Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Cast Moj RTV Televizija MMC Radio Kazalo

Pričevalci - Arhiv

Pričevalci Meta Velikonja, 2. del

31. 1. 2023

V nadaljevanju in drugem delu pričevanja Mete Velikonje, spremljamo življenje družine pod komunističnim režimom. Bili so zaznamovani in osovraženi. Z mamo se nihče ni upal pogovarjati na ulici. Vseeno pa so jih številni skrivaj podpirali. Režim jim je odvzel stanovanje, čakale so jih hude preizkušnje. Vendar so bili vsi Velikonjevi otroci bistre glave, tako da so doštudirali in imeli lepe poklice in kariere, npr. zdravnik Tine in univerzitetni profesor geografije v ZDA Jože, pa tudi Mija, ki je bila zelo uspešna predavateljica fizioterapije. Meta se je po spletu okoliščin odločila za študij metalurgije in ga tudi uspešno končala. Nekaj let je delala v Sisku, nato pa se je odlično znašla na tehnološkem oddelku Zavoda, pozneje Inštituta za varjenje v Ljubljani. Vneto je raziskovala zvarne spoje in vpliv varjenja na osnovni material. Njeno osebno življenje se ni odvijalo na idealen način, iskreno pove pričevalka Meta, a je zadovoljna s tem, kar je dosegla in se odlično počuti pri hčerini družini v Sori, kjer smo tudi posneli pričevanje.

Pričevalci Meta Velikonja, 1. del

24. 1. 2023

Izjemno zanimiva in lucidna gospa Meta Velikonja, hči pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga povojne komunistične oblasti na montiranem procesu obsodile na smrt in ustrelile. Njegova družina še danes ne ve, kje je njegov grob. Pričevalka obudi spomin na mirno življenje v družini z veliko otroki, na skrbno mamo in očeta, ki po možganski kapi ni bil več v najboljši formi. Mama je bila nečakinja škofa Jegliča, v sorodu pa so tudi z družino Janeza Stanovnika, ki je bil Metin bratranec. Vzgajali so jih v katoliškem duhu, starša sta bila zelo dejavna v prosveti, oče pa je tudi pisateljeval. Njegovo najbolj znano delo je »Višarska polena«. Manj se je posvečal motivu iz rodne Primorske – doma je bil namreč s Predmeje nad Vipavsko dolino. Po prvo svetovni vojni je po študiju na Dunaju ostal v Ljubljani. Vojna je razmere v družini temeljito spremenila, pa ne takoj. Po italijanski okupaciji je najprej zavladalo zatišje, spomladi 1942 pa je komunistična organizacija VOS začela moriti drugače misleče. Oče je bil ogorčen, saj so bili med ubitimi ugledni slovenski domoljubi. Na Radiu Ljubljana je tako pripravil in prebral serijo predavanj o zločinski naravi komunizma, pozneje je izšla v brošuri z naslovom »Malikovanje zločina«. Vse to mu je povojni režim zameril. Po razmahu državljanske vojne, zlasti med nemško okupacijo, je vodil humanitarno akcijo »Zimska pomoč« za begunce, ki so v strahu za življenje pred partizani pribežali v Ljubljano. Ob tem je izdal tudi zbornik, zajetno knjigo, ki jo v pričevanju tudi pokažemo. Razvidno je, da so v zborniku med drugim sodelovala imena, kot so Oton Župančič, Franc Saleški Finžgar in drugi, partizanski strani naklonjeni avtorji. Proti koncu vojne je bila Velikonjeva številna družina že zelo razseljena. 5. maja 1945 so se pripravljali na umik na Koroško, vendar se je temu uprla najmlajša sestra Lenka in starša sta v negotovosti popustila. Sledila sta montirani proces in ustrelitev. Mama si je na vse kriplje prizadevala, da bi očeta rešila ali vsaj videla pred smrtjo. Režim ji ni ugodil, tudi sorodniki Stanonikovi, ki so bili na partizanski strani, ne.

Pričevalci Franc Kavčič in Minka Hobjan

17. 1. 2023

Kakšna je bila resnična dražgoška bitka živo pripovedujeta pokojna domačina Minka in Franc. Spopad v katerem je bilo ubitih 9 partizanov in 27 Nemcev je bil predvsem nepotrebna tragedija za nezaščiteno vas, ki je takrat izgubila 41 prebivalcev. Po vojni so jih hoteli kot primer socialistične izgradnje naseliti v dva stanovanjska bloka s skupnim hlevom, a Dražgošani so se ogorčeno uprli.

