Lara praznuje šestdeseti rojstni dan. Prav na ta dan ima njen sin svoj prvi koncert kot skladatelj, čeprav se je izobrazil kot vrhunski pianist.

Namesto materinskega ponosa in sreče Laro prevevajo povsem drugačna čustva.

Ozre se na svoje (izgubljeno) življenje, na neizživete sanje, in obžaluje, da sama nikoli ni postala slavna pianistka.

Še posebej, ker prav na svoj rojstni dan izve, da je bila v mladosti talent, ki pač ni vztrajal na začrtani poti.

Nekoliko zmedena in razrvana zaradi te novice tudi sinu vcepi dvom o njegovem skladateljskem talentu, saj je vendarle postal vrhunski pianist …

Sin se zato tistega večera odpove vlogi skladatelja in namesto svoje kompozicije zaigra eno od Chopinovih klavirskih bravur in tako samo še potrdi svoje mesto vrhunskega glasbenega izvajalca.