Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pričevalci
V drugem delu izjemno zanimivega pričevanja se duhovnik msgr. Marino Qualizza poglobi v verske razmere in z žalostjo ugotavlja, da je imela tudi videmska nadškofija po vojni sramotno vlogo, saj je vladi pomagala poitalijančevati slovensko prebivalstvo. Na koncu pa doda: »To je do leta 1973, ko je za videmskega nadškofa prišel Alfredo Battisti … On nas je branil.« V devetdesetih letih je nadškof Battisti v Čedadu pripravil tri srečanja za Slovence in Furlane. V čedajski stolnici je takrat izrekel: »Tu morem sedaj Slovence Videmske pokrajine zaprositi za odpuščanje zavoljo toliko krivic, ki so jih utrpeli tudi za stran cerkve.« V pričevanju se med drugim dotakne praktičnih posledic preganjanja beneških rojakov. Tako je v dolinah, kjer je v času Qualizzeve mladosti živelo 16.000 ljudi, sedaj le še 5000 prebivalcev in le še dva slovenska duhovnika. G. Qualizza, ki iz videmskega župnijskega doma prihaja maševat v Dreko in v Špeter, vendarle vidi perspektivo. Letos jim je po več desetletjih uspelo pripraviti slovenske otroke na prvo sveto obhajilo v slovenskem jeziku, veliko zanimanja je tudi za dvojezično šolo v Špetru, ki postaja novo središče slovenske prisotnosti. »Moja želja je, da dobi velik uspeh šola, da postane dejavnik novega življenja, tudi kulturnega in gospodarskega. Moja želja je tudi, da se ne izgubi duša tega ljudstva. Naša govorica je polna božjih misli in vse to nas je spremljalo in nam pomagalo iti naprej, da smo ohranili, kar smo, to je zasluga Cerkve.«
Premiera v torek, 23. 11. 2020 na TV SLO 1 ob 23.05. Med 12. avgustom in 22. septembrom 1945 je tam umrlo 39 otrok. Nedolžni otroci, ki jih je socialistična oblast nagnala v otroško koncentracijsko taborišče – ormoški grad. Stanislav Kosič je preživel ..
Televizijsko snemanje pričevanja enega zadnjih Čedermacev v Beneški Sloveniji, izjemnega g. Qualizze ima svečan, a hkrati grenak priokus ob spoznanju krivice, ki jo je zgodovina ali natančneje italijanski nacionalistični pritisk povzročil prebivalcem Nadiških dolin. Izpoved dr. Qualizze smo posneli v »njegovi« cerkvi v sv. Lenartu, kjer sta se poročila njegova starša, kjer je bil krščen in kjer se je ob domačem duhovniku Angelu Cracinu (Kračinu) oblikoval v enega najpomembnejših apostolov ter zaščitnikov Beneških Slovencev. Leta 1965 je bil v videmski stolnici posvečen v duhovnika, v Rimu je doktoriral in opravljal službo profesorja dogmatike v Vidmu. Leta 1986 je ustanovil Višji inštitut verskih znanosti v Vidmu in ga dolga leta vodil. Postal je tudi časnikar pri časopisu Dom, ki je glasilo Beneških Slovencev. Dolga leta je bil videmski stolni župnik in po prepričanju poznavalcev bi postal tudi škof ali nadškof, npr. goriški, a si je nabral zamer zaradi doslednega boja za svoj narod. Dr. Qualizzi ni žal, saj pravi: »Delati za svoj narod je največje plačilo, ki ga lahko dobiš.« Skupaj s sobratom Božem Zuanello sta napisala izjemno zgodovinsko knjigo o preganjanju Beneških Slovencev z naslovom Mračna leta Benečije, Qualizza je napisal tudi spremno besedo, zaradi česar sta se morala več let zagovarjati na sodišču. Pred nami je življenjsko pričevanje, polno zanimivih spominov, ki segajo še v čas prihoda slovenskih partizanov v Beneško Slovenijo in povojnega raznarodovalnega pritiska.
V pričevanju, ki bo v dveh delih predvajano 22. in 29. septembra 2020, se dr. Gantar sprehodi od mladostnih spominov, povezanih zlasti s Celjem, kjer je bil njegov oče gimnazijski profesor, do vojnih let v Ljubljani, begunske izkušnje in gimnazijskega šolanja v Avstriji vse do vrnitve v Slovenijo, tukajšnjega šolanja, zapora in udbovskega preganjanja. S svojo veliko nadarjenostjo in marljivostjo je mladi Kajetan, ki nikoli ni zatajil svojega krščanskega prepričanja, postal eden najboljših klasičnih filologov v tedanji Jugoslaviji, čeprav režimu ni bil najbolj pogodu. Uveljavil se je kot izjemen profesor in prevajalec številnih temeljnih antičnih del ter zaželen gostujoči profesor po vsej Evropi.