Pričevalci Franci Feltrin

10. 1. 2023

Nekdanji vidni politik Demosa in podpredsednik poslanskega kluba, Franci Filtrin, je bil navzoč pri večini ključnih odločitev v dobi nastajanja slovenske države. Rojen je bil med vojno v Stopniku na Tolminskem, doma so imeli mlin in kmetijo, oče je sodeloval s tajno domoljubno organizacijo Primorskih Slovencev ‒ Tigr. V času, ko je bil oče mobiliziran v italijansko vojsko, se je doma zgodila tragedija. Francijevi starejši sorojenci so se igrali z granato, ki je eksplodirala in pobila več otrok. Med vojno so bili v njihovi hiši stalni obiskovalci partizani. Franci Feltrin zavzeto opisuje življenje na kmetiji in čas po vojni, ko se je vzpostavljal nov komunistični režim, ki je ljudi s krščanskim vrednostnim sistemom postavljal za drugorazredne. Po osnovni izobrazbi je šolanje nadaljeval v Ljubljani ter se vključil v družbeno dogajanje. Že v dobi socializma je bil zavzet sodelavec v organizaciji za zaščito okolja in je ob demokratičnih spremembah postal član stranke Zelenih. Feltrin razkriva ozadje in pove, da so bili Zeleni v resnici ustanovljeni po navodilu komunistov. To mu je povedal kolega: »Je rekel: 'Franci, a veš, da komunisti ustanavljajo Zeleni Slovenije.' Sem rekel: 'Čakaj, kako?' Je rekel: 'Jaz sem slišal, da CK ustanavlja, da morajo svoje ljudi nekam dat.'« Feltrin se je Zelenim po svoji presoji pridružil in ima poleg drugih zasluge, da so prišlo v Demos in soustvarjali slovensko osamosvojitev in osvoboditev. Zelo je dragocen njegov spomin na kritično obdobje konec leta 1990, ko so iskali način za pot v samostojnost. Opiše nam zgodovinski sestanek v Poljčah novembra 1990, ko je bila sprejeta odločitev za plebiscit, kar je Pučnik potem oznanil javnosti. Kučan in leve tranzicijske stranke so bile proti plebiscitu, a so se kasneje, tudi zaradi velike javne podpore osamosvajanju, projektu pridružili. Franci Feltrin je kritičen do svoje politične sopotnice Spomenke Hribar in njene vloge znotraj Demosa. Spomni se pogovora z njo v času pred plebiscitom: »In takrat mi Spomenka reče: 'Franci, pa zakaj si tako hud. Pusti, glavno da rešimo, da to Slovenijo naredimo samostojno.' Je rekla: 'Ko bomo samostojni, potem je pa čisto vseeno, če komunisti naprej vladajo.'« Njeno negativno vlogo vidi predvsem v smislu onemogočanja novih demokratičnih sil in zagotavljanja kontinuitete starih partijskih struktur pod novo demokratično preobleko. Za današnji čas Feltrin ocenjuje, da vladajo tisti, ki so bili najprej proti osamosvojitvi, in taki, ki Slovencev nočejo povezovati, kot je to uspešno počel Demos, ampak deliti in izločati del slovenskega volilnega telesa.

Pričevalci Angela Rejec in Janez Cankar

3. 1. 2023

Angela in Janez sta sestra in brat, rojena v družini na Planini nad Horjulom, v kateri je bilo 16 otrok. Njuno pričevanje sega v čas pred vojno, ko so v številni družini živeli skromno, a povezani med sabo. Angela se je po vojni poročila in z možem sta začela upravljati gostilno na Toškem čelu, ki jo je pozneje prevzel sin. Ko so vas okupirali Nemci in je sto metrov stran tekla meja z italijanskim okupacijskim ozemljem, se je življenje v marsičem spremenilo. Vseeno so pod Nemci lažje shajali kot njihovi sorodniki in znanci z območja bližnjega Šentjošta, kjer se je že med vojno razmahnilo revolucionarno nasilje. Angela se spomni partizanskega napada na prvo vaško stražo v Šentjoštu in pogreba civilnih žrtev poleti 1942. Pričevanje ob zgodovinskem okviru ponuja tudi zelo dragocen in iskren uvid v življenje številne kmečke družine, ki je bilo daleč od idealnega. Angela pove, kako težko je bilo mami. Janeza so z enajstimi leti posvojili sosedovi, ki so zaradi po vojni pobitih sinov ostali brez potomcev. Obe pričevanji, ki se prepletata, sta podoba tistega časa, ko so bile razmere z današnjega vidika nemogoče, a so se ljudje znali prilagajati drug drugemu, znali so potrpeti ter preživeti, ustvariti in obdržati družino. Za Cankarjeve s Planine nad Horjulom je bilo več trpljenja in negotovosti po vojni, ko se je komunistična oblast spravila nad kmeta ter ga dušila z obvezno oddajo kmetijskih pridelkov. Posebna dragocenost tega pričevanja je tudi sprehod po muzeju kmečkega orodja in drugih predmetov, ki ga je skrbno ustvaril Janez Cankar. Spoznamo številne že pozabljene predmete in orodja, ki pričajo o iznajdljivosti in bogati tehniški kulturi naših prednikov. Janez nas odpelje tudi k največjemu spomeniku, ponosu teh krajev – romarski cerkvi sv. Andreja, ki je izredno bogata. Izpred cerkve pa se odpira pogled na bližnjo okolico.

