Videotrak je video-glasbeni časovni pas urbanega slovenskega 'mainstreama', ki sega od popa in rocka, rapa, r'n'b-ja ter elektronike in vse tja do metala in alternative.

Oddaja Dobro jutro je oddaja gledalcev. S svojimi svetovalnimi, izobraževalnimi, razvedrilnimi in informativnimi vsebinami sledimo željam gledalcev vseh starostnih skupin. V večurnem živem in dinamičnem jutranjem programu, ki je na sporedu vsak delovni dan, se prepleta studijski del z aktualnimi vklopi v živo z različnih koncev Slovenije. Raziskujemo teme, ki se dotikajo vsakdanjega življenja ljudi, in ponujamo najrazličnejše vsebine: od zdravstvenih, pravnih in kuharskih nasvetov, svetovanj o medosebnih odnosih, receptov iz domače lekarne do predstavljanj osupljivih življenjskih usod, vrtičkarskih in prehranskih nasvetov in atraktivnih nagradnih iger. Oddaja poteka tudi v sodelovanju z RTV centrom Koper in RTV centrom Maribor, s čimer v živi program vnašamo še več lokalnih vsebin.

Oddaja Dobro jutro uvaja sodobne televizijske formate s poudarkom na kakovostnih vsebinah in je upoštevajoč delež televizijskih gledalcev med najbolje gledanimi oddajami nacionalne televizije. V letu 2014 so ustvarjalci oddaje prejeli eno najprestižnejših slovenskih medijskih priznanj: strokovnega viktorja za najboljšo zabavno TV-oddajo.

Anton Papež in njegova hči Katarina Delor Papež sta pred enajstimi leti poslovno priložnost našla v kozjereji. V vasi Zavrhek na meji med Krasom in Brkini sta na podedovani kmetiji, na kateri so pred tem imeli konje, začela rediti koze, v sosednji vaši Škoflje pa sta uredila še butično mlekarno. Oboje ob pomoči družine in štirih zaposlenih danes vodi Katarina, diplomirana biokemičarka ter magistrica menedžmenta in mednarodnega poslovanja. Trenutno skupaj s še dvema poslovnima partnerjema redijo 250 koz molznic, iz kozjega mleka pa pridobivajo jogurt, skuto, sirotko in različne sire. Odločitev za kozjerejo in lastno mlekarno se je izkazala za pravo poslovno priložnost, saj gre za izdelke z visoko dodano vrednostjo, pravi mlada podjetnica. Največ jih prodajo v trgovskih verigah in zadružnih trgovinah po Sloveniji, blagovna znamka BeKa – B kot brkinska in K kot koza – pa postaja cenjena tudi pri zahodnih sosedih.

Slovenski izumitelj Anton Codelli je 1915 v afriškem Togu za nemški Telefunken vzpostavil prvo brezžično povezavo ne svetu.

Leta 1912 je v Togo prispela filmska ekipa pod vodstvom avanturista Hansa Schomburgka, ki je takrat snemal dokumentarec o afriški divjini. V upanju na visoko donosnost novo nastajajoče filmske industrije je baron Codelli s Schomburgkom sklenil pogodbo in tako postal producent prvega igranega filma, ki je bil kdaj koli posnet na afriški celini. Schomburgk je v Londonu najel snemalca Jamesa Hodgsona, scenarij za film z naslovom: Bela boginja in Wangore (Eine Weisse unter Kannibalen) pa je napisala baronica Rozalija Codelli, baronova mati. Zgodba govori o majhni deklici, ki jo po brodolomu na obalo naplavi morje. Otroka najde ljudožersko pleme, ga sprejme in po božje časti. Pleme nato odkrije evropski avanturist, ki se v dekle zaljubi in jo reši. Glavno vlogo je odigrala nemška igralka Meg Gehrts, zgodba je nato najverjetneje navdihnila tudi Hodgsonovega prijatelja Edgarja R. Burroughsa, ki je leta 1914 izdal roman z znamenitim Tarzanom v glavni vlogi. S pomočjo Codellijevih potomk in igralca Primoža Bezjaka se je filmska ekipa scenarista in režiserja Mihe Čelarja odpravila po sledeh izginulega filma. Obiskali so berlinske arhive, odleteli v Togo in poiskali ostanke veličastne Codellijeve radiotelegrafske postaje ter filmskih prizorišč. Pot jih je vodila nazaj v Ljubljano, kamor sta Codellijevi potomki prinesli ostanke izgubljenega filma. V igranem delu so z igralci in posebno tehnologijo animirali več kot 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke in tako poustvarili prizore nemega filma o njegovem pustolovskem življenju.

Na dvajset kilometrov dolgem severnodalmatinskem otoku Pašmanu je enajst vasi. Antropologinja Rahela Jurković je raziskala njihovo pravo zakladnico zgodb.
Kljub željam in načrtom v preteklosti o modernizaciji triglavskega pogorja, ki bi ga približali ljudem, so slovenske gore in narava še vedno precej nedotaknjene.
Martina Stürz živi na 1700 metrih nadmorske višine, v Passeiertalu na Južnem Tirolskem. Ker do njene kmetije ne vodi nobena cesta, mora za pot domov sesti v žičnico za prevoz tovora.
Sreča je na hrbtu konja, pravi nemški pregovor. 24-letni Florian Scheller iz Spodnje Frankovske je spastično paraliziran. Enkrat na teden pa zbere moči in se zavihti v sedlo.

Ljudje po svetu zavržemo 1,3 milijarde ton hrane na leto, kar je več kot 30 odstotkov vse hrane.
V Regijskem centru za ravnanje z odpadki Ljubljana zbirajo biološke odpadke iz gospodinjstev in vrtne biološke odpadke iz 21 okoliških občin. Iz 30.000 ton bioloških odpadkov na leto pridobijo 2700 ton komposta in povprečno 3 milijone m3 bioplina.
Odpadno hrano bi lahko izkoristili tudi za insektno biokonverzijo. S to tehnologijo organske odpadke uporabimo za krmo žuželk, te pa za živalsko krmo ali gnojilo.
Za proizvodnjo enake količine beljakovin potrebujejo črički šestkrat manj krme kot govedo, štirikrat manj kot ovce in dvakrat manj kot prašiči in piščanci.
V prihodnosti bi lahko žuželke, krmljene z odpadno hrano, uporabili tudi v prehrani ljudi. Užitnih naj bi bilo več kot 2000 žuželk, za insektno biokonverzijo pa bi trenutno lahko uporabili le nekaj od teh, ki so varne – ne prenašajo bolezni in niso invazivne.

V hiši iz leta 1950 se je po preselitvi lastnice v spodnje nadstropje sprostila mansarda, v kateri je potencial za udobno bivanje videl sin z družino. A prostor je bil potreben temeljite prenove, s katero pa niso želeli povsem pomesti duha preteklosti. Prav nasprotno, spretno so prepletli stare elemente s sodobnim pohištvom in nastalo je čudovito podstrešno stanovanje s pogledom na Mengeško polje in še dlje.
Stanovanje, v katerem je lastnica nekoč odraščala, se nahaja v znameniti ljubljanski stanovanjski hiši, imenovani Meksika, ki jo je leta 1927 zasnoval Vladimir Šubic. Tako, kot si je Vladimir Šubic zamislil Meksiko, ki poleg arhitekture vključuje tudi likovno umetnost, je tudi arhitektka svoj navdih za prenovo iskala v dialogu med umetnostjo in arhitekturo.
Zaradi ponesrečenega tlorisa je bilo 35 m2 veliko stanovanje tako nepraktično, da so vanje komajda umestili posteljo za enega človeka. V njem je bila odveč čisto vsaka stena. Lastnika je čakala temeljita prevetritev, za katero je potreboval pomoč arhitektke.

Oddaja Migaj z nami. Oddaja o razgibanem življenju, v katerem migajo vsi, mladi in stari, navdušeni rekreativci in vrhunski športniki. Oddaja nastaja pod pokroviteljstvom Olimpijskega komiteja Slovenije.

*****

Resnična in napeta zgodba o petih kubanskih emigrantih, ki so jih Združene države Amerike konec devetdesetih let zaprle zaradi vohunjenja.

Kubanski pilot Rene Gonzalez ugrabi letalo in pobegne z otoka, za seboj pa pusti svojo ljubljeno ženo in hčerko. V Miamiju zaživi povsem novo življenje. Njegovemu zgledu sledijo še štirje agenti, ki vzpostavijo dobro prikrito obveščevalno mrežo. Njihova naloga je infiltracija v nasilne kubanske emigrantske organizacije, ki so odgovorne za teroristične napade na otoku.

Originalni naslov: WASP NETWORK
Leto produkcije: 2019
Država: koprodukcija
Žanr: politična drama
Režija: Olivier Assayas
Scenarij: Olivier Assayas in Fernando Morais
Igrajo: Edgar Ramirez, Ana de Armas, Gael García Bernal, Penelope Cruz, Wagner Moura

Na juriš in the mood! – Od koračnic do swinga je oddaja o glasbi, ki se je poslušala in izvajala v obdobju boja proti fašizmu. Od glasbe predvojnega Berlina in Pariza, prek judovske, francoske in italijanske partizanske pesmi, swinga do slovenskih partizanskih pesmi. Večer je bil posvečen pozabljeni svetovni zakladnici pesmi iz druge svetovne vojne: časa, ko je glasba postala narodova last, zastopala stališča narodne buditve z vtkanimi protifašističnimi izhodišči in bila odraz ljudskega čustvovanja, tako trpljenja kot upanja. Večer je bil »v znamenju moči spomina, ki danes ta repertorij oživlja v glasbenem, idejnem in dokumentarnem bogastvu svetovne revolucionarne tradicije«. Redakcija Tina Princ, režija Aleš Žemlja.