Pričevanje enega najbolj izobraženih Slovencev, klasičnega filologa, akademika Kajetana Gantarja, na pragu njegovih 90. let, je z več plati presežek. Dr. Gantar ima izjemen spomin tako za zgodovinska dogajanja in širše družbene razmere kot za lastno življenjsko pot. Za njim je bogata profesorska in prevajalska kariera in njegovi dosežki so vtkani v temelje slovenske humanistike. Lahko bi rekli, da je njegovo strokovno delo humus, iz katerega se napaja ves narod. Na svojem področju je dosegel tako rekoč vse. Odlikujejo ga bistrost, izjemna delavnost in predanost poklicu, ki ga jemlje kot poslanstvo. Kljub visoki izobrazbi in širokemu vedenju se kot pričevalec pokaže v človeški razsežnosti in preprostosti, ki nagovarja najširši krog gledalcev.
Pričevanje Koprčana Emila Zonta bo zadovoljilo še tako zahtevnega gledalca. Odlični pripovedovalec je bil rojen v vasi Sv. Duh pri Buzetu v Istri, ki je zdaj na Hrvaški strani, a Emilov spomin na govorico, pesmi in liturgijo dokazuje, da so bile to slovenske vasi, ki so za Slovenijo izgubljene zaradi povojne brezbrižne politike odgovornih slovenskih komunistov. Izjemno dragoceni so najzgodnejši spomini na življenje na vasi v pristno slovenskem okolju, navade, delo, odnose med ljudmi in gospodarske razmere. »Tudi pri Pazinu in Labinu se je takrat pelo stare slovenske pesmi« se spominja pričevalec. Nosilno vlogo v skupnosti so imeli slovenski duhovniki, ki so mu ostali v najlepšem spominu. Emil je doživel tudi vojne grozote in nekaj se jih je za vedno vtisnilo v dušo mladega fanta; ko sta bila z očetom pred strelskim vodom nemških vojakov, kot po čudežu do streljanja ni prišlo. Ljudje so bili tudi v Istri, kot povsod na Primorskem, siti italijanske nadvlade, zato se je Emilov oče že zgodaj vključil v tigrovsko gibanje, kasneje, po razpadu Italije pa tudi v partizane. Emil Zonta zelo natančno in doživeto opisuje krvave dogodke preganjanja katoliških vernikov v Istri, kar je privedlo do vpada v buzetsko cerkev med birmo 23. 8. 1947, ko je bil tudi sam pripravljen na sprejem zakramenta. Skojevci so plesali okrog oltarja, metali paradižnike po cerkvi in birmovalcu, častitljivemu duhovniku Jakobu Ukmarju preprečili nadaljevanje birme. Naslednji dan so birmo izvedli v sosednji vasi Lanišče, »komuništi«, kot so jim rekli domačini, pa so po maši napadli župnika Miroslava Bulišiča in ga z nožem umorili. Vrat so prerezali tudi Jakobu Ukmarju a je preživel. Po vojni je slovenski značaj okolja začel izginjati, Emil in sestra sta morala v hrvaške šole, kjer so slovenščino večinoma zatirali, s preganjanjem cerkve pa se je zmanjšala tudi vloga duhovnikov. Poseben del pričevanja Emila Zonte zaznamuje njegova ljubezen do glasbe in nadarjenost za igranje na najrazličnejša, zlasti tradicionalna istrska glasbila. V oddaji nam jih je nekaj predstavil in zaigral nanje. Pripravil je številne koncerte in nastope in je pravi ambasador istrske ljudske glasbe, ki ima tisočletno izročilo. Emil se je vse življenje ukvarjal z glasbo, tudi kot strokovnjak na Radiu Koper. Ko se je zanimal za zaposlitev, pa so mu postavili pogoj, da se mora včlaniti v partijo. Doma je to povedal staršem in je oče začel jokati, mama pa ga je pogledala, se zresnila in rekla: »Emil, ti boš šel na radio, tam si potreben. Naredil boš veliko koristnega in pametnega, bomo molili zate, in vse bo v redu.« In hvala bogu, tako je bilo. Pričevalec Emil Zonta pravi: »Predvsem se tolažim s tem, da sem bil vedno spoštljiv, ponižen, nikoli nisem hotel biti nasilen ali pa recimo koristoljuben, ampak da nekaj narediš za ljudi. In ta ljubezen do Istre, do istrske kulture, ko sem vsak dan spoznaval marsikaj, bodisi z glasbenega področja, bodisi besedno, bodisi navade. Tudi o naravi, kako rožice rastejo, kako voda teče, to mi je dajalo moč. Nikoli se ne smeš ustaviti.« To je lepo zaključno vodilo pričevalske osebnosti Emila Zonte, ki bo nedvomno pustilo sled v vsakomer, ki bo spoznal njegovo življenjsko zgodbo in zgodovinske dogodke, ki jim je bil priča.
Neveljaven email naslov
