mogel videti – zdaj obsojenih, da smo nekako bratje. Se kličemo, smo na zvezi, kot pravim, z enimi več, drugimi manj, a se vsi spoštujemo med sabo in vemo, kaj smo dali skupaj skozi. To je tisto, kar me najbolj spomni na Carigrad in tisto leto.

Sorodna novica Velika želja Gorana Dragića je, da bi nekaj osvojila tudi skupaj z bratom

Kdaj ste dejansko dojeli, da ste postali evropski prvaki?
Trajalo je kar nekaj časa. Mogoče kakšno leto, leto in pol po tem. Takoj po prvenstvu smo šli vsak v svoje okolje in nismo imeli časa proslavljati, analizirati in razmišljati o tem. Ponovitve tekem sem si pogledal kakšne štiri ali pet mesecev pozneje. Preprosto ni bilo časa. Eni so šli takoj v ZDA, drugi v Španijo in po vsej Evropi. Padeš potem v nov mlin in ni časa. Ko vse malce procesiraš, v bistvu vidiš, da se je zgodila manjša krivica, ker nismo predelali, kot bi morali. Kakšno leto pozneje, sploh pa, ko sem enkrat končal kariero, sem videl, da mogoče nisem imel tako dobre kariere, vseeno pa za sabo puščam neki uspeh.

Če govorimo o EuroBasketu 2017 in seveda tudi letošnjem, ne moremo mimo Gorana Dragića. Skupaj sta postala evropska prvaka že v mlajših kategorijah. Kako ste ga vi doživeli pred petimi leti, vas je presenetil s to vlogo vodje?
Mene je najbolj presenetil s tem vokalnim vodenjem. To, da je dober igralec, smo vsi vedeli. Da lahko potegne ekipo za sabo, kadar hoče, smo vsi vedeli. Da je 'žleht', in ko se odloči, bo šel čez trupla, smo vsi vedeli. Ko sva se z Igorjem Kokoškovom pogovarjala, mi je rekel, ti boš moral prevzeti to vokalno vlogo, ker Goran to ni, hkrati pa ima poleg tega več dela z drugimi stvarmi – z analizami, spraviti sebe v red, druge vklopiti … Ko sem videl, da je vse to prevzel. Res me je presenetil s tem. Pred vsako tekmo si je vzel čas, govoril s tistim, za katerega je videl, da ga za tako tekmo najbolj potrebujemo. Z igralskega vidika – sva le igrala večkrat drug proti drugemu, tudi skupaj, poleg tega ga toliko let gledaš po televiziji – veš, kaj pričakovati, ampak v tej vlogi me je pa presenetil.

Kaj pomeni njegova vrnitev v reprezentanco?
Po mojem mnenju največ pomeni, da ekipa močno pridobiva samozavest. Vem, da se to ne bo zgodilo, a tudi, če bo igral le po dve minuti in ne bo dal točk, ljudje okoli njega oziroma vseh 11 igralcev ve, da imajo nekoga takega ob sebi. Grem stavit, da če daš Dirka Nowitzkega na nemško klop, bodo oni boljši, četudi on ne igra, samo to, da je prisoten. Daje neko gotovost. Da ne govorim, da on še vedno lahko zelo dobro igra, kar je tudi pokazal na pripravljalnih tekmah.

Na EuroBasketu 2017 je odlično svojo vlogo odigral v polfinalu ob zanesljivi zmagi nad Španijo, ko se je uspešno boril z bratoma Gasol. Foto: Reuters
Na EuroBasketu 2017 je odlično svojo vlogo odigral v polfinalu ob zanesljivi zmagi nad Španijo, ko se je uspešno boril z bratoma Gasol. Foto: Reuters

