Slovenija je imela po zaslugi Luke Dončića v Manili izjemno podporo. Njene tekme so bile najbolj obiskane. Foto: Fiba
Slovenija je imela po zaslugi Luke Dončića v Manili izjemno podporo. Njene tekme so bile najbolj obiskane. Foto: Fiba

Lani je evropsko prvenstvo Slovenija zapuščala močno razočarana. Po osvojeni kölnski skupini, kjer je premagala tudi dve kasnejši nosilki kolajn, se je namučila že v osmini finala proti Belgiji, v četrtfinalu pa jo je po zares skromni predstavi izločila Poljska, reprezentanca, ki ni sodila v isti kakovostni razred in je pot proti naslednjemu evropskemu prvenstvu začela že v predkvalifikacijah. Tedaj vidno Slovenija ni bila prava, težave v garderobi pa so se odražale na parketu. Dober mesec pozneje je pomlajena zasedba potrdila mesto na svetovnem prvenstvu, košarkarji pa so napovedali, da bodo na turnirju v treh azijskih otoških državah pokazali svojo vrednost in popravili vtis.

Poškodbi Murića in Čančarja velik šok

Sorodna novica Aleksander Sekulić ostaja prva izbira KZS-ja

Japonska je Slovenijo povabila v eno izmed svojih dveh skupin na Okinavi, še pred začetkom misije svetovno prvenstvo pa so se začele težave s poškodbami. Na zadnjem obračunu državnega prvenstva se je poškodoval Edo Murić, tedanji kapetan izbrane vrste, ki je reprezentanci pomenil ogromno s svojo borbenostjo in neopustljivostjo, ko se je odlično kosal z višjimi tekmeci, hkrati pa je bila neprecenljiva njegova vloga v garderobi. Ko ima hudič mlade, jih ima res veliko. Že tako nedohranjena slovenska linija pod obročem je še večji udarec prejela med pripravami, saj si je prav tako koleno poškodoval Vlatko Čančar, prvak Lige NBA in ob Luki Dončiću glavni nosilec igre. Slovenija je že na EuroBasket lani odšla z le štirimi visokimi igralci, Aleksander Sekulić pa je letos kar naenkrat ostal brez obeh krilnih centrov.

Nemudoma so se znižala pričakovanja javnosti, košarkarji, ki so še lani pred šampionatom stare celine napovedovali kolajno, pa so bili ob omembi ciljev zelo previdni. Svoje so dodale še neprepričljive predstave na pripravljalnih tekmah, ko so sicer zelo kakovostni tekmeci izpostavili marsikatero pomanjkljivost Sekulićeve vrste, ki je doživela kar nekaj konkretnih porazov. Spodbudnejša je bila nato igra na zadnjem testu v Tokiu proti Japonski, zelo suvereno pa so Slovenci tudi opravili s skupinskim delom na Okinavi. Tekmeci na papirju niso bili najtežji, čeprav se je marsikdo bal obračuna z Gruzijo, pa so tudi na tem zanesljivo vpisali zmago.

Velika zmaga nad Avstralijo in visok poraz proti svetovnim prvakom

Grafiko zagotavlja <a href='https://www.sofascore.com' target='_blank'>sofascore.com</a>
Grafiko zagotavlja sofascore.com

V drugem delu sta jih čakala bistveno težja izziva. Najprej Avstralci, ki so na Fibini lestvici zasedali tretje mesto, pred dvema letoma v Tokiu pa so dobili medsebojni dvoboj za bron. Taktična priprava strokovnega štaba je bila vrhunska, košarkarji pa so navdušili z garanjem in borbeno igro vseh 40 minut. Predvsem obramba, ki jim je povzročala veliko težav v pripravah, je bila na zelo visoki ravni, ta zmaga pa je bila tudi vrhunec svetovnega prvenstva. Nato je Slovenija nanizala tri zaporedne poraze. Z Nemci so izgubili v boju za prvo mesto na Okinavi, Kanada je bila boljša v četrtfinalu, Litva pa v razvrstitvi od petega do osmega mesta. Na koncu je prvenstvo le sklenila s slavjem nad Italijo, ki ji je prineslo sedmo mesto.

Ob vseh treh porazih je prejela 100 točk. Tako proti Nemčiji kot proti Kanadi Slovenija ni bila kos fizično dominantnemu tekmecu, ki ji je povzročal težave s svojo agresivnostjo in hitrostjo. Ko so se začele težave v obrambi, predvsem zaradi tranzicijske igre nasprotnika, se je začela višati razlika. Po obračunu s Kanado je bilo tudi veliko govora o sodnikih. Raven sojenja na tem prvenstvu ni bila na enaki kot kakovost košarke, je pa bila Slovenija na čelu s kapetanom Dončićem tista ekipa, ki se je nad tem najbolj pritoževala. Luka je na prvenstvu igral odlično, bil prvi strelec in izbran v peterko turnirja, je pa prevečkrat energijo izgubljal z negodovanjem nad sodniškimi odločitvami. Tudi sam je na eni izmed novinarskih konferenc priznal, da je tako in se tega tudi zaveda. Predčasno je zaradi tehničnih napak končal četrtfinale s Kanado. Brez dvoma sojenje ni bilo dostojna tako velikemu dogodku, toda pritoževanje slovenske reprezentance je bilo pretirano in je tudi imelo negativne posledice. Zagotovo dobra šola za nadaljnja tekmovanja za vse.