Pričevalci Milan Gregorič

29. 11. 2022

Milan Gregorič, rojen leta 1934 v Dekanih pri Kopru, je v širšem slovenskem prostoru znan kot neutruden publicist in raziskovalec, borec za resnico, kar se nedvomno odraža tudi v izjemnem pričevanju, ki je bilo posneto na njegovem domu pod Tinjanom v slovenski Istri. Osnovno šolo v domači vasi je obiskoval v času fašizma, ko je bila slovenska beseda prepovedana. Slovenske otroke je domačega jezika učil župnik Rozman, ki so ga komunisti po vojni »v zahvalo« okrutno preganjali, da je moral zbežati čez mejo v Italijo. Iz časa pojava partizanskega gibanja se spomni navdušenja pa tudi ran, ki jih je v njihovih krajih povzročilo revolucionarno nasilje. Po vojni je obiskoval Malo semenišče v Gorici in kasneje še klasični licej, ki ga je končal v Trstu. Tam se je navzel komunističnih idej in se oddaljil od vere. Študiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in se dejavno vključil v študentsko politiko tudi na mednarodni ravni. Kljub temu, da je vstopil v komunistično partijo, je ostal načelen, zato so ga v 70. letih iz stranke izključili. Pričevalec Gregorič je začel obiskovali študijske dneve Draga v zamejstvu, kar mu je odprlo pogled v svet demokracije in resničnih svoboščin. Navdušen je bil nad slovensko pomladjo ter je dejavno sodeloval v Demosu in pri procesu slovenske emancipacije. V iskrenem pričevanju spoznamo mehko, a hkrati odločno osebnost Milana Gregoriča, ki nam predstavi svoje številne knjige. Pisal je o primorskih osebnostih, o italijanskem poskusu destabilizacije Istre po letu 1991 in veliko tudi o TIGR-u. Z grenkobo ugotavlja, da se je društvo Tigr v zadnjih letih odmaknilo od svojega čistega poslanstva, da so ga prevzeli borci, in društvo je žal postalo njihov satelit, namesto da bi šel po poti, ki so jo začrtali pokojni ustanovitelji.

Pričevalci Vida Bajželj

22. 11. 2022

Vida Bajželj, rojena Dolinar, leta 1930, nam v izjemno zanimivem in iskrenem pričevanju ponuja vpogled v predvojno življenje uradniške družine z obrobja Ljubljane, točneje iz Šiške, ki je bila takrat samostojna občina. Vidin oče, privrženec Antona Korošca, je služboval na vojaškem uradu, mama pa je bila sprva uradnica na magistratu. Pozneje je družina kupila brunarico v Goričanah in se začela ukvarjati s turistično dejavnostjo. Vida se spomni, kako so se tik pred 2. svetovno vojno k njim zgrinjali zaskrbljeni domačini in poslušali radio. Razmere so se spremenile po pojavu partizanov; tedaj se je mama zaradi srečne okoliščine izognila nasilju, po tem pa se je družina iz Goričan umaknila v Ljubljano. Vida je med vojno nekaj časa obiskovala gimnazijo v Lienzu, po vojni pa se je, še ne 15-letno dekle, pridružila beguncem in se s sestrično Majdo znašla na Vetrinjskem polju. Bila je med tistimi, ki so jih Angleži pod pretvezo, da gredo v Italijo, poslali v roke partizanom. Tam je bila priča kalvariji slovenskih ujetnikov v Kranju in Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je bilo takrat največje zbirno koncentracijsko taborišče, od koder so ujetnike vozili v smrt. Rešilo jo je srečno naključje; pomagal ji je partizan, ki je njihovo družino poznal kot dimnikar. Ta je odnesel sporočilo, ki je prišlo do ministra Franca Snoja, s katerim so bili v sorodu. Po vojni je bila družina Dolinar zaznamovana, hišo so povečini zasedli tujci. Vida je končala šolo in postala zobozdravstvena tehnica. V tistem času je spoznala moža, ki je bil najprej mobiliziranec v nemško vojsko in mornar na vojaški ladji, kasneje pa se je pridružil partizanom. Življenje jima je prineslo veliko uspehov in lepega, a tudi preizkušnje, o katerih pričevalka Vida govori odkrito. Ob koncu stopi do omare in vzame zvezek, v katerega je zapisala najbolj trpke dogodke povojnega dogajanja. »Tega še nihče ni videl …« doda in prebere nekaj odlomkov. Bogato slikovno gradivo v družinskih albumih nam odstira polno življenje njene družine.

Pričevalci Franc Šetar

15. 11. 2022

Franc Šetar - Rado je mladost preživel v župniji Device Marije v Polju – danes Ljubljana - Polje, v bližini takratnega vojaškega letališča. Njegov oče je bil med prvo svetovno vojno bolničar, in to je bil tudi njegov poklic v bližnji psihiatrični bolnišnici. Spomni se napada na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, ki je popolnoma spremenil tok zgodovine in zaznamoval tudi življenje mladega Franca. Družina je bila katoliška, Franc je bil tretji od petih otrok. Spomni se, kako so med italijansko okupacijo prve umore domačih ljudi začeli izvajati partizani, kar je naposled privedlo do ustanovitve vaške straže. Ob koncu vojne se je skupaj s številnimi drugimi begunci umaknil čez Ljubelj na Koroško in bil vrnjen v Slovenijo. Doživel je kataklizmo pogroma nad ujetniki, ki so jih komunistične oblasti povečini zverinsko pobile. Najprej je bil na škofjeloškem gradu, nekaj časa skupaj s poznejšim osamosvojiteljem Ivanom Omenom, pozneje pa so jih premestili v taborišče v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Od tam je potekal transport v Kočevski Rog – v Macesnovo gorico, pravzaprav v smrt. Njegov pogled na te najbolj tragične dogodke v slovenski zgodovini je zelo dragocen. Sam je bil izpuščen in je preživel vse te grozote, ki so mu ukradle mladost in ga trajno zaznamovale. Po vojni mu je ob številnih težavah in preprekah ter ob preganjanju Udbe le uspelo uresničiti svojo mladostno željo, da bi postal duhovnik (in misijonar v Indiji). V jezuitski red je vstopil oktobra 1947 v Zagrebu. Po dveletnem uvajanju je med dveletno vojaščino opravil izpite za osmi razred klasične gimnazije in maturo. Po končanem izobraževanju je v 60. letih v Mariboru kljub okrnjenemu zdravju sodeloval pri ustanavljanju šestih jezuitskih župnij. Poleg tega je sodeloval pri ljudskih misijonih, občasno pa je pomagal tudi na Ptujski gori in v Brezju. Dolga leta je bil zelo dejaven tudi na Svetih Višarjah. Od leta 1971 je deloval v ljubljanski župniji Dravlje, kjer je poleg prejšnjega dela pošiljal članke v Družino, objavljal prevode, izdal avtobiografijo Časi smo ljudje in nato njen ponatis Svoboda na izpitu. Po naročilu škofov Turka, Šuštarja in Rodeta je deloval v Beogradu v jezuitski župniji sv. Petra apostola ter osem let v Kočevski Reki in okoliških krajih, kjer je na novo postavil po koncu vojne porušeno cerkev. Od leta 2005 je bil župnik v župniji sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani. Pomagal pa je tudi v okoliških župnijah, zlasti v župniji Ljubljana Moste. V tem obdobju je tudi zavzeto spremljal filme s poučno in krščansko vsebino ter jih skupaj s p. Ivanom Hercegom prirejal za potrebe verouka in kateheze. Na področju kateheze s pomočjo filma velja za enega od pionirjev v Slovenski katoliški Cerkvi. Zdaj že dobrih pet let sodeluje v domači baročni cerkvi sv. Jakoba z jutranjo mašo ter vestno opravlja gospodinjska dela v skupnosti jezuitov. Izdal je več knjig, ki zadevajo verska pa tudi politična in zgodovinska vprašanja. Ena od zadnjih je futuristična oz. vizionarska zgodba Nova Emona, ki govori o obujanju krščanstva v razkristjanjeni Ljubljani v desetletjih, ki so pred nami.

