Z leve: Rupi Gasser, Joško Hudl, Avgust Brumnik, tajnica SGŠ dežele Koroške Sonja Kuchling, Martin Kuchling, Božo Hartmann in Roman Verdel na zadnji seji društva Glasbena šola na Koroškem. Foto: NOVICE
Z leve: Rupi Gasser, Joško Hudl, Avgust Brumnik, tajnica SGŠ dežele Koroške Sonja Kuchling, Martin Kuchling, Božo Hartmann in Roman Verdel na zadnji seji društva Glasbena šola na Koroškem. Foto: NOVICE

Društvo Glasbena šola na Koroškem se je dolgo trudilo za sistemsko rešitev financiranja in obstoja. Sredi leta 2015 pa je Slovenska glasbena šola postala 28. Glasbena šola dežele Koroške. Društvu Glasbena šola na Koroškem, ki je do leta 2015 bilo nositelj šole, pa je ostal samo še dolg iz prejšnjih let delovanja. Pred nekaj dnevi so ga končno poravnali in razpustili društvo. Več nam je povedal nekdanji predsednik društva Božo Hartmann.

Na prvi vpis se je prijavilo 37 učencev
Že v letu 1975 so društveniki Slovenskega prosvetnega društva Edinost v Pliberku v dopisu na Slovensko prosvetno zvezo (SPZ) namignili, da hočejo ustanoviti Glasbeno šolo (GŠ). Pismo sta podpisala tedanji predsednik društva Jožko Hudl in tajnik Franc Kuežnik. Leta 1977 so se na sestanku z Zvezo kulturnih organizacij Slovenije, SPZ, KKZ in Občinsko zvezo kulturnih organizacij Ravne na Koroškem dogovorili, da bodo te organizacije podprle ustanovitev glasbene šole na Koroškem. Na prvi vpis se je v pliberški občini prijavilo 37 učencev. Pouk se je začel 22. februarja 1978 v Pliberku s štirimi učitelji ravenske GŠ. 28. junija 1978 je bil prvi koncert učencev GŠ pri Brezniku v Pliberku.

Dolg je znašal več kot 100.000 evrov
Seveda so imeli vsako leto proračun, pravi Božo Hartmann. Javnih sredstev pa nikoli niso dobili toliko, kot načrtovano, tako da so se pri društvu Glasbena šola na Koroškem začeli nabirati dolgovi. Usodna pa je bila tudi kontrola davčnega urada leta 2015, preden je Slovenska glasbena šola postala del glasbenih šol dežele Koroške. S plačami in ostalimi dajatvami je bilo vse v redu, poudarja Hartmann. Prvič pa je tedaj uradnica zakonodajo interpretirala drugače in društvo je moralo poravnati davek za izplačane plače (Kommunalsteuer) za tri leta nazaj, kar je še bolj zaostrilo finančno stanje društva, saj so dolgovi znašali več kot 100.000 evrov. Teh dolgov pa tudi dežela ob prevzemu ni mogla prevzeti.

Predstavniki društva Glasbena šola na Koroškem so letos končno s pomočjo finančnih sredstev Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki jih je zagotovila še prejšnja ministrica Helena Jaklitsch, ter s prodajo inštrumentov, ki so bili v lasti društva Glasbena šola na Koroškem, lahko odplačali dolgove. Inštrumente in inventar so prodali Društvu prijateljev Slovenske glasbene šole dežele Koroške, ki je bilo ustanovljeno leta 2016 in katerega namen je podpora Slovenski glasbeni šoli dežele Koroške, njenemu učiteljskemu zboru ter učencem in učenkam. K rešitvi pa je prispevala tudi Posojilnica Bank, ki se je odpovedala delu obresti od dolga, pravi Hartmann, ki je z ostalimi odborniki jamčil za dolgove društva Glasbena šola na Koroškem.

Stroški so se iz leta v leto višali
Hartmann poudarja, da je bila sistemska rešitev z vključitvijo Slovenske glasbene šole v sistem glasbenih šol dežele Koroške edina prava rešitev, saj društvo tedaj ni imelo nobenih drugih možnosti. Medtem ko so personalne stroške in ostale stroške iz leta v leto višali, ni bilo mogoče dobiti z Dunaja in iz Slovenije več denarja.

Hartmann: razen Kaiserja so nas vsi zafrkavali
Merodajen dejavnik za pozitivno rešitev je bil deželni glavar Peter Kaiser. Pred njim so jih vsi politiki samo zafrkavali, pravi Božo Hartmann, Kaiser pa je bil edini, ki mu je bila rešitev Slovenske glasbene šole res pri srcu. Deželni glavar ni hotel rešitve v obliki fonda, ki bi financiral šolo, temveč sistemsko rešitev, ki bi vključila Slovensko glasbeno šolo v sistem glasbenih šol dežele Koroške. Zdaj vse učitelje plačuje dežela in ni več tveganja, ali bodo v naslednjem šolskem letu še imeli zaposlitev. Šolo financira dežela in zato se ji ni treba več, tako kot prej, potegovati z ostalimi manjšinskimi društvi za denar od Urada zveznega kanclerja na Dunaju in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani. Tudi memorandum, ki je določal 164 dvojezičnih krajevnih napisov, je bil izhodišče za kasnejšo rešitev, saj je že tam bila Slovenska glasbena šola posebej omenjena, dodaja Hartmann in ugotavlja, da so tudi iz vrst narodne skupnosti posamezniki nasprotovali današnji rešitvi, ne da bi se zavedali, kako pereča je bila situacija. Moti pa ga tudi, če danes govorijo o glasbeni šoli, da se zmeraj omenja dejstvo, da ima Slovenska glasbena šola dežele Koroške manj učnih enot kot prejšnja šola. Pravi, da se šola dobro razvija in da bo s kvalitetnim kadrom in uspešnimi učenci gotovo dobila tudi želene dodatne enote.