31-letni Mariborčan je v Sloveniji diplomiral iz antropologije, v Oxfordu pa nadaljeval študij kitajske kulture in jezika. Tam je spoznal ruskega prijatelja Romana Kaplunova, s katerim sta hobi, pitje čaja, spremenila v posel. Kaplunov, ki zna kitajsko, živi v Junanu in pri tamkajšnjih proizvajalcih kupuje čaj, medtem ko Jesenšek vodi podjetje Sladki vrh in skrbi za spletno stran ter za trženje svoje blagovne znamke Daoli. Pred kratkim je zaživela spletna stran Teaspotting, ki bi jo rad razvi v svetovno blagovno znamko.

Idejo o spletni čajni trgovini ste dobili na Kitajskem. Kako se je začela ta zgodba, v katero je vpleten tudi vaš poslovni partner, Rus Roman Kaplunov?
Z Romanom sva se spoznala na študiju v Angliji, potem pa sva nekaj časa živela v Pekingu, kjer sva prav tako študirala. Roman je ostal v Aziji, preselil se je v Kunming, glavno mesto pokrajine Junnan, ki je središče čajnih poti na Kitajskem. V Kunmingu se je ustalil. Ko sem ga ponovno obiskal in ko sva raziskovala tamkajšnjo ogromno čajno tržnico in potovala po okoliških čajnih nasadih, sva se odločila, da bova najin hobi, torej čaj in kulturo pitja čaja, spremenila v poslovno idejo. Roman zdaj skrbi za kitajski del: iskanje, nabavo in pakiranje čajev. Ključno je, da je osebno spoznal že kar nekaj manjših proizvajalcev, saj lahko od njih dobi tudi čaje, ki sicer niso v prosti prodaji. Jaz pa v Mariboru skrbim za spletno stran in evropski del posla.

Koliko denarja ste morali vložiti v podjetje?
Vsak je vložil približno 10 tisoč evrov, podjetje sva odprla v Sloveniji. V bistvu celotna zadeva deluje po principu malega start-upa. Kar tudi pomeni, da je veliko dela še zvečer in čez vikende, na plače in dobiček pa računava šele čez nekaj let.

Kje ste imeli največje težave na začetku poti?
V Sloveniji se radi pritožujemo in pravimo, da je pri sosedu boljše, ampak v vsakem poslovnem okolju so kakšne težave. Bistvo podjetništva je, da te težave rešuješ. Res pa je, da v Sloveniji izstopa birokratko-papirološki del. Ker je Roman iz Rusije, vidim, kako je tam vse enostavneje. Uvozni stroški zelo vplivajo na končno ceno čaja. Več kot je treba papirjev, dražje je. Čaj sodi med živila, kar zahteva velike dajatve pri uvozu. Včasih je za iste stvari treba delati dvojne papirje, nove analize. V Rusiji pošiljka čaja, vredna do tisoč evrov, ne gre skozi nobene podobne birokratske postopke.

Koliko čajev imate v ponudbi?
Na Teaspotting.com, torej v novi mednarodni trgovini, ki sva jo odprla pred dvema mesecema, jih ponujava 60. V Sloveniji pa jih je v redni prodaji osem, ta koncept sva preizkusila lani. Slovenija je majhen trg. Ponujava nišne čaje višje kakovosti. Take čaje Slovenci redko kupujejo, zato sva vesela vsakega domačega ljubitelja čajev, ki naju najde. Sicer pa zdaj z novo mednarodno trgovino ciljava na tuje trge. Veliko ljudi si pod čajem pri nas predstavlja kakšne kamilice, žajbelj, na smučanju sadni čaj, čeprav tehnično ti sploh ne sodijo med kategorijo čajev, ampak gre za poparke.