Pričevalci Frančiška Mevc

8. 11. 2022

Pretresljiva, ganljiva izpoved Frančiške, ki je bila kot mlado dekle priča grozljivim dogodkom. Podeli pretresljivo zgodbo o umorjeni sestri Karmeli. Znano je bilo, da je bila komunističnim oblastem v napoto. Ko je 14. januarja 1949 šla na pevsko vajo, so jo 'neznanci' prijeli, jo vrgli v avto ter jo potem več dni mučili. Njeno truplo so odvrgli v Cerkniško jezero. Avgusta 1951 so ob košnji zadeli ob razpadlo truplo. Domači so hitro ugotovili, da gre za umorjeno sestro Karmelo. Želeli so jo dostojno pokopati, oblastniki pa so to preprečili in vse njene ostanke odpeljali. Njenega vpliva so se bali tudi še po njeni smrti. Kot pove pričevalka, so jo ubili, da bi uničili petje, sodelovanje pri maši. S tem onemogočali versko življenje, da bi vera čim bolj opešala. To je bil njen greh.

Pričevalci Anton Murgelj

1. 11. 2022

Pričevanje Antona Murglja z Daljnega Vrha je eno od najpretresljivejših, saj glavnina njegove izpovedi zadeva okruten pomor dveh njegovih bratrancev in župnika Komljanca ter farovškega hlapca maja 1942. Anton se je kljub bolezni odločil za pričevanje. Želi si namreč, da zločinsko dogajanje ne bi šlo v pozabo in da se tak teror ne bi nikoli več ponovil. V uvodu nam predstavi življenje na Daljnem Vrhu pred vojno in ob začetku vojne, ko se je že pokazalo, da so med domačini nekateri privrženi sovjetskemu komunizmu in hkrati paktu Hitler-Stalin oz. nacionalnemu socializmu. Ti so potem agitirali, da je treba obesiti nacistično zastavo in zahtevati, da njihovi kraji, ki so padli pod italijansko okupacijo, spadajo pod Tretji rajh. Sprva miren potek okupacije za običajne ljudi je bil skaljen spomladi leta 1942, ko so začeli partizanski privrženci organizirano krasti konje, med domačine pa se je zalezel strah. Tisti, ki so bili potencialni nasprotniki prevratnih idej, so postali tarče revolucionarjev. Brata Murgelj ste bila znana kot "mlada luštna fanta", ki sta bila dejavna v verskem življenju in sta redno hodila k maši v Prečno. To, kar se je z njima ter župnikom in hlapcem zgodilo, je izjemno tragično, saj so pri okrutnem zločinu sodelovali domačini, pri ugrabitvi pa je, kot kaže, sodeloval tudi poznejši partizanski zgodovinar Franček Saje. Zajeto četverico so partizanski privrženci odpeljali na grad Hmeljnik ter jih tam okrutno mučili in pozneje v bližnjem gozdu pobili. Komaj verjetna okrutnost je prišla na dan 3. aprila 1943, ko so žrtve izkopali in opravili sodnomedicinski pregled, ki je pokazal, kaj se je s četverico dogajalo. Pričevalec Anton hrani originalni zapisnik, skupaj s fotografijami žrtev, ki so jih naredili ob ekshumaciji aprila 1943 in so v pričevanju tudi pokazane. Podrobno ve, kaj se je dogajalo in kdo je bil udeležen pri pomorih in mučenjih, saj je vsa leta po vojni poizvedoval o tem.

