Pričevalci

Napovedujemo Advent 2023

Želimo vam vesel in doživet adventni čas. Premiere Pričevalcev se nadaljujejo v januarju 2023.

Grofici Enrica in Gisela Beatrice Aursperg

21. 11. 2023

Pričevanje zadnjih grofic Auersperg, ki sta še živeli na gradu Turjak pri Velikih Laščah, preden so ga leta 1943 zažgali partizani, je v veliko pogledih presežno. Gre za potomki slovite plemiške rodbine, ki je bila med najpomembnejšimi na slovenskem ozemlju. V tisočletni zgodovini prisotnosti na naših tleh so se posebej odlikovali v bojih proti Turkom. Andrej Turjaški je leta 1593 vodil kranjske čete v zmagoviti bitki pri Sisku. Izjemen je njihov prispevek k slovenski kulturi, saj je na gradu nekaj časa bival tudi Primož Trubar, Auerspergi pa so gmotno podpirali izide njegovih knjig. Med drugim so financirali tudi Dalmatinovo biblijo. Turjaški so imeli številne posesti na Slovenskem, zasedali pa so tudi najvišje položaje v Habsburški monarhiji. Njihov matični grad je bil vse do leta 1943 grad Turjak pri Velikih Laščah. Grofica Enrica Auersperg in Malorgio je bila rojena v Ljubljani leta 1936, njena sestra grofica Gisella Beatrice Auersperg in Tufano pa na gradu Turjak leta 1939. Leta 1943, pred partizanskim napadom, so grofje Turjaški po 900 letih grad na hitro zapustili in se umaknili s slovenskega ozemlja. Turjak so partizani ob napadu na vaške straže septembra 1943 v veliki meri požgali in pobili večino od skoraj 700 zajetih vaških stražarjev. Po vojni je grad Turjak propadal. Zadnji potomki Turjaških, ki sta še živeli na gradu, grofici Enrica Auersperg in Gisella Beatrice Auersperg, sedaj živita v Červinjanu v Furlaniji. V pričevanju spoznamo drobce iz življenja v Sloveniji. Starejša sestra, grofica Enrica, se še spomni časa, ko so živeli na gradu Turjak, kjer je bilo, kot pravi, za otroka dolgočasno. Po umiku v Italijo se je zanju življenje povsem spremenilo, spomini na bogato preteklost na Slovenskem so šli nekoliko v pozabo. Najbolj je trpel oče, zadnji turjaški grof, ki se je počutil Slovenca, a ga je povojna oblast razlastila. Grofici zelo odkrito in sproščeno spregovorita o vzgoji in načinu življenja, o svojih zakoncih in otrocih. Pred gledalcem se odpre svet življenja današnjega plemstva, ki je bilo nekdaj tako močno povezano s Slovenijo, a ga je povojni režim pregnal. V pričevanju spoznamo tudi poti in stranpoti denacionalizacije. Ko so jima vrnili nekatere posesti, se je na njun račun marsikdo v Sloveniji okoristil. Negativno presenečenje zanju je bil lanski obisk pri ministrici za kulturo Asti Vrečko, o čemer bo govor tudi v pričevanju. Pričevanje je bilo posneto v graščini Bresciani-Attems-Auersperg v Červinjanu. Grofici sta izjemoma za naše gledalce odprli tudi vrata v zasebne prostore graščine in razkazali zanimiv grajski vrt. Vsekakor gre za pričevanje, ki bo pustilo močan pečat v slovenskem prostoru.

