Odraščal je v narodno zavedni družini, kjer je posebej oče dajal zgled slovenske samobitnosti ter ljubezni do domačega jezika. Najprej je obiskoval italijansko šolo, in pozneje stopil v malo semenišče v Gorici. Vojna je kmalu zelo zaznamovala življenje v kraju, posebej, ko so partizani umorili Iva Brica, narodnega buditelja, ki so ga prej preganjali in zapirali že fašisti. Jožko se spomni, kako sta šla s prijateljem na kraj zločina in videla žalosten prizor.

Po vojni so imeli v družini stike s slovenskimi begunci,ki so prehajali mejo, kar je postalo usodno, saj so očeta zaprli in mu javno sodili v Solkanu. Štiriletni očetov zapor je močno prizadel družino, Jožko pa je vztrajal na poti duhovniškega poklica, vendar je tudi sam naletel na hudo preizkušnjo. Med služenjem vojaškega roka v Makedoniji so ga začeli šikanirati, da bi opustil študij bogoslovja, naposled pa mu podtaknili provokatorja ter ga obsodili na tri in pol leta zapora. Dve leti in pol je prestal v izredno težkih razmerah v nekdanjih turških zaporih, vendar je srečal tudi zelo zanimive ljudi in pridobil veliko življenjskih izkušenj. Ker so morali zaporniki tudi delati, med drugim preproge, je na papir izrisal orientalski prizor ranjenega tigra, ki se bori za življenje. Ta ganljiva podoba, ki nam jo v pričevanju pokaže, ponazarja seveda njegovo občutenje krivičnih razmer, ki so ga doletele pa tudi vztrajnosti, in volje, da preživi. K temu mu je pomagala tudi neke vrste ikona s prizorom iz psalma, ob kateri je meditiral skupaj z zaporniki. Tudi to podobo še vedno hrani.

Na Reki in v Ljubljani je opravil študij bogoslovja in svojo poklicno pot začel kot kaplan v Idriji, za tem kot župnik na Vojskem, od tam pa ga je škof Janez Jenko poslal v Otalež. Iz Otaleža je bil na pritisk lokalnih komunistov prestavljen v Vrhpolje pri Vipavi, kjer je bil 39 let izredno uspešen in priljubljen župnik, vrsto let pa je upravljal tudi župnijo Ustje, na kar ime zelo lepe spomine. V Vrhpolju je bil njegov zadnji veliki dosežek vodenje prenove župnijske cerkve in obnova stare, ter oprema prezbiterija in ladje z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika. Grenak priokus je nastal, ko ga je koprski škof, malo pred svečanim odkritjem prenovljene cerkve upokojil, kar je prineslo pohujšanje med župljane, Jožku Bercetu pa načelo zdravje. Svoje zrela leta je preživel poln zaupanja v Boga tam, kjer je bil rojen, prav blizu "placa" pred cerkvijo sv. Danijela v Dornberku.