Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Deli Televizija MMC Radio Kazalo

Pričevalci

Pričevalci Zofija Demšar

10. 5. 2022

Zofija Demšar z Rudna pod Dražgošami v Selški dolini se pri 92 letih odlično spomni preteklih časov. Rodila se je v bližnjih Kališčah, na hribovski kmetiji pri Žvanovih. Po nemški okupaciji je morala hoditi v nemško šolo, kjer je naenkrat vse potekalo v tujem jeziku. Nemcev niso marali, posebej pa se je razvedelo o njihovi okrutnosti, ko so po partizanskem umiku pokončali številne Dražgošane, tudi njenega strica. Zofija se spomni streljanja in občutka groze, ko je trajal spopad v Dražgošah, le dober streljaj čez hrib od njihove vasi. Kasneje, leta 1945, so bili na njihovem domu domobranci, ko so partizani hišo razstrelili in so domači le po čudežu ostali živi v razrušeni domačiji. Postali so begunci in tudi močno zaznamovani posebej po vojni, ker niso bili na komunistični strani. »Molili smo in jokali, nič drugega, morali smo preživeti …« se spomni Zofija. Kot pogosto pri slovenskih družinah pa je bil en brat pri partizanih, vendar ni mogel kaj dosti pomagati preganjani družini. Po vojni so tolkli revščino, ki jo je še poglabljala obvezna oddaja kmečkih pridelkov. Mož Alojz je bil z Rudna, mobiliziran je bil v nemško vojsko in tam pisal dnevniške zapiske, ki jih med pričevanjem tudi predstavimo. Zofija iskreno pove o dobrem odnosu z možem, ki ga zelo pogreša, o premagovanju hudih preizkušenj, pa o otrocih z družinami, na katere je zelo ponosna. Pričevanju se pridruži sin Tomaž, ki ima doma mizarsko obrt in je zelo dejaven v kraju in širši okolici. Skupaj z njim pogledamo družinske fotografije, kasneje pa se sprehodimo do partizanskega spomenika v Dražgošah, kjer Tomaž obudi hudomušen mladostni spomin na otvoritev spomenika, ko je prišel sam jugoslovanski diktator Tito, on pa je kot pionirček stal v prvi vrsti …

Napovedujemo IVO KRALJ

V torek, 17. 5. 2022 ob 22.40 na TV SLO1. Pričevanje 94-letnega Iva Kralja nas uvede v manj znane predvojne in medvojne razmere na Tržaškem Krasu v današnji Italiji.

Mario Ravalico

3. 5. 2022

Pričevanje Maria Ravalica odstira za večino Slovencev povsem neznano tragično poglavje povojne zgodovine našega prostora – prisilni izgon tisočev Italijanov in drugače mislečih, zlasti iz obmorskih mest Piran, Izola in Koper. Posebej Piran, rojstno mesto našega pričevalca, je imel povsem italijanski značaj in stoletno tradicijo. Po preganjanju in izgonu večine prebivalcev, tudi Marijeve družine v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je Piran postal mesto prišlekov. Izgubil je svojo identiteto, saj prvotnih prebivalcev skoraj ni več. Edina vez z nekdanjo kulturo meščanov je piranska župnija, ki jo z velikim smislom za povezovanje in preseganje zgodovinskih delitev uspešno vodi župnik Zorko Bajc. In prav v prostorih župnije, v monumentalni zakristiji, kjer je nekoč ministriral Mario Ravalico, se je odvilo prvo tovrstno pričevanje. Gospod Ravalico nas popelje v čas vojne, ki so jo preživeli v pomanjkanju, a mirno. To je bilo tudi obdobje korenitih sprememb, do katerih je prišlo postopoma s prihodom revolucionarne oblasti. Sogovornik se spominja preganjanja cerkve in duhovnikov, ministriral pa je tudi ob birmovanju ljubljanskega škofa Antona Vovka, ko je od blizu videl rane na vratu, ki so jih ob zažigu škofu v Novem mestu zadali komunistični aktivisti. Gospod Ravalico prizna, da Italijani niso imeli pojma o krutem preganjanju in zatiranju primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo, niti o zločinih italijanske vojske med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini. Vtis je, da je še vedno tako. Vseeno pa italijanski zločini ne morejo biti opravičilo za preganjanje, ki ga je avtohtono prebivalstvo množično doživelo po nastopu komunizma. Svojo jezo nad preganjalci so italijanski begunci, ki so se potem naselili v Trstu in okolici, pogosto kazali z nestrpnostjo do avtohtone slovenske manjšine v Italiji. S pričevalcem, ki sedaj z ženo živi v Trstu in je veliko dobrega naredil tudi za Slovence, smo se sprehodili po čudoviti katedrali sv. Jurija in seveda po njegovem rojstnem mestu, kjer je pretresen obujal spomine na čas, ki je minil.