Slovenija je imela oziroma ima vrsto vrhunskih košarkarjev, toda, kar uspeva Luki Dončiću, je pa druga zgodba. Kako vi vidite ta fenomen?
Ravno pred dnevi sva govorila in sem mu v šali rekel, saj veš, da v metu te pa še vedno premagam. Pa je odgovoril, Zagi, pred petimi leti sem bil tak škorec, ni možnosti, da me premagaš. Samo povej, kdaj, in pridi, je še rekel. Sam se zaveda, da je bil pred petimi leti res še mlečen. Se vidi tudi po fotografijah. Igral pa je na podoben način, s tem, da ni imel toliko izkušenj, samozavesti, moči in tako naprej. Drugače pa, če pogledamo, se vidi, da je isti igralec. Ni se blazno spremenil, le pridobil je v vseh teh merilih, kar zdaj tako nazorno kaže.

Ste takrat hitro videli, za kako izjemnega igralca gre, čeprav je bil star komaj 18 let?
Večkrat sem povedal anekdoto s prvega treninga. Prišel je preplašen in sramežljiv. Imel je 18 let in le gledal ter poslušal, kaj starejši govorimo. Ko smo začeli treninge in je dal žogo pod roko, pa je takoj začel postavljati igralce – Vidmar, ti tja, Randolph tja … To imaš ali pa ne. Se ne da narediti, naučiti, kupiti … Zato je bilo tako tudi v drugih ekipah. Kamor koli ga postaviš. Če bi se šel med bloki kepat, bi hotel na vsak način zmagati. To je to, kar ga dela takšnega, kot je.

Če daje Goran neko gotovost, kot pravite, pa so reprezentanti dejali, da Luka vnaša neko sproščenost, preprosto pa dela soigralce boljše. Ste hitro začutili, da je tako?
Seveda. Sploh primer, ko v šestih sekundah prelomi celo njihovo ekipo in ti da v kot žogo, ko si sam. Tega ne smeš zgrešiti, saj mu uničiš videovrhunec. Realnost je taka, da te res zadene. Ni žoga 20 cm v desno, nizka ali visoka, ampak te zadene točno v prsi, tako kot treniraš. Tako lažje je igrati z njim. To je ena stvar. Druga pa je, da si v tej reprezentanci ne moreš dovoliti, če sta v njej Luka in Goran, da bi prišel mogoče nepripravljen. Moje mnenje je, da bi nepripravljenega igralca moral takoj odsloviti, ne glede na to, kdo je. Spoštovati moraš, s kom igraš, in biti pripravljen, da jima pomagaš na najboljši način. Se pravi, ko si pripravljen, te pa on dela boljšega.

Murcia včasih pride med šest, včasih pa se bori za obstanek. Recimo, da je zlata sredina. Igra tudi Ligo prvakov, ki je recimo tretje najmočnejše tekmovanje v Evropi. Sita Alonsa poznam, ko je bil pomočnik, ko sem bil pred vrsto leti pri Joventutu. Vem, da ima rad mlade igralce. Njegovo edino pravilo je, da boš menjan, če ne boš pokazal hrabrosti. Vse je dovoljeno, le to ne, da, ko si sam, ne vržeš. Urban je pravi igralec. Je zelo samozavesten in verjamem, da se bo pri njem dobro delalo. Alonso je znan kot trener, ki daje priložnost mladim. Recimo pred nekaj leti je Raula Neta, ki ima podobne karakteristike kot Urban, spravil, da je z 18-leti igral po 20 do 30 minut v močni španski ligi. Zaupamo mu, vse ostalo pa je odvisno od igralca. Mislim, da bo vse v redu.

