Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Cast Moj RTV Televizija MMC Radio Kazalo

Pričevalci

Pričevalci Meta Velikonja, 2. del

31. 1. 2023

V nadaljevanju in drugem delu pričevanja Mete Velikonje, spremljamo življenje družine pod komunističnim režimom. Bili so zaznamovani in osovraženi. Z mamo se nihče ni upal pogovarjati na ulici. Vseeno pa so jih številni skrivaj podpirali. Režim jim je odvzel stanovanje, čakale so jih hude preizkušnje. Vendar so bili vsi Velikonjevi otroci bistre glave, tako da so doštudirali in imeli lepe poklice in kariere, npr. zdravnik Tine in univerzitetni profesor geografije v ZDA Jože, pa tudi Mija, ki je bila zelo uspešna predavateljica fizioterapije. Meta se je po spletu okoliščin odločila za študij metalurgije in ga tudi uspešno končala. Nekaj let je delala v Sisku, nato pa se je odlično znašla na tehnološkem oddelku Zavoda, pozneje Inštituta za varjenje v Ljubljani. Vneto je raziskovala zvarne spoje in vpliv varjenja na osnovni material. Njeno osebno življenje se ni odvijalo na idealen način, iskreno pove pričevalka Meta, a je zadovoljna s tem, kar je dosegla in se odlično počuti pri hčerini družini v Sori, kjer smo tudi posneli pričevanje.

Napovedujemo Meta Velikonja 2. del

Premiera v torek, 31. januarja ob 22.45 na TV SLO1.

Meta Velikonja, 1. del

24. 1. 2023

Izjemno zanimiva in lucidna gospa Meta Velikonja, hči pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga povojne komunistične oblasti na montiranem procesu obsodile na smrt in ustrelile. Njegova družina še danes ne ve, kje je njegov grob. Pričevalka obudi spomin na mirno življenje v družini z veliko otroki, na skrbno mamo in očeta, ki po možganski kapi ni bil več v najboljši formi. Mama je bila nečakinja škofa Jegliča, v sorodu pa so tudi z družino Janeza Stanovnika, ki je bil Metin bratranec. Vzgajali so jih v katoliškem duhu, starša sta bila zelo dejavna v prosveti, oče pa je tudi pisateljeval. Njegovo najbolj znano delo je »Višarska polena«. Manj se je posvečal motivu iz rodne Primorske – doma je bil namreč s Predmeje nad Vipavsko dolino. Po prvo svetovni vojni je po študiju na Dunaju ostal v Ljubljani. Vojna je razmere v družini temeljito spremenila, pa ne takoj. Po italijanski okupaciji je najprej zavladalo zatišje, spomladi 1942 pa je komunistična organizacija VOS začela moriti drugače misleče. Oče je bil ogorčen, saj so bili med ubitimi ugledni slovenski domoljubi. Na Radiu Ljubljana je tako pripravil in prebral serijo predavanj o zločinski naravi komunizma, pozneje je izšla v brošuri z naslovom »Malikovanje zločina«. Vse to mu je povojni režim zameril. Po razmahu državljanske vojne, zlasti med nemško okupacijo, je vodil humanitarno akcijo »Zimska pomoč« za begunce, ki so v strahu za življenje pred partizani pribežali v Ljubljano. Ob tem je izdal tudi zbornik, zajetno knjigo, ki jo v pričevanju tudi pokažemo. Razvidno je, da so v zborniku med drugim sodelovala imena, kot so Oton Župančič, Franc Saleški Finžgar in drugi, partizanski strani naklonjeni avtorji. Proti koncu vojne je bila Velikonjeva številna družina že zelo razseljena. 5. maja 1945 so se pripravljali na umik na Koroško, vendar se je temu uprla najmlajša sestra Lenka in starša sta v negotovosti popustila. Sledila sta montirani proces in ustrelitev. Mama si je na vse kriplje prizadevala, da bi očeta rešila ali vsaj videla pred smrtjo. Režim ji ni ugodil, tudi sorodniki Stanonikovi, ki so bili na partizanski strani, ne.

Franc Kavčič in Minka Hobjan

17. 1. 2023

Kakšna je bila resnična dražgoška bitka živo pripovedujeta pokojna domačina Minka in Franc. Spopad v katerem je bilo ubitih 9 partizanov in 27 Nemcev je bil predvsem nepotrebna tragedija za nezaščiteno vas, ki je takrat izgubila 41 prebivalcev. Po vojni so jih hoteli kot primer socialistične izgradnje naseliti v dva stanovanjska bloka s skupnim hlevom, a Dražgošani so se ogorčeno uprli.