Pričevalci Justina Doljak

27. 9. 2022

Ob iskrenem in doživetem pričevanju Justine Doljak iz Predgriž na Črnovrški planoti nad Idrijo spoznamo življenje nezakonske deklice in njene družine. Justina je bila najprej stigmatizirana, ker je bila brez očeta oz. je ta ni priznal. Pozneje pa jo je močno zaznamovala vojna, ki je v teh krajih terjala visok krvni davek in veliko strahu ter trpljenja. Ob Justininem pričevanju spoznamo razmere, v katerih je z družino živela pred vojno in tudi po tem, ko je bil ubit njen očim in se je družina znašla v veliki revščini. Justina govori o neverjetni osebnosti mame, ki je premagala vse te preizkušnje in je tri hčerke spravila do kruha. Justina je postala učiteljica, čeprav se ji je napovedovala akademska kariera. Najdlje je službovala v Grgarju pod Sveto goro, kjer si je tudi ustvarila družino in kjer živi še danes. V času učiteljevanja so jo ovirali, ker ni hotela stopiti v komunistično partijo. »Ne morem izdati svoje družine,« si je takrat rekla in zaradi tega ni napredovala. Je neutrudna raziskovalka krajevne zgodovine, zaslužna za imeniten Grgarski zbornik ter druge knjige, ki pričajo o dediščini in ljudeh v teh krajih.

Pričevalci Franc Prelc

20. 9. 2022

Primorski duhovnik Franc Prelc se nam v izjemni življenjski izpovedi predstavi kot skromen in iskreno veren dušni pastir. Ko pa podrobneje spoznamo njegovo življenje in dobra dela, ki jih je s sestro Kristino in sodelavci opravljal desetletja, ga lahko uvrstimo med najbolj karizmatične in karitativne osebnosti na Slovenskem. Pričevanje je bilo posneto v obdobju, ko se je oče Franc spopadel s težko boleznijo. Toda način, kako je to preizkušnjo sprejel, je izjemen primer duhovne moči in predanosti Božji volji. Prelčeva družina izvira iz Istre, z območja tromeje s Krasom in Brkini. Mama je bila izjemna ženska, ki je hotela v misijone v Indijo, a jo je sorodnik, župnik, prepričal, da ostane doma. In tako se je poročila, številna družina pa je obrodila veliko duhovnih poklicev. Njegovi prvi spomini segajo v čas vojne. Prelčeva hiša, ki je veljala za dom, v katerem so vrata odprta za vse, je bila tudi zatočišče za partizane. Pozneje, po vojni, ko so se fantje in dekleta odločali za duhovne poklice, se je na to pozabilo in tudi Franca so silili, da bi delal za Udbo, a se je temu odločno uprl. Med pričevanjem spoznamo razmere v semenišču v Pazinu, kjer so vzgajali izjemne primorske duhovnike. Oče Franc je po novi maši z vsem srcem zagrizel v pastoralno in karitativno delo, ob njem so bili ves čas sestra Kristina in tudi predani sodelavci. Najdlje je bil župnik v Portorožu. Tam so takrat ustanovili župnijo in zgradili čudovito Marijino cerkev. Služboval je tudi v Svetem Antonu in v Bertokih. Zaradi bolezni je poslanstvo župnika odložil, a po svojih močeh še naprej dela za dobro ljudi in skupnosti. Zelo dejaven je v Marijinem delu, kar v pričevanju lepo predstavi. Seveda pa je govor tudi o njegovi pobudi za pomoč zasvojencem z mamili, ki je bila eden od temeljev za ustanovitev več komun po Sloveniji. V Portorožu je nastala tudi skupnost za odvajanje od alkohola, poimenovana Vrtnica. Ob koncu oče Franc izrazi veliko hvaležnost za življenje in tudi za možnost pričevanja, ki je bolj kot za današnji pomembno za jutrišnji čas.

Pričevalci Ana Kosič

13. 9. 2022

Ana Kosič iz Opatjega sela na Krasu je izjemna pričevalka. Z živo in iskreno pripovedjo nas najprej popelje v čas prve svetovne vojne, ko so bili njeni predniki zaradi bližine soške fronte izseljeni na Češko, kjer so bili zelo lepo sprejeti in so zato ohranili stike s tamkajšnjimi ljudmi. Od tam ima zanimive fotografije in predmete, med drugim očetovo spričevalo iz češke osnovne šole, pa angela varuha iz porcelana ... Ko so se po vojni vrnili domov, je bilo vse uničeno, zavladala je Italija, ki se je do Slovencev obnašala kot mačeha. A ljudje so držali skupaj, vas je dihala kot eno, veliko je bilo družabnosti in skupnega veselja. Kosičeva je zelo dobro in iskreno opisala tudi družinske razmere, nas potem skozi pripoved popeljala v čas fašizma in razpada Italije, ko so se tudi med Trstom in Gorico pojavili partizani. Domačini so jih sprva imeli za »naše fante«, pravi, a bolj kot z narodnoosvobodilnim delom so vas in okolico zaznamovali z divjimi pomori več domačinov, med njimi še ne 16-letne sosede Vilme Ferletič. Vilmina mati je morilcem sledila in videla, kako so hčerko posiljevali in ubili. Duševno je zbolela, in da ne bi koga »izdala« so ubili še njo in moža. Komunistična gverila je ubila kar devet domačinov. Ana z žalostjo resnicoljubno opiše takratne tragične dogodke, ki so tako zaznamovali vas, da se povezanost in veselje, ki so ju poznali pred vojno, nista več vrnila. Spomni se tudi, kako so zaradi partizanske akcije Nemci postavili pred zid skupino vaščanov – rešila sta jih župnik in gostilničar Pahor, ki sta pred okupatorjem pokleknila in izprosila rešitev. Tudi Pahor je bil potem med žrtvami partizanov. Olajšanje je prišlo po vojni, ko so bili nekaj časa pod angleško zasedbo, ko pa je tudi te kraje zasedla Titova Jugoslavija, se začelo pomanjkanje in bežanje čez mejo in s tem povezano šikaniranje. Ana je spregovorila o bogati družinski zgodovini in o svoji življenjski poti, na kateri je ostala zvesta narodu in Bogu. Načelna je bila tudi, ko je udbovec od nje, uslužbenke na pošti, zahteval, naj mu priskrbi pisma iz tujine. Zavrnila ga je, vendar je bilo jasno, da je komunistična diktatura nadzirala vse. Zato je bila še posebej vesela, ko se je Slovenija leta 1991 osvobodila. Pričevanje je bilo posneto nekaj tednov pred obsežnim požarom poleti na Krasu, zato vidimo Opatje Selo z okolico v času, ko je bilo še zeleno …