O odločitvi Urbana Klavžarja za prestop v Murcio

Ogrodje ekipe je v teh petih letih ostalo enako. Nekateri igralci so precej zrelejši, nekaj je novih, lahko primerjate to reprezentanco z letom 2017?
Anthony Randolph je pred kratkim rekel, da je bila tista močnejša. Težko kar koli rečem. Dejansko je Luka toliko boljši. Goran ni slabši, ampak, recimo, ne more v tolikšnem času igrati toliko. Tedaj je igral po od 30 do 40 minut, če je bilo treba. Zdaj je to malce težje, sploh povezati šest ali sedem takih tekem. Po drugi strani, izredno spoštujem Mika Tobeyja in kar prinaša ekipi, ampak Gašper Vidmar je pa neka druga dimenzija. Če bi iz teh dveh ekip sestavil eno, bi trdil, da je prvenstvo vnaprej osvojeno. Zdaj se igra malce druga košarka. Veliko je igre "pick and pop" s Tobeyjem, česar z Vidmarjem nismo bili vajeni. Po drugi strani malce šepa obramba, ker ni Gašperja, ki je vseeno vzbujal neki strah v nasprotnih ekipah. Potem je zdaj tu Zoran Dragić, ki je takrat manjkal. Mogoče zaradi njega nima take vloge Jaka Blažič. Mogoče ima manjšo vlogo tudi Klemen Prepelič, ki vemo, kako je odigral nekaj tekem na prvenstvu. Težko je primerjati vse skupaj.

Vsi govorijo o najmočnejšem prvenstvu do zdaj. Se strinjate?
Tako bom rekel. Poimensko še ni bilo in ne bo nikoli močnejšega. Ne vem, kaj bo čez 20 ali 30 let, ampak v bližnji prihodnosti močnejše ne more biti. Kar pa ne pomeni, da bo najboljše za gledat. Še vedno se spomnim, kako so na prvenstvu takrat za mizo sedeli trenerski lisjaki Boša Tanjević, Sergio Scariolo in Ettore Messina ter se strinjali, da na prvenstvu še niso gledali boljše tekme, kot je bila četrtfinalna Slovenija – Latvija.

Po karieri ste ostali povezani s košarko. Je bila že med igranjem vaša ideja, da boste pozneje zapluli v agentske vode?
Zadnjih nekaj let sem intenzivno razmišljal, kaj bom po karieri. Ni mi dalo miru. Bil sem vedno eden tistih igralcev, ki je iz določenih razlogov podpisoval med prvimi, ker mogoče nisem imel gotovosti in sem čim prej hotel imeti klub, ali med zadnjimi, ko se je sezona že začela. Vedno so bile neke negotovosti. Veliko igralcev sploh ne razmišlja, kaj bo, mogoče sem tudi jaz malo pozno, a sem vedno prišel do istega sklepa, da bi se rad ukvarjal z agentstvom. Ker me to veseli in bi rad pomagal drugim igralcem, saj sem sam hodil čez te stvari in približno mi je jasno, kaj igralec potrebuje v določenem trenutku. Ko je vse super, me mogoče sploh ne potrebuje in ima druge ljudi okoli sebe, ki ga izpolnjujejo. Si pa ob njem, ko je težko, ko so poškodbe, ko ni plače, ko ni zaželen in je brez kluba … Take stvari, česar jaz nisem imel med kariero. Zadnjih pet ali šest let sem vedno torej prišel do istega odgovora, kaj bi rad počel. Uspešno sem sicer končal šolanje za trenerja. Diplomo imam, a se preprosto v tem ne vidim. Zdaj se ukvarjam z agentstvom in sem zelo zadovoljen.

Sorodna novica Zoran Dragić: Želimo si medalje, a se zavedamo, da ne bo lahko

Delate za eno največjih agencij na svetu. Kakšen je ta svet popolnega profesionalizma?
Se pravi vsaka stvar zahteva svoj davek. Veliko je sestankovanj in veliko si od doma. Letos sem bil zagotovo več kot sto dni odsoten od doma. Veliko je tega, ampak me veseli in na srečo imam družino, ki me razume in podpira. Kar se tiče profesionalnosti, je v tej agenciji res najvišje mogoče ravni. Totalni servis igralcem. Na tedenski ravni se dobivamo na Zoomih, razpravljamo, se dobivamo nekajkrat na leto. Zdaj med EP-jem se bomo v Nemčiji, pred kratkim smo se pa v Las Vegasu. V Evropi nas je sedem in vsak pokriva svoj trg. Pred kratkim sem dobil naloge za italijanski trg. Sem zelo ponosen in vesel. To je trenutno drugi ali tretji najmočnejši v Evropi za španskim. Skrbeti je treba za igralce, kot sta Daniel Hackett in Nico Mannion, torej govorimo o evroligaških igralcih. Veliko je vlaganja, ampak tako je v vsaki stvari, če hočeš biti uspešen.

