Walter Hofer je bil zadnjih 27 let alfa in omega smučarskih skokov. Foto: EPA

Hoferja bo prihodnjo sezono nadomestil Italijan Sandro Pertile. Na nedavnem obisku v Sloveniji se je s Hoferjem pogovarjala Polona Bertoncelj.

Ta sezona bo za vas drugačna, zadnja, v kateri boste direktor svetovnega pokala. Kako se počutite?
Pravzaprav nisem nikoli razmišljal toliko naprej. Osredotočen sem na dnevne obveznosti in tako je tudi tokrat. Dobro smo izpeljali poletno sezono in upam, da bodo tako potekale priprave tudi na zimsko sezono. Čaka me še nekaj sestankov, povabljen sem tudi na kongres Fisa, tako da je do mojega izteka mandata kar še nekaj časa.

Ste se že kdaj vprašali, kaj ste spremenili v smučarskih skokih v teh letih, odkar ste na čelu smučarskih skokov?
Imel sem priložnost, da sem bil deset let v smučarskih skokih kot serviser in trener. Tako sem dobil dober vpogled, kaj se dogaja. Karavana v smučarskih skokih je zelo zaprta. Gre za nišni šport. Če nisi nekdanji skakalec, praktično nimaš pravice do besede. Ko sem stopil na funkcijo, je bila moja prva naloga, da naredim skoke varnejše, saj sem bil kot serviser priča številnim nesrečam. Prvi razgovori s tako imenovanimi strokovnjaki so bili zelo demotivacijski. Rekli so mi, zakaj bi to delali, nihče več ne bo gledal skokov. Takrat sem se vprašal, je to res nekaj kar hočem početi? Rekel sem si, da bom to uresničil ali pa bom odšel. Kar potrebuješ, je ekipa. Sam ne moreš narediti nič. Iz sistema sem izvlekel nekaj pravih strokovnjakov, dobil sem podporo zakonodajnega telesa, posameznih zvez in pot se je začela.

Hofer pred svojo zadnjo sezono v svetovnem pokalu

Uspelo vam je narediti smučarske skoke za enega najbolj popularnih športov na televiziji ...
Potencial tega športa je bil izjemen, bilo ga je treba samo pravilno zapakirati. Pred tem so bili večinoma vpleteni le tisti, ki so bili zraven, na televiziji je bilo dogajanje dolgočasno. Naša naloga je bila narediti skoke privlačnejše. Prvi korak je bila uvedba sistema, ki je značilen le
za smučarske skoke. Ko sem začel, smo imeli štiri različne pravilnike in bilo je precej zapleteno. Nekoč sem bil na tekmi nordijske kombinacije in ena izmed starejših gledalk me je vprašala, kdaj bo skočil Jens Weissflog. Takoj mi je bilo jasno, da moramo delati na svoji podobi. Potem smo začeli spreminjati pravila. Kar koli narediš, moraš najprej narediti domačo nalogo. Ko smo našli pravi format, so mediji zahtevali še več. Takrat smo začeli sodelovati. Nekaj časa smo dobivali povratne informacije pišočih medijev, da smo se prodali elektronskim medijem. Pa je bilo obratno. Izkoristili smo jih za popularizacijo športa. Spomnim se, ko so me s televizije prosili, če so lahko kamere v sobi za ogrevanje. Najprej sem bil proti, nato pa so predlagali, da bodo skakalci opozorjeni, ko jih bo kamera spremljala v živo. Sprva so bili skakalci in trenerji prestrašeni, a zdaj je to nekaj samoumevnega. Kamere imamo zdaj povsod, v našem tovornjaku, na zaletni rampi ... Televizija je tako začela delati zgodbe. Režiserji, kot je Dejan z vaše televizije, zdaj natančno vedo, kaj hočejo gledalci videti na ekranu. To je naša prednost.

Kako ste dobili vse te ideje?
Poslušal sem ljudi. Situacija je vedno ista. Ko greš v javnost, se sprva s tabo samo pogovarjajo, nato pa že ponujajo ideje.Treba jih je zbirati. Drugo, kar je tudi izjemno pomembno, so kritiki. Nujno jih je poslušati. Nekatere kritike so seveda zelo čustvene, toda ko ta čustva izločiš, ima
vsaka kritika neko vsebino. O tem je treba razmisliti.