Pričevalci Anton Pavlica

6. 9. 2022

Pričevanje g. Antona, rojenega v Rihemberku (danes Branik) na Primorskem, je posebej zaradi pričevalčevega izjemnega spominadragocen uvid v medvojno dogajanje v teh krajih. Pavlica je že desetletja ljubiteljski raziskovalec polpretekle zgodovine. Dokopal se je do številnih dokumentov in pričevanj, ki odstirajo zamolčani del preteklosti. Otroštvo, ki ga je Anton preživljal v zelo skromnih razmerah, je prekinil partizanski napad na nemško-italijansko vojaško kolono med Rihemberkom in Komnom leta 1944. Partizani so se izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali, Nemci pa so iz maščevanja požgali Rihemberk in Komen ter prebivalstvo odgnali v internacijo. Pavlica se je dokopal do fotografij, ki so bile posnete po napadu, in jih v oddaji tudi pokaže. Podrobno opiše pot v internacijo čez Brenner in življenje v Nemčiji, kjer so v katoliškem okolju z domačini kar dobro shajali. Anton se spomni, da so bili ljudje, sploh pa duhovniki in nune, proti Hitlerju. Z domačini v Nemčiji so ohranili lep odnos in so se obiskovali tudi po vojni. Spomni se konca vojne in prihoda Američanov, ki nemškemu civilnemu prebivalstvu niso storili hudega. Slovenci so z njihovo pomočjo pripravili slovensko mašo, ki je zaradi izjemnega petja na zaveznike naredila močan vtis. Z domačini iz Komna in Rihemberka je bil v begunstvu prostovoljno tudi komenski župnik Viktor Kos, ki so ga ljudje izjemno spoštovali. Prihod domov je bil poln novih preizkušenj. Rihemberk je bil sicer pod ameriško zasedbo, tako da je zavezniška uprava pomagala obnavljati in graditi hiše tistim, ki so želeli. Vladalo je sproščeno vzdušje, ki pa se je spremenilo, ko so ti kraji prišli pod jugoslovansko oblast. Takrat je bilo več ideologije in manj hrane ter življenjskih potrebščin. Anton je opravil osemletko v domačem kraju in se po poklicni šoli v Idriji zaposlil v podjetju Vozila Gorica. Veliko mladih fantov, najbolj sposobnih, je takrat zbežalo na zahod, tudi Antonov brat. Sam pa je ostal, našel ženo, za katero pravi, da mu je "padla sekira v med" ter si oblikoval družino ter zaživel v Plavah ob Soči. V pričevanju se dotakne tudi partizanskih umorov v domačem kraju, o čemer je neutrudno zbiral podatke in pričevanja ter se dokopal do presenetljivih ugotovitev.

Pričevalci Boris Pahor - slovenska vest stoletja, 3. del

3. 6. 2022

Pisatelj in akademik Boris Pahor se v tretjem delu svojega ekskluzivnega zgodovinskega pričevanja z vsem svojim bitjem postavi za narodno zavest in slovenski jezik, rekoč: »To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Izpostavi, da se je vedno zavzemal za to, da se o Slovencih govori kot o samostojnem narodu v Evropi. Pahor izraža svojo skrb in nasprotovanje levici, ki krni nacionalno pripadnost z idejo internacionalizma. Za Slovence je to usodno, meni Pahor in je prepričan, da je domoljubna vzgoja v šolah ter zvestoba jeziku nekaj svetega. Pričakuje, da bo ob poglobljeni krizi na tem področju reševanje jezika in narodne zavesti v večji meri prevzela Cerkev. V pričevanju se znova spomni fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, kar ga je trajno zaznamovalo v zvestobi in boju za slovenstvo. V Narodnem domu je gledal uprizoritev Jurčičevega besedila, kako je Krjavelj hudiča presekal na dvoje, spominja se tamkajšnjega miklavževanja in parkeljnov … Pahor opiše, kako ključen je bil za njegov pisateljski preboj v svet rojak Evgen Bavčar, ki mu je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na široko odprl vrata v francoske kulturne kroge. Šele ko je s svojo literaturo in nastopi uspel v Franciji, se je uveljavil tudi v Evropi, v Italiji in v večji meri tudi v Sloveniji. Pravi, da ju z Bavčarjem veže podobna usoda njunih mater: »Imava nekaj skupnega, tudi naše primorsko gledanje na slovensko književnost in na slovenstvo, ki je drugačno od ljubljanskega. In to je velika sreča, da imamo Bavčarja.« V spominih se večkrat vrača k prijatelju Edvardu Kocbeku, za katerega pravi, da so ga komunisti v celoti izkoristili za svoje namene in ga potem skušali uničiti oz. onemogočiti, podobno kot vse krščanske socialiste, ki so bili v partizanih. Pahor spregovori tudi o svojem videnju slovenske samostojnosti, kjer je med slovenskimi literati oral ledino in navdihoval tudi krog Nove revije. Pri svojem delovanju ni poznal oportunizma, ampak je sledil resnici: »Računal sem, da če govorim po pravici, mi nihče ne more nič!« Pričevanje, ki ga lahko razumemo kot pisateljevo oporoko svojim rojakom, 104-letni Boris Pahor sklene s pozdravi tistim, ki ga bodo poslušali. Zlasti si želi, da bi bili to mladi ljudje, da bi šole, tudi prek njegovega pričevanja, poskrbele, da mladi izvedo, kaj je moral slovenski in primorski človek prestati, da je ostal zvest sebi in svojemu jeziku.