Luka se je izkazal v vlogi kapetana

Dončić je prvič vodil Slovenijo kot kapetan. V vlogi vodje je napravil velik korak naprej. Kot smo od njega vajeni, vsako leto napreduje in postaja boljši, kljub številnim doseženim presežkom pa ima brez dvoma še prostor za napredek, kar se včasih zdi neverjetno. Kot že rečeno, večja mirnost in preudarnost v komunikaciji s sodniki, da ni nepotrebnega izgubljanja energije, ko potem koncentracija pade na stvareh, ki so ključne. Obramba je bila največja hiba Slovenije na turnirju, tudi v napadu pa je, ko ima tako dominantnega posameznika, lahko precej boljša. Večkrat so bile ofenzivne akcije preveč enodimenzionalne in se je le čakalo, kaj bo skreiral Luka, Slovenija pa je najbolje igrala, kadar je 24-letni Ljubljančan razigra(va)l in vključil vse soigralce.

Neverjetna je priljubljenosti Luke Dončića v Aziji, kjer je košarkarske navdušence zaradi njega zajela prava evforija. Foto: EPA
Neverjetna je priljubljenosti Luke Dončića v Aziji, kjer je košarkarske navdušence zaradi njega zajela prava evforija. Foto: EPA
Erjavec zadovoljen z delom selektorja Sekulića

Na koncu je rezultat glede na vse okoliščine dober. Slovenija je izpolnila cilj z uvrstitvijo v izločilne boje, tretjič prišla med najboljših osem na svetu, izenačila pa je najboljšo uvrstitev. Klonila je proti istim trem reprezentancam kot na primer ZDA. Nosilci medalj imajo na papirju precej kakovostnejše posameznike kot Slovenija, predvsem pa (trenutno) bolje delujejo kot celota. Res je, da Luka sodi med najboljše na svetu, toda podporni kader v večini ne igra na ravni, kakršni košarkarji najboljših reprezentanc, ki so v večini sestavljene iz igralcev Lige NBA ali Evrolige. Da ima Slovenija omejen izbor kakovostnih igralcev, je jasno že dlje časa. V minuli sezoni sta Evroligo igrala le dva, v konkretni rotaciji pa je imel Sekulić letos igralca iz romunske lige in celo druge japonske.

Naslednji izziv bodo julijske kvalifikacije za olimpijske igre. Vprašanje je, kako bosta okrevala Čančar in Murić, verjetno pa bo to za marsikoga v ekipi zadnje dejanje z izbrano vrsto, saj jedro prihaja v zrela leta. Leta 2025 sledi evropsko prvenstvo, ki ga bodo gostile Latvija, Ciper, Poljska in Finska. Popolna menjava generacij ne bo potrebna, bodo pa slej kot prej morali konkretno priložnost dobiti Gregor Glas, Žiga Samar in druščina. Njun vrstnik Bine Prepelič jo je, ko je krpal vrzel na štirici, na prvenstvu dobro izkoristil. Prej omenjena dva sta bila na prvenstvu, a v povsem obstranski vlogi, sta pa bila v preteklosti vedno nosilca svojih selekcij. Kot je v intervjuju za MMC povedal Peter Vilfan, je treba Dončiću pokazati, da ima ob sebi tudi kakovostne mlade košarkarje in bo lahko skupaj z njimi v prihodnje naskakoval odmevne rezultate. Na svetovnem prvenstvu naslednjič leta 2027, ko bo tretjič zapored v Aziji. Gostil ga bo Katar.

Kaj bo s Tobeyjem in Sekulićem?

Prihaja še nekaj zanimivih obetavnih igralcev, ob tem pa je dejstvo, da se bo tudi v bližnji prihodnosti Slovenija morala zatekati k naturalizaciji visokega košarkarja. Mike Tobey, ki je v zadnjih treh letih zasedel mesto naturaliziranega igralca, se o svoji prihodnosti še ni zjasnil, je pa predsednik KZS-ja Matej Erjavec potrdil, da je njegov prvi kandidat za selektorja Sekulić, ki mu je potekel mandat. Selektor je dejal, da se še vidi na klopi, čeprav, kot je priznal, rezultatskega presežka v treh letih ni bilo. Erjavec ga je podprl že lani, ko je marsikdo po neuspehu na evropskem prvenstvu pričakoval, da je sodelovanje končano.

Sorodna novica Odlike, ki Luko Dončića že zdaj postavljajo med nesmrtne

Lani je bilo razočaranje veliko, pred dvema letoma grenak priokus, ko je bila olimpijska kolajna tako blizu, po nesrečnem porazu pa so ostali brez nje. Letos so igralci priznali, da so zadovoljni z rezultatom, a so vseeno verjeli, da je dosegljivo več. Realno glede na prikazano na tekmah proti Nemčiji in Kanadi je sedmo mesto realno. Nosilci kolajn so na turnirju pokazali precej več. Taktično zrelost, veliko disciplino, fizično moč in agresivno obrambo. Igra je imela rep in glavo na obeh straneh parketa, v slovenski pa je teh pomanjkljivosti (precej) več.

Dejstvo pa je, da je bila podoba Slovenije na parketu precej boljša kot lani, ko je bilo na daleč vidno, da povezanost igralcev ne le, da še zdaleč ni ista kot v Tokiu, očitno je bilo, da so znotraj ekipe težave. Zdaj so vsi poudarjali dobro kemijo, ki naj bi spominjala na tisto pod petimi krogi. V pozitivnem vzdušju se da graditi naprej. Velika vrednost je Lukova predanost reprezentanci, tako dobremu posamezniku pa je treba le dodati ostale kamenčke v zmagoviti mozaik in se poveže močna celota, kot so bile to najboljše ekipe na svetovnem prvenstvu. Od igralcev do selektorja in strokovnega štaba.