V 27 državah članicah Evropske unije bodo od 6. do 9. junija potekale volitve v Evropski parlament, po njih bo znano tudi, kdo si bo v naslednjem mandatu izboril najvišje položaje v povezavi. Na pladnju je res veliko mest, saj bodo na voljo stolčki za vodenje štirih najpomembnejših položajev. To so predsednik Evropske komisije, predsednik Evropskega sveta, predsednik Evropskega parlamenta in Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Čeprav so do volitev še skoraj trije meseci, v javnosti že kroži širok nabor imen, ki se popolnoma odkrito ali med vrsticami potegujejo za kakšnega izmed teh mest.

Kdo bo iz te tekme za vplivne in dobro plačane službe izšel kot zmagovalec, bo verjetno znano po dveh vrhih EU-ja, ki bosta potekala 18. in 27. junija in ki se ju bodo udeležili voditelji vseh 27 držav članic povezave. A kako iz tega klobčiča kandidatov izluščiti najboljše – ali vsaj najprimernejše? V tej sestavljanki bo treba vsaj poskusiti upoštevati več meril, med drugim politično pripadnost kandidatov, podporo voditeljev največjih držav ter spolno in geografsko zastopanost, ob tem pa za povrh najti uravnilovko, da bodo novi obrazi odražali tudi razmerje moči, ki se bo izluščilo po volitvah.

"Gre za trgovanje v luči vzpostavitve prave konstelacije glede na to, kaj zadostna večina pričakuje od posamezne funkcije. Politične skupine izstopajo v Evropskem parlamentu, v preostalih krogih manj oziroma se delitve glede na politične skupine lahko zabrišejo ob povezavah skupin držav, ki sodelujejo tradicionalno, ne glede na trenutno politično vodstvo. Sposobnost vodenja, odnos z voditelji in sprejemljivost za večino (oziroma za vse, odvisno od pozicije), ključna kompetenca za opravljanje nalog glede na dnevni red, ki je povezana tudi s ključnim interesom države, iz katere politik prihaja, so skoraj samoumevni kriteriji na tej ravni. Ni nemogoče, da bodo mesta zasedli politiki, ki trenutno niso v ospredju, bodo pa za vse oziroma za potrebno večino sprejemljivi v določeni konstelaciji, ki bo doživela zadostno podporo," je za MMC to "politično mešetarjenje" v Bruslju razložila Sabina Lange, izredna profesorica s področja mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in višja predavateljica na EIPA v Maastrichtu.

"Pojav spitzenkandidata ima omejeno vrednost v odnosu do imenovanja Komisije"

Predsednica Evropske komisije je trenutno Nemka Ursula von der Leyen, ki jo je politična skupina Evropska ljudska stranka (EPP), ki ji v Evropskem parlamentu pripada, pred dnevi znova izbrala za t. i. vodilno kandidatko (v nemščini spitzenkandidat). Von der Leyen je tako korak bližje novemu petletnemu mandatu na čelu Komisije, saj se EPP glede na javnomnenjske raziskave obeta zmaga na volitvah. Če se bodo napovedi uresničile, bo desnosredinski EPP že na šestih zaporednih volitvah dobil največ sedežev v parlamentu in četrtič zapored tudi predsednika Evropske komisije. A pri tem se lahko tudi zaplete, saj mora kandidat za predsednika Komisije dobiti tudi podporo večine poslancev – pred petimi leti je to von der Leyen uspelo za las, za osem glasov.

Mesto predsednika Evropske komisije je najmočnejše v smislu prepoznavnosti v javnosti, zakonodajne moči in proračunske teže. Politična skupina socialistov (daljše Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu – S&D), ki je v trenutnem sklicu parlamenta druga največja skupina, je za vodilnega kandidata izbrala malo znanega evropskega komisarja iz Luksemburga Nicolasa Schmita. Tretja največja sila, liberalci (RENEW Europe – RE), svojega kandidata še niso izbrali, prav tako ne desničarji, Zeleni (Zeleni/Evropska svobodna zveza (Zeleni – EFA) pa so za vodilnega kandidata imenovali nemško poslanko in nizozemskega poslanca, Terry Reintke in Basa Eickhouta.

Čeprav se zdi, da bi Ursuli von der Leyen težko kdor koli preprečil nov petletni mandat na čelu Komisije, pa to ni nemogoče. Za tak primer ni treba pobrskati daleč nazaj, le na prejšnje volitve, ko je bil vodilni kandidat EPP-ja Manfred Weber, po številnih pogovorih in posvetih pa se je nenadoma izluščilo ime nekdanje nemške obrambne ministrice.