Pričevalci Boris Pahor - slovenska vest stoletja, 2. del

2. 6. 2022

Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem. V drugem delu nas Boris Pahor povede v svet boja za slovenstvo in svobodo izražanja, ki je po drugi svetovni vojni potekal tudi ob močnem nasprotovanju jugoslovanskega režima in vohunjenju Udbe. Pahor se je bil ne glede na posledice vedno pripravljen izpostaviti, ko je šlo za laži in napade na osebnosti, ki jih je cenil. Postavil se je tudi za Edvarda Kocbeka, za katerega pravi, da so ga komunisti izrabili za svoje cilje. Režimu se je zameril, ko je v Primorskem dnevniku dobro ocenil Kocbekov Strah in pogum. Drugi tak primer je bil, ko sta z Alojzom Rebulo izdala revijo Zaliv s pogovorom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v katerem Kocbek spregovori o pomoru domobrancev. Sledilo je preganjanje, v katerem sta najvišjo ceno plačala Viktor Blažič in Franc Miklavčič. »Jaz se takrat, jaz se razpištolim, ko je krivica!« pravi Pahor, ko obudi spomin na takratno dogajanje. Prepovedali so mu vstop v Jugoslavijo, čeprav se je zavzemal za narodno identiteto in je to javno izpovedoval. »Jaz sem napadel Kardelja, ker je rekel, da bodo komunisti odpravil narod,« se spominja. Boris Pahor v nadaljevanju izraža veliko zaskrbljenost za prihodnost našega naroda: »Je treba dat v slovenske šole dijakom zavest, da so Slovenci in da imajo svojo tradicijo,« pravi in nasprotuje pritiskom, ko skušajo že omembo nacionalne zavesti vrednotiti kot nekaj slabega. Akademik Pahor izpostavlja slovenski humanizem, ki sta ga vzpostavila Trubar in Prešeren, kot močan zgled za sedanjost – od tod tudi njegovo prizadevanje, da se v besedilu slovenske himne uveljavi tisto, kar je najprej izpostavil največji slovenski pesnik: »Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. In potem Bog živi vse narode. Saj to je naš humanizem! Skazili smo ga med drugo svetovno vojno …« še doda Pahor. 104-letni tržaški pisatelj sklene pogovor z obžalovanjem in opozorilom, da smo Slovenci z medsebojnim ubijanjem med drugo svetovno vojno postali veliki antihumanisti: »To imamo danes, še vedno imamo v sebi, in namesto da bi se rešili in naredili neko zvezo za rešitev slovenske države, še vedno vztrajamo pri tem. To pa ni smisel Evropske unije in to ni v smislu obstoja slovenske države!«

Pričevalci Boris Pahor - slovenska vest stoletja, 1. del

1. 6. 2022

Ekskluzivno pričevanje v treh delih. Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem. Sam si je želel, da bi mu prisluhnili tudi mladi. Pahorjeva izpoved ponuja enkraten in celovit uvid v življenje in čustvovanje velikega slovenskega pisatelja, rojenega leto dni pred začetkom prve svetovne vojne. Človeka, ki je na lastne oči videl požig Narodnega doma v Trstu, o čemer pravi: »Mentalno sem bil malo izgubljen, če se hoče, šok je bil to. Požig Narodnega doma, odpoved slovenskih šol. Moraš govoriti italijansko. Greš z materjo, ona te povleče za roko, govori po italijansko ... Jaz sem takrat razumel, da jaz moram bit upornik.« Življenje v večnacionalnem okolju je skazilo nasilno širjenje nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Kot sam pravi, genocid nad Slovenci ni zadeval samo kulture. Med drugo svetovno vojno je bil kot italijanski vojak poslan v Libijo, ker je kot prevajalec delal v taborišču ujetih jugoslovanskih častnikov v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Po kapitulaciji Italije je prijateljeval z Danico Tomažič, aretirali so ga domobranci in pristal je v nacističnem koncentracijskem taborišču. Strahote taborišča podrobno predstavi tudi v pričevanju, v njegovi literaturi pa o tem govori silovita Nekropola. Temeljna poanta njegovega pričevanja je humanost ter zvestoba slovenstvu v jeziku in kulturi. Kot človek in pisatelj je postal borec proti vsem oblikam diktature, tudi jugoslovanske, ki je nastopila po vojni in krnila slovensko identiteto. Stopil je na pot literature, uprl se je jugoslovanskemu režimu, ko je šlo za Kocbeka in resnico o komunističnih zločinih. Posebej odločno se je postavil za krepitev slovenske identitete na temeljih resnice in narodne zavednosti ter postal eden ključnih glasnikov svobode in demokracije in je kot tak izjemno zaslužen za humus, iz katerega je pognala samostojna slovenska država. Pahor nam skozi svojo bogato pripoved predstavi čas, v katerem je živel. Čas mladosti, ljubezni, trpljenja in vojne.

