Iskrena izpoved leta 1931 rojene Lidije Drobnič nam ponuja vpogled v življenje predvojne uradniške družine, ki je največ hudega doživela med vojno in zlasti po njej, ko so komunistične oblasti 18-letno Lidijo zaprle v taborišče Verdreng na Kočevskem. Oče, ki je bil avstrijski častnik in pozneje Maistrov borec za severno mejo, je otroke strogo vzgajal. Mama, izučena klobučarka, je po poroki ostala doma. Veliko so se selili, med vojno pa so živeli v Ljubljani, kjer je Lidija doživela okupacijo in potem delovanje Osvobodilne fronte ter pobijanje vidnih predstavnikov predvojnih tradicionalnih strank. Pred domačo hišo so streljali tudi na Lidijinega brata, ki je bil sprva privrženec Osvobodilne fronte, a je kmalu spoznal, da komunistično streljanje Slovencev po ulicah ne vodi v osvoboditev. Krogla, ki je priletela iz sosednje vile, ga je za las zgrešila, potem se je raje umaknil v tujino.
V šoli se je Lidija pridružila organizaciji, ki je med dijaki in študenti širila demokratične ideje ter nasprotovala komunističnemu režimu innjegovi represiji. Tam je spoznala tudi svojega moža Antona Drobniča, prvega generalnega državnega tožilca po osamosvojitvi Slovenije. Režim je organizaciji prišel na sled in poleg Antona ter številnih drugih so aretirali in zaprli tudi Lidijo. V taborišču Verdreng, opuščeni kočevski vasi, je bila priča strahotnemu mučenju in poniževanju: »Kričali so, da nas bodo vse pobili … To je bilo ponižujoče, ampak nas niso strli,« se tega obdobja spominja Lidija. Po poroki z Antonom Drobničem je uspešno doštudirala pravo in bila med drugim tudi odvetnica. Po demokratičnih spremembah se je z vso energijo predala političnemu delu pri Krščanskih demokratih in pozneje Novi Sloveniji. Srčika njenega življenja pa je bila vedno družina: štirje otroci, ki sta jih imela s pokojnim možem Antonom, ter kopica vnukov in pravnukov, ki se med sabo odlično razumejo.