Sabina Lange poudarja, da se to lahko zgodi tudi letos, saj Evropski svet, ki ga sestavljajo voditelji držav članic, ideji vodilnega kandidata pogodbeno ni zavezan. "Pogodba o EU-ju pravi, da Evropski svet na osnovi volitev oziroma izida volitev v Evropski parlament (jezikovne verzije Pogodbe o EU-ju se v tem namreč razlikujejo) nominira kandidatko za predsednico Evropske komisije, ki jo nato izvoli Evropski parlament (EP) z absolutno večino. Pri tem EP sledi svojim postopkovnim pravilom in medinstitucionalnemu dogovoru med EP-jem in Komisijo o imenovanju Komisije. V primeru, ko na evropskih volitvah za neko kandidatko ni mogoče glasovati v vseh državah članicah in ko so politične skupine daleč od pravih političnih strank, imajo voditelji močan argument, da niso zavezani k nominaciji za predsednico Komisije kandidatke določene skupine. Pojav spitzenkandidata je tako smer h krepitvi političnih skupin in s tem razumljiv korak, kadar gre za volitve v EP, ima pa, kot se je že izkazalo, vsaj za zdaj omejeno vrednost v odnosu do imenovanja Komisije."

Pri tem je Lange še dodala, da je Komisija več kot izvršno telo EU-ja, saj je zavezana k delovanju v skupno evropsko dobro, ne le k zasledovanju ciljev določene politične oziroma ideološke opcije. Potrebuje pa večino v EP-ju in v svetu za sprejetje zakonodaje, ki jo (v skupno evropsko dobro) pripravlja. "Sliši se zelo kompleksno in tudi je. Je posledica pogajanj med akterji, katerih število in narava so se v desetletjih spreminjali (več držav, večja vloga parlamentov) in kjer je pomemben koncept varovalo interesov – malih, velikih, bogatejših, manj bogatih, bolj industrijsko usmerjenih, bolj kmetijsko usmerjenih ..."

"Najvarnejša" možnost: dva iz ljudske stranke, socialist in liberalec?

A če vseeno predpostavljamo, da bo Ursula von der Leyen nova stara predsednica Evropske komisije, bi to po nenapisanem pravilu in razmerju moči v Evropskem parlamentu pomenilo, da bi socialistom pripadlo mesto predsednika Evropskega sveta, liberalcem mesto visokega zunanjepolitičnega predstavnika, Evropski ljudski stranki pa ob zmagi na volitvah tudi mesto predsednika Evropskega parlamenta. Tu pa se politično preigravanje šele dobro začne.

Trenutno ta najvišja mesta v Uniji poleg von der Leyen zasedajo liberalec, Belgijec Charles Michel, socialist, Španec Josep Borrell in Maltežanka Roberta Metsola, ki pripada politični skupini EPP. Ta imena odražajo kombinacijo, ki ob prvem pogledu ustreza vsem nenapisanim zahtevam za ravnotežje moči v EU-ju – rahlo nagnjenost proti desni sredini, polovica žensk, "pravilno" razmerje med državami s severa in juga pa tudi med velikimi in malimi. A ne pozabimo, poleg omenjenih "velikih štirih" stolčkov se bodo na novo delila tudi mesta evropskih komisarjev, ki bi lahko pripadla poražencem v tej igri. Edini nazivi, ki se v Bruslju razdelijo po demokratičnem načelu, so tako mesta predsednikov odborov v Evropskem parlamentu, saj so razdeljena po matematičnem sistemu glede na volilni izid.

Kot piše portal EUobserver, imajo politiki, ki se želijo prebiti na vrh bruseljske piramide, različne taktike, kako pri tem uspeti. Nekateri so že zgodaj vstopili v to tekmo, a s tem tudi tvegajo napade političnih nasprotnikov, drugi raje lobirajo v ozadju in se bodo šele tik pred zdajci postavili v ospredje.

V šopku kandidatov okoli 20 imen

Kljub temu po poročanju tujih portalov, ki pokrivajo dogajanje v Bruslju, za omenjena najvišja mesta v novem sklicu kroži vsaj 20 imen. To so med drugimi nekdanji luksemburški premier Xavier Bettel, nekdanji portugalski premier Antonio Costa, belgijski premier Alexander de Croo, nekdanja italijanska premierja Enrico Letta in Mario Draghi, danska premierka Mette Frederiksen, estonska premierka Kaja Kallas, španski premier Pedro Sanchez, irski premier Leo Varadkar, nemška evropska poslanka Katarina Barley, latvijski zunanji minister Krišjanis Karinš, slovaški evropski komisar Maroš Šefčovič, nekdanji nizozemski evropski komisar Frans Timmermans. Za mesto novega komisarja za obrambo, ki ga je napovedala von der Leyen, se omenja poljski zunanji minister Radoslaw Sikorski.

Med morebitnimi kandidati ni slovenskih politikov

Zgornji seznam kaže, da velika večina kandidatov prihaja iz zahodne Evrope, le peščica z vzhoda. V oči pade tudi dejstvo, da nismo, čeprav smo pregledali množico portalov in člankov, v igri za najvišja mesta v Uniji nikjer zasledili slovenskih politikov. Ali Slovenija nima primernih kandidatov za te najvišje stolčke, zanje ne lobira dovolj ali preprosto nima interesa, da bi vstopila v to tekmo?

Sabina Lange je odgovorila: "Slovenija pri tem ni edina. Na čelu slovenske politike so se v zadnjih petnajstih letih dogajale pogoste spremembe, ki niso omogočile kontinuitete in izgradnje odnosov slovenskih politikov s politiki na evropski ravni. Šlo je tudi za večjo pozornost navznoter, domačim temam, začasno tudi za oddaljevanje od proevropske drže sicer vzorne države članice. Kot rezultat verjetno res ni politika, ki bi imel priložnost na širšem spektru politik in političnega (ne na eni temi, recimo Zahodni Balkan ali energetika, kjer imajo nekateri slovenski politiki primerjalno prednost) kolegom na najvišji ravni pokazati svoje vodstvene sposobnosti in sposobnost reševanja težav s ciljem izboljšati mednarodni in notranji položaj Evropske unije in njenih držav članic."

Vsi najpomembnejši položaji v roke ženskemu "sanjskemu moštvu"?

Seveda pri deljenju položajev ne bo šlo gladko, daleč od tega, saj je v ozadju množica interesov, političnih ambicij in takšnih in drugačnih dejavnikov. Portal Politico je januarja pisal o tem, da bi lahko Evropska unija dobila "sanjsko moštvo", ki bi ga sestavljale štiri ženske – Ursula von der Leyen kot predsednica Evropske komisije, Mette Frederiksen kot predsednica Evropskega sveta, Kaja Kallas kot visoka zunanjepolitična predstavnica in Roberta Metsola kot še naprej predsednica Evropskega parlamenta. Če upoštevamo še dejstvo, da je Christine Lagarde predsednica Evropske centralne banke, Nadia Calviño pa je na čelu Evropske investicijske banke, bi ženske popolnoma prevzele bruseljsko kolesje.

"Takšen prikaz ženske moči bi državljanom Evropske unije in vsemu svetu poslal izredno močno sporočilo," je dejal neimenovani bruseljski diplomat. Politico še piše, da bi izbor štirih političark ustrezal tudi ravnotežju moči političnih skupin in "pošteni" geografski zastopanosti. A Sabina Lange scenariju, da bi ženske prevzele vse štiri najvidnejše položaje, ne pripisuje veliko možnosti: "To je ena od možnih konstelacij, pri kateri je mogoče odkljukati nekaj kriterijev zastopanosti. Se mi pa zdi precej nizko verjetna. Do volitev in do zasedanja Evropskega sveta, na katerem bodo voditelji držav članic nominirali kandidatko za predsednico Komisije, se v političnem smislu lahko še marsikaj zgodi. Kot prvo seveda izid volitev," je poudarila.

Bruselj se do zdaj z izborom žensk na vodilne položaje, iskreno, ni preveč izkazal. Pred Borrellom sta bili visoki zunanjepolitični predstavnici Britanka Catherine Ashton in Italijanka Federica Mogherini, von der Leyen pa je prva ženska predsednica Evropske komisije. Zadnji trije predsedniki Evropskega sveta so moški, Belgijca Herman Van Rompuy in Charles Michel, med njima je bil Poljak Donald Tusk. Od prvih volitev v Evropski parlament leta 1979 je ta institucija izmed 17 predsednikov imela le tri ženske – pred Metsolo sta bili to Simone Veil in Nicole Fontaine. Ženske so slabo zastopane tudi v parlamentarnih odborih in političnih skupinah. Tri politične skupine izmed sedmih vodijo ženske, na čelu parlamentarnih odborov pa je v tem sklicu sedem žensk in 17 moških.

Po krivem spregledana vzhodna Evropa?

A na razmerje moči je mogoče pogledati tudi z drugega konca – geografskega, saj vse več politikov iz vzhodne Evrope na glas opozarja, da so v tekmi za najvišja mesta pogosto, a popolnoma neutemeljeno, spregledani. Zgodovina ne laže – Poljska je izmed vzhodnoevropskih članic (večina med njimi, tudi Slovenija, je v EU vstopila leta 2004, torej pred 20 leti) edina, ki si je do zdaj izborila dva visoka položaja. Že omenjeni Donald Tusk, ki je zdaj znova poljski premier, je bil en mandat predsednik Evropskega sveta, še en nekdanji poljski premier Jerzy Buzek pa je bil tri leta na čelu Evropskega parlamenta. Trenutno za najvplivnejšega Vzhodnoevropejca v EU-ju velja latvijski evropski komisar za trgovino Valdis Dombrovskis. Romun Mircea Geoana je namestnik generalnega sekretarja Nata.

"Od širitve EU-ja leta 2014 iz srednje in vzhodne Evrope prihaja 110 milijonov državljanov EU-ja. V EU-ju in zvezi Nato je pet glavnih položajev, pri katerih se imena menjajo vsakih pet let. Skupno gre torej za 25 imen. V tem času so države, ki predstavljajo 20 odstotkov prebivalstva Unije, dobile le sedem odstotkov najpomembnejših mest," je za Politico opozoril nekdanji estonski predsednik Toomas Hendrik Ilves.

Posebej glasni so v Estoniji, Litvi in Latviji, kjer njihovi visoki predstavniki menijo, da so zahodne države še vedno popolnoma neupravičeno nastrojene proti njim, ko pride do izbora za glavne položaje. Razlog za to iščejo v njihovih ostrih stališčih do Rusije po njeni invaziji na Ukrajino, saj jih imajo zahodni politiki zaradi njihove neomajne drže do Rusije pogosto za jastrebe in zagovornike skrajnih politik. Neki uradnik je tako o možnosti, da Estonka Kaja Kallas, ki se omenja tudi kot morebitna nova generalna sekretarka Nata, postane nova vodja evropske diplomacije, dejal: "Ne vidim možnosti, da bi Francija in Nemčija privolili v njeno imenovanje, in to iz istih razlogov, zaradi katerih ni primerna za službo v Natu. Ali bomo na to mesto res postavili nekoga, ki bi za zajtrk najraje pojedel Ruse?"

Lange, predavateljica s FDV-ja, se strinja, da se na prvi pogled zdi, da visoka mesta v EU-ju (pa tudi mesto generalnega sekretarja zveze Nato) redkeje zasedajo politiki iz velikih držav članic, zato pa pogosteje izkušeni politiki iz srednje velikih in malih, prointegracijsko naravnanih držav, katerih interesi se skladajo s splošnimi usmeritvami EU-ja. Vendar je opozorila, da je slika kompleksnejša. "Poljska je kot večja država članica izmed držav srednje in vzhodne Evrope že zasedla mesto predsednika EP-ja, nato tudi najvišje mesto predsednika Evropskega sveta. Ne popolnoma povezano, vendar vseeno relevantno, Bolgarka Kristalina Georgieva, nekdanja podpredsednica Evropske komisije, vodi Mednarodni denarni sklad, potem ko je zasedala visoka položaja v Svetovni banki. Je pa tudi preozko deliti EU na vzhodno in zahodno Evropo. Skandinavci bi lahko rekli, da so spregledani, prav tako na najvišjih položajih ni Južnoevropejcev po dveh mandatih Barrosa (z izjemo dveh visokih predstavnikov EU-ja za zunanje zadeve in varnostno politiko). Je pa Guterres seveda na vrhu Združenih narodov, Calviño je na vrhu Evropske investicijske banke, Draghi je vodil Evropsko centralno banko. Skratka, obstaja več delitev in ne zgolj tista na vzhod in zahod. Malha pozicij je pa tudi večja."

Dodala je, da trenutni geopolitični položaj legitimira klice po visokih položajih za tiste, ki v tem položaju izkazujejo posebne vodstvene odlike v še posebej težkem položaju zanje. "Osebne lastnosti, zlasti vodstvene sposobnosti, odnos do temeljnih evropskih vrednot in odnosi s kolegi na najvišji ravni štejejo. Če bodo spregledani zdaj, bo kritika upravičena."

Povezava med novim generalnim sekretarjem Nata in evropskimi položaji

In s tem pridemo še do enega visokega položaja, za katerega se prav tako že gnetejo kandidati – za mesto generalnega sekretarja Organizacije severnoatlantskega sporazuma oziroma zveze Nato, s katere se po desetih letih poslavlja nekdanji norveški premier Jens Stoltenberg. Stoltenberg bo ta položaj uradno zapustil oktobra, a ime njegovega naslednika naj bi bilo med 32 državami članicami zveze usklajeno spomladi, najverjetneje aprila, vsekakor pa pred evropskimi volitvami, prav zato, da bi se izognili političnemu kupčkanju. Uradno naj bi bil novi voditelj potrjen na julijskem vrhu zavezništva v Washingtonu.

Na papirju prerivanje za najvišji položaj v Natu in najvišje položaje v EU-ju ni povezano. A ker mesto generalnega sekretarja tradicionalno pripada Evropi, 23 izmed 27 držav članic EU-ja pa je tudi v Natu, obe organizaciji praktično "ribarita" v istem bazenu imen, nekateri celo govorijo, da bi lahko poraženci v tekmi za vodenje obrambnega zavezništva nato v uteho dobili visoke evropske položaje. Sabini Lange se videnje, da bi lahko bilo mesto generalnega sekretarja Nata "tolažilna nagrada" za morebitni izpad pri deljenju stolčkov v Bruslju, ne zdi pravilno. "Mesto generalnega sekretarja zveze Nato, ki sicer tradicionalno pripada Evropejcu (v organizaciji, kjer je sicer več pomembnih članic zunaj EU-ja – Turčija, ZDA, Kanada), ne more biti tolažilna nagrada. Če je sploh mogoče govoriti o konceptu tolažilne nagrade v teh enačbah zasedanja najvišjih položajec, je verjetneje obratno: če ne mesto generalnega sekretarja Nata, mogoče funkcija v EU-ju," je dejala.

V zadnjih tednih se je kot izstopajoči kandidat za Stoltenbergovega naslednika izluščil odhajajoči nizozemski premier Mark Rutte, ki so ga javno že podprle štiri najvidnejše članice zavezništva, torej ZDA, Združeno kraljestvo, Nemčija in Francija, poleg tega pa tudi še okoli 20 drugih držav, predvsem z Zahoda. Morebitni kandidaturi Rutteja za novega generalnega sekretarja je naklonjen tudi slovenski premier Robert Golob, so pred dnevi sporočili iz Golobovega kabineta, ob tem pa dodali, da pogovori o novem generalnem sekretarju še potekajo, a da se "zaradi trenutnega varnostnega položaja v Evropi in svetu slovenska stran zavzema, da se izbere čim prej".

Rutteja podpirata dve tretjini članic Nata, a potrebuje vseh 32

Odločitev o novem prvem imenu zavezništva mora biti sprejeta soglasno, na podlagi konsenza, zato se morajo z imenom strinjati vse zaveznice. Rutte trenutno še vedno vodi nizozemsko vlado, saj strankam po volitvah novembra lani, na katerih je največ sedežev osvojila stranka skrajno desnega politika Geerta Wildersa, še ni uspelo sestaviti nove koalicije.

Rutteja naj bi podpirali dve tretjini članic zavezništva. V Washingtonu, Londonu in Berlinu ga hvalijo na vse pretege. Predstavnik nemškega kanclerja Olafa Scholza ga je opisal kot "izjemnega kandidata zaradi njegovih bogatih izkušenj, odličnega poznavanja varnostnih politik in močnih diplomatskih veščin", javno sta ga podprla tudi ameriški predsednik Joe Biden in francoski predsednik Emmanuel Macron.

Nizozemcu po drugi strani nekaj dejavnikov in številk ne gre v prid. Po poročanju portala Euractiv bi mu lahko vzpon na položaj otežilo dejstvo, da Nizozemska še vedno ni dosegla Natovega pogoja, da mora država članica za obrambo nameniti dva odstotka svojega BDP-ja. Poleg tega je Nizozemska že imela kar tri generalne sekretarje zavezništva, to so bili Dirk Stikker (1961–1964), Joseph Luns (1971–1974) in Jaap de Hoop Scheffer (2011–2014). V 75 letih delovanja zveze prav tako države članice na najvišji položaj še niso izbrale nobene ženske. Še oktobra lani je Rutte dejal, da "obstaja velika možnost, da bo to službo dobila Evropejka, kar bi bilo odlično sporočilo", a nato te izjave ni več ponovil.

Znova razkorak med Zahodom in Vzhodom

Med tistimi, ki so odkrito pokazali zanimanje za položaj, je estonska premierka Kaja Kallas (ki je, kot napisano zgoraj, v igri tudi za najvišja mesta v EU-ju). Februarja je izjavila, da je "slišala šalo o tem, da bo novi voditelj Nata ženska iz nove države članice, ki dejansko za obrambo namenja dva odstotka BDP-ja", s čimer je opisala sebe.

Kallas ni le ženska, ampak prihaja za povrh iz vzhodnoevropske države članice. In prav te tudi pri iskanju novega generalnega sekretarja Nata glasno opozarjajo, da jih Zahod neutemeljeno potiska v drugi plan. "Kakšna geografska uravnoteženost, dobili bomo še četrtega generalnega sekretarja iz Nizozemske. Ob tem se mi poraja vprašanje, ali so v Natu prvorazredne in drugorazredne države. Smo enakopravni ali nismo? Na to vprašanje še nimam odgovora," se je pridušala Kallas.

Ker generalni sekretar potrebuje podporo vseh članic, bi se lahko zapletlo prav pri vzhodni Evropi (ki jo v tem primeru razumemo širše od geografskega položaja) in Turčiji, ki sta do Rutteja najbolj skeptični.

Zakaj so zahodni politiki videti "varnejša možnost" v primerjavi z njihovimi vzhodnoevropskimi kolegi? "Novi generalni sekretar Nata mora dobiti podporo vseh držav članic. Verjetno obstaja v grobem strinjanje o potrebnih izkušnjah in sposobnostih novega sekretarja, imajo pa posamezni voditelji v tem času vojne na kontinentu različne poglede na sporočilno vrednost Ruski federaciji oziroma predsedniku Putinu glede imenovanja na ta položaj. Rutte je konciliator. Kallas prihaja iz države, ki ima zelo obremenjeno zgodovino z Rusijo," je dejala Lange.

Madžarska Rutteju obrnila hrbet. Kako se bo odločila Ankara?

In prav Madžarska je znova "črna ovca", saj je madžarski zunanji minister Peter Szijjarto na začetku marca že jasno povedal, da Budimpešta Rutteja za novega generalnega sekretarja zveze Nato ne namerava podpreti. "Zagotovo ne moremo za izvolitev na ta položaj podpreti osebe, ki je v preteklosti hotela spraviti Madžarsko na kolena," je dejal Szijjarto in dodal, da bi bila tovrstna podpora "bizarna". Rutte je bil v preteklosti namreč večkrat kritičen do vlade v Budimpešti. Med drugim je bil velik zagovornik pogojevanja evropskih sredstev s spoštovanjem vladavine prava, pravil, zaradi katerih je Madžarska začasno ostala brez več milijard evrov.

Olje na ogenj je nato pred dnevi prilil še romunski predsednik Klaus Iohannis, ki je javno napovedal kandidaturo za generalnega sekretarja Nata. "Odločil sem se, da se prijavim na razpis za položaj generalnega sekretarja Nata. Glede na trenutne varnostne razmere menim, da je čas, da naša država prevzame še večjo odgovornost v okviru evroatlantskega vodstva," je dejal Iohannis. Dodal je, da Romunija razume trenutne varnostne razmere, ki jih je zaostrila ruska invazija na Ukrajino.

V zadnjih 25 letih se je Natu pridružila množica držav iz vzhodne Evrope, nekdanje Sovjetske zveze in nekdanje Jugoslavije: Bolgarija, Hrvaška, Češka Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Albanija, Črna gora in Severna Makedonija. A nobena izmed naštetih držav še ni imela generalnega sekretarja.

Turčija se javno še ni izrekla o tem, katerega kandidata podpira, a Ankara ima do Rutteja kar nekaj zamer. Pred leti so Turki želeli na Nizozemskem organizirati politične shode, a so Nizozemci turškim uradnikom prepovedali vstop v državo. Turčija in Madžarska sta nedavno zaradi blokade že zapletli in podaljšali vstopanje Švedske v Nato. Ni pa znano, ali omenjeni državi podpirata Iohannisa.

Po drugi strani bruseljski portali poročajo, da tudi Iohannis, ki pripada Evropski ljudski stranki, s kandidaturo za generalnega sekretarja Nata ne misli resno, ampak si želi z njo le izboljšati karte in dvigniti delnice za vidno mesto v Evropski uniji. In smo spet na začetku.