Kako pomemben korak v smučarskih skokih je bila vetrna izravnava?
Imel sem številne nespeče noči, ker sem bil na silnem udaru kritik. Nekaj tekmovanj v preteklosti je bilo takih, kjer so se pojavile velike težave. Robert Kranjec je v Lillehammerju s številko 21 skočil 140 metrov. Za zeleno mizo smo ugotovili, da je to predaleč. Tekmovanje smo ustavili, nadaljevali smo s številko 22 in Kranjec je moral še enkrat na štart. To ni fer, ker je bila napaka žirije, da smo ga pustili skočiti tako daleč. Drugi primer je bil v Vancouvru. Krepil se je vzgonski veter. Predzadnji skakalec Larinto je padel, ker je skočil predaleč. Bili smo v dilemi, kaj narediti. Spustiti Schlierenzauerja, počakati na slabše razmere ali začeti znova. Seveda, bi morali ponoviti serijo in vseh 49 skakalcev poslati na zaletišče. Bilo je stresno, ko smo mu dovolili skok. Zavedal se je, da je hitrost velika in imeli smo srečo, da je varno opravil skok. Toda to ni bila normalna situacija. Tretji primer je bil Vikersund, ko nismo našli pravega zaletnega mesta, ko je bil Schlierenzauer v tako dobri formi. Eden izmed novinarskih kolegov je rekel, da to ne gre več tako naprej. Takrat sem poklical Mirana Tepeša in mu dejal: moramo imeti sistem za spremembo zaletnega mesta. Bil je tiho in po desetih sekundah je rekel: dobro, toda moramo kompenzirati tudi veter. Tako se je vse skupaj začelo.

Vedno ste bili zelo odprti do novinarjev ...
Kot sem povedal že prej, so smučarski skoki zelo majhen šport. Nima podpore industrije, nima podpore turizma in nima česa prodajati. Edini vir prihodkov je, da se kaže na televiziji. To je naša kooperacija. Zato smo pri televizijskem produktu zelo zaščitniški. Vemo, da gre za umeten produkt, nekaj kar obstaja zgolj elektronsko. A z njim smo dobili denar. Tako smo lahko začeli izplačevati nagrade najboljšim skakalcem. Imeli smo zahteve do organizatorjev, tako da smo morali delež dati tudi njim. Naknadno smo vključili tudi trenerje, ko smo s kamero kreirali čustveni odnos s skakalcem ob štartnem zamahu. Zdaj je pred mano še ena sezona, ob kateri sem zelo previden, ker po dolgem času nočem novih sprememb.

Odnos med vami in novinarji je bil zelo zanimiv zadnjo sezono, ko je zmagoval Kobajaši, ki ne zna ne angleško ne nemško. Kako pomembno je za vas, da skakalec govori angleško ali nemško?
Športnik ima popolno zaščito. Mi se moramo prilagoditi. Imeli smo razpravo, kdo je odgovoren za prevajalca. To ni ne skakalec ne ekipa ne država, ampak organizator oziroma tisti, ki ima pravice do prenosa. Športnik mora imeti dober občutek, ko naslavlja javnost in mi moramo storiti vse, da mu je, kar se da prijetno.

Toda bilo je dobro za smučarske skoke, da je zmagovalec svetovnega pokala z Japonske.
Da. Seveda je vsak zmagovalec iz vsake države dober, toda lepo je imeti porazdeljene stopničke.V zadnjih letih je bilo to odlično, ker smo imeli zmagovalce iz desetih različnih držav, čeprav smo imeli serijske zmagovalce. To je v pomembno zaradi družbenega okolja v karavani, da vlada občutek, da lahko vsi pridejo na stopničke.

Kako pomembni so za vas smučarski poleti?
Gre za najvišjo stopnjo, ko stojiš na odskočišču v Planici in vidiš, kaj vse so skakalci zmožni in pripravljeni narediti. To je res neverjetno. Morajo imeti neverjeten občutek, sicer ne vem, zakaj bi to počeli. To, da je Kobajaši pristal pri 252 metrih, je izjemno. On je že po 150 metrih
vedel, da ga čaka trd pristanek pri verjetno rekordni dolžini. To je občudujoče.

Kako gledate na prihodnost smučarskih skokov?
Zavedam se, da smo še vedno zelo, zelo majhni. Mednarodna smučarska zveza ima 120 članic, mi pa imamo skakalce iz približno 20 držav. Imamo veliko prostora za širitev. Radi bi se razširili po vsem svetu, predvsem pa v ZDA in Kanado. Zadržali bi seveda najboljše organizatorje in jim vsake toliko časa dodajali nove. S poletno veliko nagrado bi radi naslovili države, ki nimajo zimskih športov.

Kaj bi svetovali vašemu nasledniku Sandru Pertileju?
S Sandrom imava zelo dober odnos. Kadar koli me bo potreboval sem dosegljiv, toda nasvetov mu ne bom dajal. Ne bom se več javno izpostavljal. Zdaj je na vrsti nova generacija.