Pričevalci Ana in Franc Pregelj

31. 5. 2022

Pričevanje stoletnika Franca in njegove žene Ane, posneto na idiličnem Malem Polju nad Vipavsko dolino, nas najprej vrne v obdobje fašističnega preganjanja primorskih Slovencev. Franc je bil leta 1942 mobiliziran v italijansko vojsko, ki jo je odslužil na Korziki in Sardiniji. Leta 1946, v času, ko je vladala velika revščina, se je vrnil domov. Nov režim je takrat kmete tlačil še z obvezno oddajo živil, zato so se spopadali z lakoto. Anina družina je med vojno prestala številne preizkušnje. Ko so partizani leta 1944 napadli domobransko postojanko v Črnem Vrhu nad Idrijo, so bili tam ubiti njeni trije polbratje, eden od njih bogoslovec v zadnjem letu študija. Ana je 13-letna odšla iskat svoje polbrate in jih vse našla mrtve. Nekateri podivjani domačini so nesrečnega očeta ubitih fantov še zmerjali, ko je sam kopal grob zanje na vaškem pokopališču. Ta in drugi prizori vojne, ki jih je videla kot otrok, so jo trajno zaznamovali. A življenje se je moralo nadaljevati. Ana in Franc sta se spoznala leta 1952 na plesu za Marjetino nedeljo v Črnem Vrhu. Pozneje sta se poročila in v zakonu se jima je rodilo 5 otrok. Starost jima je prinesla velik blagoslov številčne, razširjene družine z vnuki in pravnuki, pa tudi nove preizkušnje. Franc je težko zbolel. Opisal nam je predsmrtno doživetje, ko je na prehodu v drugi svet srečal svojo mamo … Izjeman zakoca Pregelj se v zakonu skupaj bodrita in podpirata že dobrih 65 let. Izjemno pričevanje izkušenih stoletnikov.

Pričevalci Marija Ahačič Pollak

24. 5. 2022

Marija Ahačič Pollak je izjemna pričevalka, saj je z glasbenim opusom in delom na več področjih veliko prispevala k ohranitvi slovenske identitete tako v Sloveniji kot v zamejstvu in med izseljenci. Rodila se je v Tržiču v glasbeni družini. Oče je bil zaveden Slovenec in Maistrov borec, zato so družino leta 1941 nemški okupatorji izgnali v Valjevo. O tej težki preizkušnji gospa Marija živo pripoveduje in poudarja, da sta jih reševala slovenska pesem in očetov optimizem. Po vojni so se vrnili v Tržič. Že pri osmih letih je znala veliko slovenskih narodnih pesmi. Po očetu, ki je bil 40 let kapelnik tržiške godbe na pihala, je podedovala dar za glasbo. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji se je vpisala na kranjsko gimnazijo. Učila se je solopetja, od devetega leta pa tudi igranja klavirja. Po maturi na kranjski gimnaziji leta 1955 se je v Ljubljani vpisala na akademijo za glasbo. Že leta 1956 je bila uspešna na avdiciji pri ansamblu Slavka Avsenika. Še danes je nepozabna njena izvedba pesmi

Pričevalci Zofija Demšar

10. 5. 2022

Zofija Demšar z Rudna pod Dražgošami v Selški dolini se pri 92 letih odlično spomni preteklih časov. Rodila se je v bližnjih Kališčah, na hribovski kmetiji pri Žvanovih. Po nemški okupaciji je morala hoditi v nemško šolo, kjer je naenkrat vse potekalo v tujem jeziku. Nemcev niso marali, posebej pa se je razvedelo o njihovi okrutnosti, ko so po partizanskem umiku pokončali številne Dražgošane, tudi njenega strica. Zofija se spomni streljanja in občutka groze, ko je trajal spopad v Dražgošah, le dober streljaj čez hrib od njihove vasi. Kasneje, leta 1945, so bili na njihovem domu domobranci, ko so partizani hišo razstrelili in so domači le po čudežu ostali živi v razrušeni domačiji. Postali so begunci in tudi močno zaznamovani posebej po vojni, ker niso bili na komunistični strani. »Molili smo in jokali, nič drugega, morali smo preživeti …« se spomni Zofija. Kot pogosto pri slovenskih družinah pa je bil en brat pri partizanih, vendar ni mogel kaj dosti pomagati preganjani družini. Po vojni so tolkli revščino, ki jo je še poglabljala obvezna oddaja kmečkih pridelkov. Mož Alojz je bil z Rudna, mobiliziran je bil v nemško vojsko in tam pisal dnevniške zapiske, ki jih med pričevanjem tudi predstavimo. Zofija iskreno pove o dobrem odnosu z možem, ki ga zelo pogreša, o premagovanju hudih preizkušenj, pa o otrocih z družinami, na katere je zelo ponosna. Pričevanju se pridruži sin Tomaž, ki ima doma mizarsko obrt in je zelo dejaven v kraju in širši okolici. Skupaj z njim pogledamo družinske fotografije, kasneje pa se sprehodimo do partizanskega spomenika v Dražgošah, kjer Tomaž obudi hudomušen mladostni spomin na otvoritev spomenika, ko je prišel sam jugoslovanski diktator Tito, on pa je kot pionirček stal v prvi vrsti …

Stran 1 od 12
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov