Pričevanje Jožeta Puglja iz Struške doline v Suhi krajini nas popelje v čas trpljenja in strahu, ki je zajel te kraje po tem, ko je spomladi 1942 na t. i. osvobojenem ozemlju partizanska vojska začela izvajati svojo oblast. Večina domačinov se je partizanov bala bolj kot Italijanov, ki so postali nasilni in nepredvidljivi šele po nastopu partizanskega gibanja. Okupacija in revolucionarno delovanje sta opustošila in razdelila struške vasi, ki si demografsko niso opomogle.

Jože z veliko žalostjo pripoveduje o svoji mladoletni sestri, ki so jo mučili in ubili v Teharjah. Družina je tudi po vojni doživela kalvarijo. Sam je bil večkrat zaprt, vendar je ostal pokončen ter zvest svojemu prepričanju. Ustvaril si je družino in z ženo sta imela gostilno, ki je danes že v rokah mlajše generacije.