Knjiga Glej, ta svet je tudi zate! je nedavno izšla kot del knjižnega daru Slovenske prosvetne zveze. Z Vido Obid in Heleno Verdel se je o vsebini knjige in pomenu zveze pogovarjala urednica knjižnega daru, Klasja Kovačič.

Čigava je bila pobuda za nastanek knjige?
Vida Obid: Poklicala me je tajnica Zveze slovenskih žena Trude Wieser. Najprej sem si mislila, da je to pravzaprav že vse napisano v knjigi Šolo, ne šivanko in se spraševala, ali je mogoče najti še kaj novega. Potem sem se pogovorila s Heleno, ki bi bila pripravljena za tako delo, če bi se ga lotili skupaj. No, ja, najprej je treba pregledati, ali bi našli kaj no­vega gradiva. Nazadnje sva se odločili, da prevza­meva to nalogo.

Helena Verdel: Takoj sem vedela, da sama nočem pisati te knjige, ker obvezno raje de­ lam v paru ali v skupini. In pri meni je bilo podobno – to sva že vedeli, da ne bova našli dovolj gradiva. Včasih je tudi dobro, da nečesa ne veš, in če v dvoje delaš, potem tudi laže razpravljaš, razvijaš misli in ideje, razmišljaš, kako bi se nečesa lotil, ko ti gradivo tega ne ponuja v prvem trenutku. Izka­ zalo pa se je, da je bilo veliko gradiva v Slovenskem vest­ niku. To je treba tudi povedati, da je Slovenski vestnik tisti, ki je hranil zgodovino ZSŽ, tako da je o njenem delovanju vedno znova poročal.

Vida Obid: Seveda je bila po­buda tudi 80­-letnica Milke Ko­kot, dolgoletne predsednice, in 80­letnica ustanovitve Antifa­šistične fronte žena, ki bo nas­lednje leto.

Kaj je dodana vrednost knjige oz. kaj lahko bralci novega izvedo?
Helena Verdel: Problem je bil, da sva se že zavedali, da je malo gradiva. In vprašanje je, če imaš malo gradiva, je že malo tisto, da je toliko napisanega. In to sva se spraševali: ali bova še dovolj novega našli, da bo lahko že znano nadgrajeno.

Vida Obid: Mogoče je do­dana vrednost to, da so podatki zbrani na enem mestu in združeni v eno zgodbo. Precej stvari je objavljenih, tudi v znanstve­nih knjigah, ampak o tem nihče ničesar ne ve. Mi vsi vemo, da so ženske organizi­rale letovanja na morju, ampak kakšne so bile takrat razmere, tega ne ve nihče: niso imeli pot­nih listov, borili so se za priklju­čitev k Jugoslaviji in v teh raz­merah je leta 1948 šlo okrog 130 otrok iz Celovca z vlakom na morje in to za tri tedne. Mis­lim, kakšen zalogaj je to bil! Skupni potni list, skupne vize in tako naprej, kakšno neodob­ravanje tudi po časopisju na Koroškem, ker je bila tudi go­nja proti temu ... Mislim, da so te razmere v najini knjigi neko­liko opisane, ker recimo, kdo je to organiziral, o tem danes nihče nič ne ve. Še sama sem se čudila, ko sem videla te dokumente, kako je to videti, mis­lim, to so tudi lepi dokumenti, opremljeni z žigi, pa seznami teh otrok in dve spremljevalki in ena odbornica ZSŽ Hilda Ogris, ki je to organizirala, s takim številom otrok. Zanje je bilo to svetovno potovanje. To je mene zelo fasciniralo, odkrito rečeno.

Za naslov svoje knjige sta si izposodili verz iz pesmi Kje si, mati Karla Destovnika – Kajuha. Bi lahko rekli, da se v naslovu skriva misel "glej, ta svet je tudi zate, ženska"?Vida Obid: Ja, tudi, a lahko velja tudi za otroke.

Helena Verdel: Ženska, glej ta svet je tudi zate, Slovenka, glej, ta svet je tudi zate. Če pogledamo koroške Slovence, so bili takrat res ubogi. In če re­čem "glej, ta svet je tudi zate", ker nudim otrokom iz finančno šibkih družin dopust – takrat to ni bilo normalno, otroke včasih še v šolo niso pošiljali, ker so morali delati na kmetiji. In jim potem ponudim tri tedne dopusta. To je čisto drugo gle­danje na svet. To je svet, ko rečem: ja, ti imaš tudi pravico do počitka, ti imaš tudi pravico do veselja. Torej "glej, ta svet je tudi zate" je nekaj, kar je name­njeno širšemu krogu, kot na­mig, da ni samo za druge.

Ali je po vajinem mnenju ZSŽ danes politična organizacija oz. kako ta organizacija deluje danes?
Vida Obid: Po razpadu Jugo­slavije so odšli tudi nekateri partnerji in obstoj ZSŽ je bil nekoliko ogrožen. Težko je bilo v teh okoliščinah najti nove ljudi, torej ženske, ki bodo prevzele organizacijo. Zelo sem hvaležna, da je to uspelo in da je Milka Kokot to tradicijo v povezavi z drugimi od­bornicami uspela vzdrževati z raznimi manjšimi priredit­vami, srečanji, izleti itn., da so prebredle ves ta čas, in vem, da je Milka zelo srečna, da je us­pelo dobiti nove odbornice. Z njimi je nastal nov zagon. To je nova generacija, ki bo posta­vila nove delovne okvire in cilje in jaz sem optimistična, da se bo to nadaljevalo, ker je še do­volj stvari, ki jih je treba ure­diti, in dovolj dela, da se bo doseglo dobro stanje. Da bo več žensk v odborih in da bodo tudi v organizacijah bolj upo­števane. Mislim, da trenutno tega nihče ne odobrava. Mlajše ženske imajo veliko nalog, so zaposlene, ampak okoliščine so se le nekoliko spremenile – moški več sodelujejo v druži­nah, tako da imajo ženske več energije in možnosti, da se vključujejo tudi v organizacij­ska dela, bolj so samozavestne in znajo nastopati v javnosti.

Helena Verdel: Jaz bi do­ dala še drug vidik. Nikoli si nisem mogla predstavljati, da bi se pravice, ki so že bile pri­dobljene in to z veliko truda, lahko izgubile. Zdaj pa smo priča temu na primer pri pre­povedi splava na Poljskem in v Ameriki. Sprašujem se, kdaj bodo te pravice odvzete, torej gre za pravico do samoodloča­nja. Pa tudi pravice na drugih področjih, torej ali in kdaj bomo šli ta korak nazaj? Drugo, kar je pomembno, je, da je treba o pravicah sprego­voriti spregovoriti naglas, po­vedati, kaj hočeš.