Izjemna življenjska pripoved Meri Bozovičar bo pritegnila številne gledalce, saj pričevalka pogumno in zelo tenkočutno odstira nekatere najbolj zamolčane zgodovinske dogodke na Škofjeloškem.

Rojena je bila leta 1931 kot Marija Ana Kumar v družini s petimi otroki v Zmincu pri Škofji Loki. Doma so imeli znano gostilno Pr' Kajbit in trgovino, zato je imela Meri že kot otrok stik z zunanjim svetom. V knjigi Krvava zarja je podrobno opisala medvojno in povojno komunistično nasilje na Škofjeloškem. Med vojno je oče podpiral partizane, drugače ne bi preživeli. Vendar, pripoveduje Meri, so se komunisti želeli znebiti njihove družine tako, da so očetovo sodelovanje s partizani naznanili Nemcem.
Največja tragedija v njihovem kraju se je zgodila, ko je okupator zaradi umora nemškega vojaka ustrelil 50 nedolžnih talcev. Vojaka je dva dni prej v Stari Loki ustrelil partizan Kovačič - Gaj. Po vojni si je sodil sam. Meri Bozovičar opisuje tudi primere revolucionarnega nasilja – pomore družinskih očetov na Škofjeloškem, zaradi česar so domobranci ustanovili organizacijo.

V pričevanje vplete izjemno zanimive življenjske zgodbe, na primer tete Pavle, ki je hudo bolna prišla iz Amerike in je doma umrla. Pa o znamenitem starem očetu, o neverjetnih sposobnostih njihovega psa Valdija ... Zelo zanimiva in tragična je tudi pripoved o nemškem oficirju in njegovi ženi, ki ga je obiskala v njihovi gostilni, preden je odšel na pohod in padel.
Pričevalka razkrije strahovite podrobnosti mučenja in pobijanja domobranskih ujetnikov na škofjeloškem gradu takoj po vojni. A vse to je izvedela pozneje. Sprva je bila navdušena nad povojno svobodo, bila je aktivna v mladinski organizaciji. Vendar so leta 1947 novi oblastniki očeta in mamo zaprli, da so lahko trgovino in gostilno temeljito izropali. Narod je vklenila nova vrsta terorja, je spoznala: »Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča, vmes ni nič,« pravi Meri. Oče si je od vsega hudega v zaporu prerezal žile in je komaj preživel. Meri je kot dekle videla ta prizor, ki jo je prizadel in zaznamoval za vse življenje. Mama je bila zaprta v komunističnem zaporu Rajhenburg, kjer je zaradi ozeblin dobila rane, ki so jo pestile še leta po tem, ko je prišla domov. V pričevanju Meri prebere pretresljivo pismo, ki ga je oče pisal mami v zapor. Za njihovo družino, pravi, se je vojna vlekla do leta 1997, ko je bil oče rehabilitiran.

Seveda spregovori tudi o sebi. Šolanje je začela pri uršulinkah v Škofji Loki, med okupacijo je bila v nemški šoli, po vojni pa je šolanje nadaljevala. Ustvarila si je družino in delala v različnih podjetjih, v katerih se je na lastne oči prepričala kako so vodilni komunisti na visokih položajih kradli in izkoriščali podjetja za svoje interese.
In za konec še vodilna misel zelo zanimivega pričevanja Meri Bozovičar: njena pripoved »zmore pravičnemu kazati pot odpuščanja.«