Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izjemno pričevanje Stanka Novaka – Martinovega, iz Obrova, bo še posebej pritegnilo tiste gledalce, ki jih zanima prikrita preteklost. Zgodba 90-letnega klenega Slovenca in odličnega pevca nam bo odstrla preteklost mistične pokrajine med Krasom, Brkini in Čičarijo, ki skriva dragocene zgodbe o naši zgodovini in sedanjosti. Stanko se je rodil v zavedni slovenski kmečki družini v kraju, v katerem so v 16. stoletju bivali begunci, ki so pred Turki pribežali iz Dalmacije, kar se še vedno pozna v tamkajšnjem narečju – še posebno v bližnji Čičariji. Doma so bili zelo narodno usmerjeni, zato jim italijanizacija ni prišla do živega. Materin stric je bil znameniti primorski duhovnik Štefan Cek, ki so ga preganjali Italijani, med vojno in zlasti po njej pa je doživel strahovito komunistično preganjanje. Vojna je močno udarila v življenje Martinovih. Oče, ki je bil mobiliziran v partizane, je padel na Dolenjskem, v spopadu z domobranci, kar je mamo in otroke povsem strlo. Gospod Novak našteva primere okupatorjevega nasilja, partizanskih napadov in drugih ravnanj, ki so sprožila nemško izživljanje nad civilnim prebivalstvom. Posebno poglavje njegovega pričevanja je spomin na »krvavo birmo« v Lanišču v Istri, 24. avgusta 1947. Stanko je bil takrat v pri stricu Štefanu Ceku, ki je bil v Lanišču župnik. Komunistične oblasti so na dan birme organizirale nasilni izgred, ki se je končal z umorom hrvaškega duhovnika Bulešića in pretepom še enega primorskega »čedermaca«, Jakoba Ukmarja. 12-letni Stanko je bil priča zločina, ki je odmeval po vsej Istri in širše. Stanko se je najprej šolal za duhovniški poklic, a se mu je življenje obrnilo drugače. Ostal pa je zvest veri in tudi slovenski cerkveni pesmi. Nenadomestljiv pa je v izvrstni pevski zasedbi Hrušiški fanti, ki združuje ljudske pevce iz vasi Hrušica v Brkinih. Med pričevanjem jih bomo tudi slišali.
Tokrat naš gost prihaja iz Trsta. Z nami bo pesnik in publicist Ace Mermolja, ki je tudi in predvsem odgovorni urednik zamejske mladinske književne revije Galeb. Ta praznuje častitljivih sedemdeset let neprekinjenega delovanja in je zlasti v zadnjem času dobila pomembna priznanja slovenske strokovne javnosti ter se z začetnega pretežno zamejskega prostora v Italiji postopoma začela širiti tudi onkraj slovensko-italijanske meje. Pobudnica je bila pisateljica Mara Samsa, ki je preživela taboriščno izkušnjo v Gonarsu in na Rabu. Začetni namen nove revije je bil socialnodomoljuben in proslovenski. Z gostom se bo pogovarjala Nataša Mihelič.
Joker je počaščen, da v zadnji oddaji tega leta gosti olimpijca, taekwandoista, Ivana Trajkoviča iz Slovenske Bistrice. Vrhunski športnik se taekwondoju posveča že več kot 26 let. Kot reprezentant je nastopil na 6 svetovnih in 6 evropskih prvenstvih ter 2 olimpijskih igrah. Prav na slednjih je dosegel 5. mesto. V prostem času rad kuha, rešuje križanke in igra šah. Najraje pa svoj čas posveča družini in sinu, da skupaj z navdušenjem spoznavata živali in kmetijo. Ivanu je vlogo super jokerja zaupal očetu in svojemu kondicijskemu trenerju Dragu Trajkoviču. V družbo našega šampiona pa bo s prav posebnim vabilom prišel vedno duhovit in nabrit Lado Bizovičar.
Tokrat se bo z izzivom v kvizu Joker soočil Ljubljančan, doktor ekonomskih znanosti, Zarjan Fabjančič. Upokojeni profesor svoj pokoj uživa v prestolnici in na vikendu, kjer najbolj uživa v podiranju dreves in pripravi drv. Njegova strast je tudi zbiranje knjig, saj njegova zbirka šteje med 11.000 in 12.000 izvodi. Če bo Joker prijazen, bo svojo nagrado porabil za doktorat iz zgodovine. Na tej poti mu bo pomagal zet, akademski slikar Miha Perne. V goste bo prišel tudi priljubljeni voditelj Jože Robežnik. Tudi Joker se je pridružil dobrodelni akciji Eno srce, kjer bomo s pomočjo gledalcev skušali zbrati čim več sredstev za družine v stiski.
Svojo izjemno življenjsko zgodbo, ki jo je tudi strnil v knjigi z naslovom: Vse mine enkrat, podaja z izjemno širilno, znanjem in prijaznostjo. Martin Rojko je izredno praktičen in iznajdljiv človek z izrednim logičnim razmišljanjem. Bil je eden prvih lastnikov kolutnega magnetofona, s pomočjo katerega je presnemaval glasbo z radia, snemal dogodke doma in drugje. Izumil je tudi posebno pisalo z drsno utežjo za risanje izohips in to je bila tehnologija, s katero so nastale skoraj vse karte Slovenije in takratne Jugoslavije. Kot izšolani topograf je imel obsežno fonoteko trakov, ki jo je v obdobju digitalizacije pretvoril celo v digitalni zapis. Vedno je rad tudi fotografiral, imel je svojo temnico in filme razvijal sam.
Izziv v kvizu Joker bo sprejel poklicni trener komunikacije in javnega nastopanja Alex Gregorič iz Ljubljane. Njegov glavni hobi so knjige in filmi. Je gurman in obožuje domače jedi, kot so dober ričet ali štruklji na Kofcah. Če bo Joker prijazen, bo denar porabil za potovanje v svoj rojstni kraj v Argentini, ki jo je zapustil pri petih letih in se tja do danes ni vrnil. Na pomoč mu bo priskočil svak Dino Belko. Vprašanje za dodatnega jokerja bo zastavila voditeljica in novinarka TV Slovenija Rosvita Pesek.
Martin Rojko se je rodil leta 1924 na nekdaj napredni kmetiji na vzhodnem robu Slovenije v obmejni vasi Grabrovnik pri Štrigovi in je od nekdaj kazal nadarjenost za glasbo in risanje. Po osemletki so ga hoteli starši poslati v kmetijsko šolo v Maribor, a je takrat udarila druga svetovna vojna in nastala je okupirana meja Madžarska-Nemčija. Preživel je grozote vojne in tudi sedaj, pri svojih 100-ih letih ostaja pozitiven. Nekdanji geodet in kartograf na Geodetskem zavodu SRS živi v Planini.
V uri sproščene zabave se bo z Jokerjem spoznal Blaž Kozjan iz Božakovega. Magister kemije prosti čas rad preživlja s prijatelji ob košarki in družabnih igrah. Je tudi član domačega gasilskega društva. V prostem času rad surfa po Wikipediji, kar (skoraj) uvršča med hobije. Na potovanjih najraje odkriva kulinariko, doma pa si rad privošči chili con carne. Na pomoč mu je priskočil prijatelj iz študentskih časov Damjan Panić. V goste pa pride tudi vedno nasmejana vsestranska pevka Nuška Drašček.
96-letni Ivan Strnad je prava zakladnica spominov o dogajanju v okolici Šentjanža na Dolenjskem. Rojen je bil na Gradcu v družini petih otrok. Doma so imeli kmetijo, vse delo so opravljali ročno in tudi otroci so morali kmalu poprijeti zanj. Oče je delal v rudniku v Krmelju. Tam se je prehladil in pozneje zaradi tega tudi umrl. Pričevalec se spomni napetosti med liberalci in klerikalci v času Kraljevine Jugoslavije. Po napadu na Jugoslavijo je njihova kmetija prešla pod nemško oblast, zato se je družina morala popisati in nacistična oblast je pripravila sezname za izseljevanje. Jeseni leta 1941 je morala zapustiti kmetijo in se izseliti tudi Strnadova družina. Ivan se takole spominja: »To je bil samo jok, kaj bo zdaj, kdaj pridemo nazaj. Eni so govorili, da čez en mesec, eni, da čez eno leto, eni pa, da nikoli več. Hudo je bilo, mi otroci tega še nismo še tako občutili, ampak za starše je bilo pa grozno. Jaz se dobro spominjam, ko smo prišli v taborišče. S seboj pa nismo mogli vzeti nič več, ker se ni dalo nesti. Vzeli smo le nekaj obleke pa za pojesti, pa saj ni bilo kaj veliko.« Zbrali so jih v gradu Rajhenburg, nato odpeljali v Würtenberg ter nastanili v koncentracijskem taborišču, ki je bil ogromen samostan. Z očetom sta imela srečo, saj sta največ delala na samostanskem vrtu in z redovnicami so bili v lepih odnosih. Večina drugih Slovencev je delala v nemški vojaški industriji. Osvobodili so jih Maročani v francoskih uniformah, domov pa so prišli šele septembra leta 1945. Nova komunistična oblast pa vračajočim izseljencem ni zaupala, se spominja Ivan in dodaja, da je bilo pred vojno bolje kot takoj po vojni. Kmete so preganjali z visoko odmerjeno obvezno oddajo živil. V času, ko so bili v izgnanstvu, se je doma razrasla revolucija, ki je zagrešila številne umore domačinov. Potem je nastopila protirevolucija – ustanavljati so začeli vaške straže in kolo medslovenskega nasilja se je zavrtelo. Ivan pove zgodbo o lokalnem partizanu Milanu Majcnu. Leta 1954, ko je šlo za Trst, je bil Ivan mobiliziran, sicer pa je ostal doma na kmetiji, kjer sta si z ženo ustvarila družino. Delo je bilo trdo, prava pridobitev je bila prva kosilnica BCS, ki jo je kupil ženin stric iz Amerike. Ivan se je razveselil samostojne Slovenije. Spremlja tudi domačo politiko, čeprav se nad vladajočimi pogosto razjezi, ker samo obljubljajo in nič ne naredijo.
Neveljaven email naslov
