Uporabno

Kako ustrezno pristopiti do osebe z invalidnostjo

Sobivanje brez predsodkov

Objavljeno: 30. 3. 2015 ob 11:07
Ljubljana - MMC RTV SLO
Opis fotografije: na fotografiji je oseba na invalidskem vozičku, ki se pripravlja na vstop v avtobus mestnega prometa. Avtobus ima posebno klančino, pri vstopu pa pomaga tudi šofer avtobusa. Foto: arhiv MMC RTV SLO
Opis fotografije: na fotografiji je oseba na invalidskem vozičku, ki se pripravlja na vstop v avtobus mestnega prometa. Avtobus ima posebno klančino, pri vstopu pa pomaga tudi šofer avtobusa. Foto: arhiv MMC RTV SLO

V življenju srečujemo različne ljudi in vsak ima svoje potrebe. Načela vljudnega komuniciranja nam narekujemo, da sprejemamo drugačnost in potrebe drugega. Pa vendar se včasih znajdemo v položaju, ko ne vemo, kaj je prav in kaj narobe. Zato vam ponujamo nekaj nasvetov, kako se primerno vesti pri srečanjih ali druženju z ljudmi z invalidnostjo.

Osnovno pravilo je, da z osebo z invalidnostjo govorimo enako kot z drugimi ljudmi in jo dojemamo enakovredno. Pri pogovoru pa se besedni zvezi »biti normalen« raje izogibajmo, saj je nemogoče določiti, kdaj in zakaj je človek normalnega videza. Zato namesto besede normalen raje uporabljajmo izraz običajen.

Zadrege pri pogovoru

Pogosto se zatakne že pri pogovoru. Če boste upoštevali te nasvete, kako premagati zadrego in kako se sproščeno pogovarjati brez predsodkov, bo pogovor zagotovo stekel brez zatikanja in nerodnosti.

·     Osebo z invalidnostjo vedno vikamo, če gre za odraslo osebo. Oseba z invalidnostjo ni pomanjšan odrasli, zato se do nje vedemo spoštljivo, korektno in enakovredno, saj so prav tako lahko izobražene, inteligentne, svojstvene osebnosti kot drugi ljudje.

·     Ko govorimo z osebo z invalidnostjo, ne uporabljamo pomanjševalnic, otroških besed in pretirane sladkobesednosti. S sogovornikom vedno vzpostavimo očesni stik in tempo svojega govorjenja prilagodimo njegovemu dojemanju.

·     Vedno moramo imeti v mislih, da je oseba z invalidnostjo najprej oseba z imenom in priimkom ter čustvi. Uporabljajmo pravilno terminologijo (npr. oseba s cerebralno paralizo, z intelektualno oviranostjo, s slepoto itd.).

·     Osebo z oviranostjo vedno naslavljamo z njenim imenom in ne neosebno. Pri komuniciranju z invalidno osebo bodimo potrpežljivi in je ne priganjajmo ter ne dokončujmo stavkov namesto njih. Tudi če ima oseba z invalidnostjo spremljevalca (za fizično pomoč ali tolmača), jo vedno nagovorimo neposredno.

·     Pripomočki, ki jih morda uporabljajo, niso razlog za neenakovreden komunikacijski odnos.

·     Drugače pa se nam v pogovoru z osebo z invalidnostjo ni treba izogibati različnim temam niti ustaljenim izrazom, kot so, na primer, gledati televizijo, poslušati glasbo ali teči v službo. Ti izrazi so del ustaljenega besedišča in jih uporabljamo vsi, tudi slepi in slabovidni, gluhi in naglušni ter osebe na invalidskem vozičku.

V sproščenem pogovoru uživamo vsi!

Kdaj in kako ponuditi pomoč

Osebe z invalidnostjo svoj vsakdan prilagodijo svojim potrebam in zmožnostim. Večina jih živi kakovostno življenje v okviru svojih danosti. Zato se je do osebe z invalidnostjo neprimerno vesti, kot da nič ne zmore, oziroma ji na vsakem koraku ponujati pomoč. Kdaj torej pomagati?

·     Najboljše je počakati, da vas oseba prosi za pomoč in da upoštevate njene napotke, kako ji pomagati. Vsak zase najbolje ve, kakšna oblika pomoči mu odgovarja.

·     Če sami osebi z invalidnostjo ne morete pomagati, to odkrito povejte in poiščite kakšno drugo možnost za pomoč.

·     Oseba z invalidnostjo ni nebogljena in ne potrebuje stalnega ujčkanja. Včasih potrebuje le nekaj več časa, da zadevo opravi sama. Torej ji ne vsiljujmo svoje pomoči z namenom, da bi bilo nekaj (na primer oblačenje ali kaj podobnega) opravljeno hitreje. Osnovno pravilo pri ponujanju pomoči je: oseba z invalidnostjo zmore nalogo sama, dokler ne zaprosi za pomoč.

Spoštovanje lastnine in osebnega prostora

Vsak človek ima pravico do svojega osebnega prostora in tudi do nedotakljivosti osebne lastnine.

·     Medicinsko-tehnični pripomočki, ki jih uporablja oseba z invalidnostjo, so njena lastnina. Zato smo jo dolžni vprašati, ali se na primer lahko dotaknemo njenega invalidskega vozička, ali smemo premakniti njeno berglo ali hojko in podobno.

·     Pes, pomočnik gibalno ovirane osebe, je prav tako njena last, in pri spremljanju svojega lastnika opravlja svojo službo. V ta namen nosi tudi posebno rutico. Zato vanj ne drezamo in ga ne božamo.

·     Upoštevajmo, da so parkirna mesta za osebe z invalidnostjo namenjena gibalno oviranim osebam, ki imajo parkirno karto.

·     Oseba na invalidskem vozičku za svoje gibanje potrebuje nekaj prostora, zato ji omogočimo nemoten prehod na pločnik, na prehodih za pešce itd. x

Medsebojno spoštovanje in upoštevanje je ključ za prijetno in sproščeno sobivanje!

V. R.

Članek je povzet po članku Anje Rešeta Kako ustrezno pristopiti do osebe z invalidnostjo, objavljenem v reviji Sončnik, št. 3, september 2014.