Franc Dolšak

14. 11. 2023

Pričevanje leta 1932 rojenega Franca Dolšaka nam omogoča zanimiv vpogled v medvojne razmere v okolici Velikih Lašč, kjer je divjala revolucija, okupator in pozneje tudi protirevolucija. Rojen je bil na Vintarjih, vasici s prelepim pogledom proti Ljubljani. Doma so imeli kmetijo, od devetih otrok sta bila kar dva, Stanko in Gregor, duhovnika. Otroci so morali zgodaj, še pred šolo poprijeti za delo, še zlasti so skrbeli za pašo. Živeli so skromno a zadovoljno, večino hrane so pridelali doma. Ob italijanski okupaciji se sprva ni veliko spremenilo. Ljudje jih niso marali, sploh oče, ki je med prvo svetovno vojno izgubil dva brata na soški fronti. Prvim partizanom so rekli četniki, skoraj vsi so bili civilno oblečeni in na kapah še niso nosili zvezd. Tudi oče je bil na začetku vključen, ko so domačine učili, da se bo odslej prisegalo s pestjo. Ljudje, še posebno izkušeni možje, so postali nezaupljivi, in če je kdo kaj vprašal, je bil odgovor: »Tiho bodi, če ne, boš šel pod smreko, si že na spisku.« Med ljudi se je naselil strah pred partizani. Še bolj po tem, ko so ubili lovskega čuvaja Križmana in Pečnika. Franc je slišal, da naj bi bil razlog tudi to, da so bili kot primorski begunci privrženi Tigru. Morila je leteča patrulja Staneta Semiča Dakija. Italijani so pred poletno ofenzivo leta 1942 odmetavali letake, da naj bodo ljudje doma, in se jim ne bo nič zgodilo. Franc še hrani te letake, pa tudi živilske karte, ki jih je delil okupator. Partizani so ljudi prepričevali naj ne jemljejo živilskih kart, kar se jim je kruto maščevalo, saj so tiste domačine, ki kart niso prevzeli, Italijani obravnavali kot privržence partizanov in so jih ustrelili kot talce. V tistem času je odmeval partizanski pomor Grudnove družine, v pričevanju vidimo tudi insert Anice Gruden, ki je pomor staršev in bratov edina preživela. Ko so Italijani med ofenzivo prišli do Vintarjev, je sledila huda preizkušnja. Če so videli ljudi zunaj, so streljali. Franc Dolšak je povedal: »Oče je začel Ave Marijo moliti. Pa pride šest Italijanov v čeladah, ta dolge puške imeli. V rokah so puške držali, pa so šli po hišah gor. Samo eden je stal in takole pokazal, da bodo hišo zažgali.« V veliki zmedi in stiski so bežali. Desetletni Franc je moral sestrico, ki še ni hodila, po snegu nesti uro daleč k staremu očetu. Na polovici poti ni mogel več … Materi pa so pri porodu pomagali Italijani. Te in številne druge preizkušnje so zaznamovale Frančevo življenje. Orisal je nastanek vaških straž, padec Turjaka in delovanje domobrancev, črne roke in posebej predrznega Vinka Levstika, ki je partizanom prizadel velike žrtve. Tudi po vojni je namesto svobode nastopilo preganjanje kmetov in teror: Ljudje so se znašli po svoje in s trdim delom preživeli. Franc si je z ženo ustvaril veliko družino s kar 12 otroki. Povedal je, da je rad pričeval. Spomini na najtežje preizkušnje se pogosto vračajo in dobro jih je ubesediti ...

Ediltruda Marolt

7. 11. 2023

Pričevanje Ediltrude Kranjc, poročene Marolt, je pretresljiva pripoved o barbarskem ravnanju komunističnih oblasti s podjetniki in lastniki premoženja, tudi če so ti podpirali partizane. Kranjčevi so imeli v lasti znamenito oljarno v Framu, ki je delovala od leta 1750. Bili so uspešni in so živeli razmeroma dobro. Med vojno so k njim čedalje pogosteje zahajali partizani, oče Emerik jih je hranil. Zato so ga Nemci zaprli, a so ga po posredovanju izpustili. Partizani so postali oblastni, pili so in jedli, streljali ter se čedalje slabše obnašali do družine. Oče je zato nosečo ženo Elizabeto in hčerko poslal v Avstrijo, kjer je Ediltruda hodila v šolo. Po koncu 2. svetovne vojne so komunisti v framski šoli uredili zapor, tja so zaprli tudi Ediltrudinega očeta in staro mamo. Stražar v zaporu je bil tudi očetov brat Jože; ta je hotel brata izpustiti, da bi zbežal, a se je Emerik odločil, da bo ostal, saj ni ničesar zakrivil. Pozneje so očeta, skupaj z nekaterimi premožnimi komunisti, okrutno umorili. Mati in hči sta se po dogodku, ne da bi vedeli zanj, vrnili iz Avstrije. Mater so zaprli, Ediltrudo in brata Tomaža pa poslali k sosedom. Na poti v šolo sta vsak dan videla mamo in jo klicala, nekega dne pa je nista več mogla priklicati. Po otroka je k sosedom prišla stara mama in ju odpeljala v Celje. Nosečo mater so komunisti umorili. Zgodbe, ki so jih vaščani pripovedovali o umoru Kranjčevih, so grozljive. Očete Emerika so ponoči skrivaj zasliševali in mučili, da bi izvedeli, kje ima skrito premoženje. Potem naj bi ga partizan, pomožni delavec na žagi, pokončal s krampom. Ediltrudi je prišlo na uho, da naj bi materi odsekali roki, preden so jo ustrelili. Z bratom sta ostala brez staršev, živela sta s staro mamo in teto Viki v enosobnem stanovanju v Celju. Da so preživeli je stara mama delala kot čistilka na banki in je cele noči šivala. Otroka je skrivala, saj je bilo nevarno, da ju odvedejo na zloglasni Petriček, kjer so v nemogočih razmerah »prevzgajali« otroke pomorjenih staršev. Stara mama se je skušala z vnukoma vrniti v Fram. Stlačili so jih v eno sobo, v preostalih pa je delovala komunistična oblast in očitno tudi Ozna, saj so otroci slišali krike ljudi, ki so jih med zasliševanjem mučili. Vse to je vodil neki Bojevič, ki jih je potem iz hiše nagnal. Živeli so v Celju, oba s pokojnim bratom sta tam končala gimnazijo in nadaljevala študij v Ljubljani. Izjemna pričevalka Ediltruda Kranjc je delovala v šolstvu. Spomin na tragedijo je še živ in kar ne more verjeti, da so med nami še vedno ljudje in politiki, sploh ženske, ki zagovarjajo nasilni komunistični režim, ki je povzročil toliko gorja.