Franci Feltrin

10. 1. 2023

Nekdanji vidni politik Demosa in podpredsednik poslanskega kluba, Franci Filtrin, je bil navzoč pri večini ključnih odločitev v dobi nastajanja slovenske države. Rojen je bil med vojno v Stopniku na Tolminskem, doma so imeli mlin in kmetijo, oče je sodeloval s tajno domoljubno organizacijo Primorskih Slovencev ‒ Tigr. V času, ko je bil oče mobiliziran v italijansko vojsko, se je doma zgodila tragedija. Francijevi starejši sorojenci so se igrali z granato, ki je eksplodirala in pobila več otrok. Med vojno so bili v njihovi hiši stalni obiskovalci partizani. Franci Feltrin zavzeto opisuje življenje na kmetiji in čas po vojni, ko se je vzpostavljal nov komunistični režim, ki je ljudi s krščanskim vrednostnim sistemom postavljal za drugorazredne. Po osnovni izobrazbi je šolanje nadaljeval v Ljubljani ter se vključil v družbeno dogajanje. Že v dobi socializma je bil zavzet sodelavec v organizaciji za zaščito okolja in je ob demokratičnih spremembah postal član stranke Zelenih. Feltrin razkriva ozadje in pove, da so bili Zeleni v resnici ustanovljeni po navodilu komunistov. To mu je povedal kolega: »Je rekel: 'Franci, a veš, da komunisti ustanavljajo Zeleni Slovenije.' Sem rekel: 'Čakaj, kako?' Je rekel: 'Jaz sem slišal, da CK ustanavlja, da morajo svoje ljudi nekam dat.'« Feltrin se je Zelenim po svoji presoji pridružil in ima poleg drugih zasluge, da so prišlo v Demos in soustvarjali slovensko osamosvojitev in osvoboditev. Zelo je dragocen njegov spomin na kritično obdobje konec leta 1990, ko so iskali način za pot v samostojnost. Opiše nam zgodovinski sestanek v Poljčah novembra 1990, ko je bila sprejeta odločitev za plebiscit, kar je Pučnik potem oznanil javnosti. Kučan in leve tranzicijske stranke so bile proti plebiscitu, a so se kasneje, tudi zaradi velike javne podpore osamosvajanju, projektu pridružili. Franci Feltrin je kritičen do svoje politične sopotnice Spomenke Hribar in njene vloge znotraj Demosa. Spomni se pogovora z njo v času pred plebiscitom: »In takrat mi Spomenka reče: 'Franci, pa zakaj si tako hud. Pusti, glavno da rešimo, da to Slovenijo naredimo samostojno.' Je rekla: 'Ko bomo samostojni, potem je pa čisto vseeno, če komunisti naprej vladajo.'« Njeno negativno vlogo vidi predvsem v smislu onemogočanja novih demokratičnih sil in zagotavljanja kontinuitete starih partijskih struktur pod novo demokratično preobleko. Za današnji čas Feltrin ocenjuje, da vladajo tisti, ki so bili najprej proti osamosvojitvi, in taki, ki Slovencev nočejo povezovati, kot je to uspešno počel Demos, ampak deliti in izločati del slovenskega volilnega telesa.

Angela Rejec in Janez Cankar

3. 1. 2023

Angela in Janez sta sestra in brat, rojena v družini na Planini nad Horjulom, v kateri je bilo 16 otrok. Njuno pričevanje sega v čas pred vojno, ko so v številni družini živeli skromno, a povezani med sabo. Angela se je po vojni poročila in z možem sta začela upravljati gostilno na Toškem čelu, ki jo je pozneje prevzel sin. Ko so vas okupirali Nemci in je sto metrov stran tekla meja z italijanskim okupacijskim ozemljem, se je življenje v marsičem spremenilo. Vseeno so pod Nemci lažje shajali kot njihovi sorodniki in znanci z območja bližnjega Šentjošta, kjer se je že med vojno razmahnilo revolucionarno nasilje. Angela se spomni partizanskega napada na prvo vaško stražo v Šentjoštu in pogreba civilnih žrtev poleti 1942. Pričevanje ob zgodovinskem okviru ponuja tudi zelo dragocen in iskren uvid v življenje številne kmečke družine, ki je bilo daleč od idealnega. Angela pove, kako težko je bilo mami. Janeza so z enajstimi leti posvojili sosedovi, ki so zaradi po vojni pobitih sinov ostali brez potomcev. Obe pričevanji, ki se prepletata, sta podoba tistega časa, ko so bile razmere z današnjega vidika nemogoče, a so se ljudje znali prilagajati drug drugemu, znali so potrpeti ter preživeti, ustvariti in obdržati družino. Za Cankarjeve s Planine nad Horjulom je bilo več trpljenja in negotovosti po vojni, ko se je komunistična oblast spravila nad kmeta ter ga dušila z obvezno oddajo kmetijskih pridelkov. Posebna dragocenost tega pričevanja je tudi sprehod po muzeju kmečkega orodja in drugih predmetov, ki ga je skrbno ustvaril Janez Cankar. Spoznamo številne že pozabljene predmete in orodja, ki pričajo o iznajdljivosti in bogati tehniški kulturi naših prednikov. Janez nas odpelje tudi k največjemu spomeniku, ponosu teh krajev – romarski cerkvi sv. Andreja, ki je izredno bogata. Izpred cerkve pa se odpira pogled na bližnjo okolico.

Več
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov