V najstrožje varovanem zaporu na Norveškem zapornikov ne obravnavajo kot kriminalce, temveč kot ljudi, ki so zagrešili kriminalno dejanje.

Zaporniki med prestajanjem kazni sodelujejo s pazniki in drugim osebjem pri družabnih igrah, pri delu v avtomehanični delavnici, pri snovanju načrtov za prihodnost.

Kaznjenci si oblikujejo sistem vrednot, se urijo v veščinah in pridobivajo novo znanje, da bi po vrnitvi na prostost lahko prispevali k družbeni blaginji kot dejavni državljani, zaposleni davkoplačevalci in opolnomočeni starši.

V ZDA je zgodba v najstrožje varovanih zaporih čisto drugačna.

Tam zapornike skrbi predvsem preživetje in to, kako se izogniti nasilju, izkoriščanju, poniževanju, celo lakoti, paznike pa, kako se vsak dan zdrav vrniti k svoji družini. A sodelovanje med tema dvema svetovoma je že prineslo znatne izboljšave vsaj v enem izmed ameriških zaporov.