Poleg teh skrbite tudi za mlade igralce. Pod vašim okriljem sta dva velika upa slovenske košarke, Urban Klavžar in Jan Vide.
Res je. Povezuje ju ena stvar, kar je neverjetna delavnost in posvečenost. Ni razlik, oba 24 ur na dan živita za košarko. To je nekaj, kar me navdaja z velikim navdušenjem. Če to imaš, ne moreš zgrešiti. Delaš stoodstotno, mi pa smo tu kot ekipa, da jima pomagamo na tej poti. Kot jima pravim, bom vajin največji kritik, ko bo treba. Če boš dojel, bova super sodelovala, če pa ne, pa je verjetno bolje, da nisva skupaj. Oba imata sicer zelo svetlo prihodnost. Slovenija se na branilskih položajih, pa ne samo zaradi teh dveh igralcev, ampak na splošno, nima česa bati. Tudi drugi slovenski reprezentanti v mlajših kategorijah, ki niso moji, so obetavni. Imamo zelo zanimivo zaledje.

Kako je šlo s prestopom Klavžarja iz Reala iz Madrida v Murcio?
Dokaj gladko. On je v Španiji zaželena roba. Ne vem, koliko so ljudje seznanjeni, da je v Španiji podobna situacija kot v Ligi NBA. Španski klubi med sabo lahko enačijo pogodbe. Se pravi, če te kdo hoče, tvoj klub lahko izenači pogodbo in moraš ostati pri tem klubu. Zato smo imeli malce težav. Načeloma ga Real v tej sezoni ne vidi v prvi ekipi. Po drugi strani je zadržal pravice, da ga lahko v naslednjih treh letih potegne nazaj. Potem je težko dobiti nov klub, saj težko nekdo vlaga v nekoga, ki bo potem šel. Toda še vedno gre za tako kakovost, da se je našlo nekaj španskih ekip, ki so to prepoznale in po pogovoru s trenerjem Sitom Alonsom smo se odločili za Murcio.

Kariero je začel in končal v Olimpiji. Foto: www.alesfevzer.com
Kariero je začel in končal v Olimpiji. Foto: www.alesfevzer.com

Pričakujete, da bo Vide zdaj prevzel vlogo nosilca v mladinski ekipi?
Ja, Jan naj bi bil ta, ki prevzema glavno vlogo. Real to dela zelo sistematsko. Ne bo potisnil šestih igralcev v ospredje, ampak dva ali tri, na katere računa. Lani recimo sta bila to Klavžar in Eli Ndiaye. Letos predvidevamo, da bo Jan. Bomo videli, kako bo.

Vlada v Španiji velik interes za nadarjene slovenske košarkarje?
Zelo velik. Iskreno povedano, preden sem se začel ukvarjati s tem, sem bil proti selitvam mladih igralcev v Španijo. Zdaj, ko sem nekaj časa v tem poslu, vidim, da ni veliko slabega v tem. Košarkarji se lahko naučijo jezika, se do konca šolajo in doživijo neko drugo košarko. Ta je čisto drugačna, kot bi bil v mlajših kategorijah v Španiji to drug šport. To se vidi na teh prvenstvih mlajših kategorij, ko ves čas pritiskajo in dobivajo tekme na fizično moč. Po drugi strani, če greš v Španijo s 14 ali 15 leti in si tri leta v klubu, si rangiran kot domač igralec, kar odpira neka nova vrata.