Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
Dokumentarni film zGodba iz Idrije pripoveduje več kot 340-letno zgodovino idrijske rudarske godbe, najstarejše tako na Slovenskem kot v Evropi. Je preplet zgodovine in pričevanje nekdanjih in sedanjih glasbenikov, je poklon tradiciji in potrdilo, da je Godbeno društvo rudarjev Idrija še vedno na pravi poti. Od vsega začetka je godba rudarjem v Idriji in drugim Idrijčanom pomenila razvedrilo, lajšala je njihove težave, dvigovala narodno zavest in ne nazadnje ponujala kulturne užitke ob nastopih in koncertih, pravi kustos Mestnega muzeja Idrija profesor Darko Viler ter dodaja, da jih je hkrati razveseljevala in spremljala ob poslednjem slovesu od jamskih tovarišev, sosedov in svojcev. Godba iz Idrije, ki se zdaj uradno imenuje Godbeno društvo rudarjev Idrija, še vedno odločno koraka naprej. In vse več mladih glasbenikov, ki prihajajo iz Glasbene šole Idrija, nadaljuje zGodbo, ki se je začela pred več kot 340 leti … Scenarij in režija Dušan Moravec, urednica Danica Dolinar.
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Vrtoglavi vzpon in padec slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta, ki se na vrhuncu hladne vojne znajde v zakulisju političnih spletk in bitk tajnih služb. Janez Škrubej s skupino sošolcev elektrotehnikov ustanovi podjetje. Ustanovi ga v kleti, piše se leto 1976. Podjetje Iskra Delta se uveljavi bliskovito hitro, predvsem na vzhodnem trgu. Iskra Delta ob tem naglo postaja samozadostna, sama izdeluje računalnike in jih nadgrajuje, vanje pa vstavlja le ameriške čipe, ki zaradi takratnega embarga ne morejo na vzhodni trg. Iskra Delta jih lahko edina, z ameriškim »end use« certifikatom, pošilja na vzhod, na Kitajsko, v Indijo in Sovjetsko zvezo. V trenutku, ko postane tehnologija Iskre Delte preveč neodvisna in ko ameriškim proizvajalcem ne le konkurira, ampak jih na nekaterih področjih celo prekaša, se zanjo začne zanimati CIA: tehnologija ne sme v roke sovražniku. Na drugi strani pa vidi KGB v Iskri Delti zadnjo možnost, da bi Vzhod nadoknadil tehnološki zaostanek. Iskri Delti se po robu postavi tudi domača oblast, predvsem zaradi kratkovidnosti, podkupljivosti in »slovenske« zavisti. Za povrh se začenja razpad Jugoslavije. Scenarij Jurij Gruden in Miloš Kalusek, režija Jurij Gruden.
Režiserka Andrina Mračnikar se v svojem najnovejšem dokumentarcu Izginjanje poda v svojo južnokoroško domovino po sledi vprašanja, zakaj slovenski jezik in kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja. Mračnikar skozi svoje družinske zgodbe razkriva sto let avstrijske zgodovine, ki je na Koroškem zaznamovana z zapravljeno priložnostjo, da bi slovenščino cenili kot obogatitev in kot nepogrešljiv del Avstrije.
Kdo je bil edini kralj, ki je pokopan na slovenskem ozemlju? Dokumentarni film nam predstavi usodo zadnjih predstavnikov francoske kraljeve rodbine, ki so zaradi revolucij postali begunci. Ironično je bil izraz begunec, »refuge«, prvič zabeležen, ko je Ludvik XIV., 'Sončni kralj', iz domovine izgnal veliko število hugenotov. Njegov vnuk Karel X. je bil po julijski revoluciji tudi obsojen na izgnanstvo – zatočišče je iskal od Škotske, Prage do Gorice v upanju, da bo tu varen pred kolero. Čez sto članov njegovega spremstva se je nastanilo v različnih palačah po mestu. To je zaradi milega podnebja pozneje postalo znano kot avstrijska Nica. Leta 1836 jih je v Gorici pričakala topla jesen, prej vitalen 79-letnik pa je že v dobrih dveh tednih postal edina smrtna žrtev kolere v mestu. Tako so frančiškani na Kostanjevici, katerih cerkev je že prej nudila prostor grobnicam plemiških družin, s pogodbo postali varuhi posmrtnih ostankov begunskega kralja. V naslednjih desetletjih so ob glavi družine želeli biti pokopani tudi drugi člani dinastije. Med njimi je bila tudi Marija Terezija Šarlota, hči Ludvika XVI. in Marije Antoanete. Njena življenjska zgodba je bila zelo tragična. Njeni starši so končali pod giljotino, njen brat je umrl v surovem rejništvu, sama pa je po letih ujetništva postala žena svojega bratranca, sina Karla X. Skupaj sta skrbela za nečakinjo in nečaka, rojenega po bratovi smrti, ki je postal simbol upanja za francoske legitimiste. Henrik V. je kasneje zapravil zadnjo možnost, da bi Burboni ponovno prevzeli prestol, potomka njegove sestre pa je postala avstrijska cesarica. Ravno Zita je med obiskom Soške fronte ukazala prenesti sarkofage iz nabrežinskega kamna na varno na Dunaj. Po prenovi porušene cerkve so bili vrnjeni v samostan. Po koncu vojne in razpadu Avstro-Ogrske je območje spet prešlo pod Kraljevino Italijo. Kmalu po drugi svetovni vojni so zavezniki določali nove meje. Prav Francozi so odločili, da je ostal samostan ločen od stare Gorice. Za njim pa je kmalu zrastla Nova ... Pretekle ter zdajšnje razmere na Kostanjevici nam predstavita pater Niko Žvokelj ter skrbnica Škrabčeve knjižnice Mirjam Brecelj. O takratnih okoliščinah, spremembah skozi čas ter današnjem odnosu do dediščine spregovorijo tudi goriški zgodovinarji: dr. Renato Podbersič, dr. Urška Strle ter kustosinja Cristina Bragaglia. Pobudo za vrnitev posmrtnih ostankov v Francijo pokomentira novinar Ervin Milharčič Hladnik. V dokumentarnem filmu ne manjkajo niti posnetki cvetenja vrtnic, interierjev goriških palač ter restavriranih fresk in štukatur. Prepričali se bomo, da je kraljeva družina po težkih življenjskih preizkušnjah našla varen pristan prav na stičišču različnih kultur, kjer lahko končno počiva v miru.
Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.
Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.
Dolga je pot kavnih zrn, preden pristanejo v naših skodelicah. Zapletena je bila tudi zgodovina kave, preden je postala globalna pijača. V dokumentarnem filmu skozi zgodbe in izkušnje štirih posameznikov, ki s kavo živijo, gledalec izkusi različne užitke te črne čarobne pijače. Film je intimna zgodba, ki ne govori o multinacionalkah, temveč o malih posameznikih, ki ne tečejo s tokom potrošništva in globalizacije. Je zgodba o strasti in ljubezni do kave in lepoti njenega uživanja.
Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.
Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.
Eden bolj duhovitih motivov na panjskih končnicah upodablja kmeta, ki vsak na svojo stran vlečeta ubogo kravo, medtem ko jo odvetnik pridno molze. Odvetništvo je eden tistih poklicev, ki nenehno buri ljudsko domišljijo. Redko pa se vprašamo, kaj sploh pomeni biti v vrtincu spora – poklicno. V dokumentarnem filmu Paragraf št. 1 svoje življenjske zgodbe, razmišljanja, anekdote in dileme razkrivajo najvidnejši slovenski odvetniki in odvetnice.
Neveljaven email naslov