Almira Abolnar

26. 9. 2023

Pretresljivo pričevanje Almire Jogan iz vasi Pedrovo nad Vipavsko dolino nam odstira manj znano preteklost tega konca domovine, razpetega med Krasom in Vipavskim. Doma so bili za tiste čase premožni in ugledni kmetje, oče je leta 1927 zgradil ogromen hlev, ki mu v okolici ni bilo para. Izkusili so italijansko preganjanje in zlasti oče mu je kot večina primorskih ljudi kljuboval. "Italija nas je uničevala, kulturno, jezikovno, gospodarsko, lahko rečem na vseh področjih. Oni so računali na asimilacijo Slovencev … Največ je storila za Slovence prav duhovščina. Veste, oni so še zmeraj, čeprav so bile maše v glavnem latinske, ampak oni so uvajali tudi slovenščino," poudarja Almira. Oče je bil izredno narodno zaveden, saj je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec za severno mejo in v bojih tudi ranjen. Mama je bila izredno preudarna gospodinja; v družini je bilo šest otrok: Benjamin, Rado, Jožko, Almira, Silvan in Ernesta. Pred vojno je prevladovala revščina, še huje pa je bilo med vojno. Januarja 1943 so se pojavili prvi partizani, domačini so jih podpirali, saj so se želeli rešiti italijanske nadvlade. Razmere so se spremenile po razpadu Italije in prihodu Nemcev. Do partizanov so odtlej imeli previden odnos, saj je bila zaradi njih vas izpostavljena nevarnosti in požigu, dogajali pa so se tudi umori nedolžnih ljudi. O vsem živo pričuje Almira, ki je kot otrok preprečila, da bi njihova hiša zgorela. V njihovi vasi se je zgodilo več napadov, padlo je tudi več partizanov. Almira je bila z drugimi dekleti partizanska kurirka. Navodila za kurirsko delo jim je dajal oče. Partizanski napad na okupatorsko kolono med Rihemberkom in Komnom je botroval okrutnemu maščevanju, požigu obeh naselij, predvsem zato, ker so se partizani izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali. Almira opisuje tudi zanimivo usodo bratov, okupatorjevo nasilje, ki je prizadelo njeno družino, in neizmerno razočaranje očeta, ki je podpiral partizane, a je kmalu po vojni ugotavljal, da se za to niso borili. Sprva je bil celo predsednik občine Branik (nekdanji Rihemberk), a so ga silili v partijo, kar je zavrnil in je zato funkcijo tudi opustil. Pričevalka je pogumna oseba, premočrtnost je bila njeno vodilo vse življenje. Kot izjemno uspešno in priljubljeno učiteljico in zborovodkinjo so jo silili v Komunistično partijo, kar pa je zavračala. Bila je in ostala je verna, takšni pa so bili v takratnem režimu na stranskem tiru. Kot učiteljica je naredila veliko dobrega, sploh na področju zborovskega petja za mladino, na katerem je dosegala tudi najvišje uspehe. O vsem tem in še številnih drugih temah bo govor v pričevanju, ki bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Avtor se je s pričevalko sprehodil po prelepi vasici Pedrovo s čudovitimi razgledi na Vipavsko dolino – in tudi to je vključeno v pričevanje.