Magda Rodman

15. 3. 2022

Odkrita, iskrena in iskriva sogovornica Magda Rodman je rojena Vipavka, ki z veliko vnemo raziskuje vipavsko zgodovino in vipavsko ljudsko izročilo. Ženska mnogih talentov, ki je publicistka, upravna uradnica, zapisovalka in zbirateljica kulturne dediščine. Magda skozi bogato pričevanje opiše svoje izjemno sorodstvo. Je nečakinja znamenitega organizatorja Tigra, Draga Bajca, ki je bil tudi novinar, pesnik in narodni buditelj v času fašizma na Primorskem. Umrl je zaradi posledice fašističnih zaporov leta 1928. Obenem je tudi sorodnica Milana Bajca, ki je bil Vojkov namestnik in soborec, ki je kot partizan preživel dražgoško in nanoško bitko, potem pa padel v bitki z Italijani leta 1943. Življenjske zgodbe svojcev je Magda tudi zbrala in objavila v svoji knjigi. Življenje ob trti in kršinu, ki jo odlikuje bogat slikovni material, ki ga v pričevanju tudi predstavimo. Mati štirih otrok in babica se v svojem življenju loteva marsičesa in aktivno sodeluje v civilni družbi. Svoja mnenja izraža jasno in odločno, brez dlake na jeziku, ko pravi: "Zdaj bodo volitve in izberite prave, poštene, premislite malo, da vas ne bodo farabali po televiziji. Tisti, ki štrajkajo po Ljubljani, naj gredo malo po deželi pogledat, kako živimo. In naj primejo kakšen kramp in lopato in naj kaj naredijo tudi. Ne samo tam po Ljubljani kričat."

Jože Pugelj

18. 1. 2022

Pričevanje Jožeta Puglja iz Struške doline v Suhi krajini nas popelje v čas trpljenja in strahu, ki je zajel te kraje po tem, ko je spomladi 1942 na t. i. osvobojenem ozemlju partizanska vojska začela izvajati svojo oblast. Večina domačinov se je partizanov bala bolj kot Italijanov, ki so postali nasilni in nepredvidljivi šele po nastopu partizanskega gibanja. Okupacija in revolucionarno delovanje sta opustošila in razdelila struške vasi, ki si demografsko niso opomogle. Jože z veliko žalostjo pripoveduje o svoji mladoletni sestri, ki so jo mučili in ubili v Teharjah. Družina je tudi po vojni doživela kalvarijo. Sam je bil večkrat zaprt, vendar je ostal pokončen ter zvest svojemu prepričanju. Ustvaril si je družino in z ženo sta imela gostilno, ki je danes že v rokah mlajše generacije.

Meri Bric

4. 1. 2022

Življenjska zgodba Meri Bric je polna preizkušenj, a hkrati močne volje in vere v življenje. Mladost je preživela v eni najslikovitejših slovenskih vasi, Drežnici na Kobariškem, v kmečki družini. Njeno mladost je močno zaznamovala vojna. Tako kot številni rojaki se je pridružila partizanskemu gibanju kot terenska delavka in predsednica »omladine«. Privabili so jih z obljubami o narodni osvoboditvi, tako kot so tudi njenega očeta. Po vojni so bili zelo razočarani, saj je prevladala ideologija, ki jim je bila tuja. Poročila se je s fantom iz iste vasi, ki je bil italijanski vojak in partizan prekomorec ter je velikokrat pripovedoval, kako so po partijski direktivi »izginjali« njegovi soborci, predvsem tisti, ki so bili bolj izobraženi. Najhujša preizkušnja, ki ga je trajno zaznamovala, pa je bilo povelje, da mora ustreliti neoborožene ujetnike. Tudi sam je bil zelo razočaran nad povojnimi razmerami. Ustalila sta se na Gorenjskem, kjer je bila Meri Bric dolga leta sobarica v hotelu Toplice. Ko obuja spomine, pove, da je bila po vojni sicer dejavna v organizaciji komunistične mladine, a sedaj, v zrelih letih, je ponosna predvsem na to, da je ohranila krščansko vero in vrednote, ki ji jih je privzgojila mama. »Temu se nisem nikoli izneverila,« rada poudari.

Več
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov