Pričevalci Meri Bozovičar

25. 5. 2021

Izjemna življenjska pripoved Meri Bozovičar bo pritegnila številne gledalce saj pričevalka pogumno in zelo tenkočutno odstira nekatere najbolj zamolčane zgodovinske dogodke na Škofjeloškem. Rojena je bila leta 1931 kot Marija Ana Kumar v družini petih otrok v Zmincu pri Škofji Loki. Doma so imeli znamenito gostilno Pr' Kajbit in trgovino, tako da je imela Meri že kot otrok stik s svetom in zunanjimi dogodki. Te je podrobno opisala tudi v svoji knjigi Krvava zarja, ki je posvečena medvojnemu in povojnemu komunističnemu nasilju na Škofjeloškem. Med vojno je oče podpiral partizane, drugače ne bi preživeli. Vendar, pripoveduje Meri, so se komunisti želeli znebiti njihove družine tako, da so očetovo sodelovanje s partizani naznanili Nemcem. Največja tragedija v njihovem kraju se je zgodila, ko je okupator zaradi umora nemškega vojaka ustrelil 50 nedolžnih talcev. Nemškega vojaka, je dva dni prej v Stari Loki ustrelil partizan Kovačič – Gaj. Po vojni si je sodil sam. Meri Bozovičar opisuje tudi primere revolucionarnega nasilja – pomore družinskih očetov na Škofjeloškem, zaradi česar so nastali domobranci. V pričevanje vplete izjemno zanimive življenjske zgodbe, na primer tete Pavle, ki prišla hudo bolna iz Amerike in je doma umrla. Pa o znamenitem starem očetu, o neverjetnih sposobnostih njihovega psa Valdija... Zelo zanimiva in tragična je tudi pripoved o nemškem oficirju in ženi, ki ga je obiskala v njihovi gostilni preden je odšel na pohod in padel. Pričevalka razkrije strahovite podrobnosti mučenja in pobijanja domobranskih ujetnikov na škofjeloškem gradu takoj po vojni. A vse to je izvedela kasneje. Sama je bila sprva navdušena nad povojno svobodo, bila je aktivna v mladinski organizaciji. A leta 1947 so očeta in mamo novi oblastniki zaprli, da so lahko trgovino in gostilno temeljito izropali. Narod je vklenila nova vrsta terorja, je spoznala: »Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča, vmes ni nič« pravi Meri. Oče si je od vsega hudega v zaporu prerezal žile in je komaj preživel. Meri je kot dekle videla ta prizor, ki jo je prizadel in zaznamoval za celo življenje. Mama je bila zaprta v komunističnem zaporu Rajhenburg kjer je zaradi ozeblin dobila rane, ki so jo pestile še leta po tem, ko je prišla domov. V pričevanju Meri prebere pretresljivo pismo, ki ga je oče pisal mami v zapor. Za njihovo družino, pravi, se je vojna vlekla do leta 1997, ko je bil oče rehabilitiran. V pričevanju seveda spregovori tudi o sebi. S šolanjem je začela pri uršulinkah v Škofji Loki, po tem je bila med okupacijo v nemški šoli, po vojni pa se je šolala naprej. Oblikovala si je družino in delala v različnih podjetjih, kjer se je na lastne oči prepričala kako so vodilni komunisti na visokih položajih kradli in izkoriščali podjetja za svoje privatne interese. Vodilna misel zelo zanimivega pričevanja Meri Bozovičar, ki je opisano tudi v knjigi pravi, da njena pripoved »zmore pravičnemu kazati pod odpuščanja.«