Kako pa bi definirali, kaj je pravi čaj?
Čaj pridobivajo iz rastline, ki se imenuje čajevec (Camellia sinensis). Pri nas nekateri temu pravijo pravi čaj. Čajevec raste na Kitajskem, Japonskem, v Indiji, na Šrilanki, Havajih ... Na plantažah ga obrežejo na približno meter višine, da je smukanje listov lažje. Če ga ne režejo, čajevec zraste v drevo in čaj iz starih dreves je še posebej cenjen. Vršičke čajevca
vsaj enkrat na leto obirajo in jih na različne načine obdelujejo. Lahko jih pražijo v voku, zvijajo, rolajo, stiskajo, starajo ... Načinov obdelave vršičkov je več in Kitajci pravijo, da gre za kombinacijo tradicije, znanja in trenutka. Zaradi specifične obdelave iz svežih čajnih listov potem nastane zeleni, wulong, črni, puer in drugi čaj. Prepričanje, da črni čaj raste na popolnoma drugi rastlini kot zeleni čaj, ne drži.

Ste šli na Kitajsko tudi zaradi cene? So tam čaji cenejši?
V bistvu je na Kitajskem kakovosten čaj kar drag, tako da – tam sva predvsem, ker je Kitajska domovina čaja. Okus je subjektivna stvar, ampak meniva, da se na Kitajskem še vedno dobi najboljši čaj.

Je res, da obstaja tudi redka vrsta čaja, katerega cena dosega milijon dolarjev?
Da, gre za čaj dahongpao, ki je na Kitajskem zelo slaven. Zelo težko ga je dobiti. Del tega čaja dobi kitajska partija za protokolarna darila, preostalo gre na dražbo. Izvirna verzija čaja dahongpao je le ena in raste na nekaj grmih v skalnem gorovju Vuji, njegova cena pa je umetno napihnjena. Odvisna je od letine, doseže pa tudi milijon dolarjev za kilogram. Ker je tako popularen, podtaknjence tega čajevca gojijo in po tradicionalni dahongpao metodi pripravljajo tudi v drugih pokrajinah. Neoriginalni dahongpao čaj je cenovno dosegljiv vsakemu čajepivcu.

Kaj je tako posebnega na tem čaju? Ima kakšne zdravilne učinke?
Slaven je zaradi zgodbe, ki se je okoli njega ustvarila. Legenda pravi, da je mati nekega kitajskega cesarja ozdravela po pitju dahongpaa. Cesar je bil vesel in je pridelovalcu čaja poslal rdeča pokrivala iz blaga, s katerim so pred zmrzaljo začitili čajne grme, ki rastejo med skalami. Od tod tudi ime - dahongpao, kar pomeni Veliko rdeče pokrivalo (ang. Big Red Robe). Kitajci so seveda iz tega naredili veliko zgodbo in cena čaja, ki prihaja iz teh čajevcev, ki so se ohranili do danes, je šla v nebo.

Kakšna pa je cena čajev v vaši trgovini?
Ponujava čaje višjega kakovostnega razreda. Taki čaji pri nas stanejo od 10 do 30 ali več evrov za 100 gramov, če jih naročite iz Kitajske, pa je je cena približno pol nižja.

Na spletni strani stranke nagovarjate v 14 jezikih. Na katere trge najbolj ciljate?
Najbolj na ruskega. Ne zato, ker je Roman od tam, ampak ker se tam spije ogromno čaja in je ta kultura zelo razširjena. Čaj v Rusiji je tako razširjen kot pri nas kava. Veliko dobrega kitajskega čaja se popije tudi v Avstraliji in ZDA. V Evropi največ čaja popijejo na Otoku, a tam gre za drugo tradicijo – pijejo črne čajne mešanice z mlekom in sladkorjem. Angleži in Irci svoje čaje dobivajo iz Indije, ne toliko iz Kitajske.

Je lahko čaj tudi naložba, da mu torej z leti cena narašča?
Res je. Puer čaji so takšni, da se lahko uporabljajo tudi za investicijo. Zaželeno je, da se starajo. Če se surovi (po kitajsko sheng) puerji starajo na pravilen način, bodo čez deset ali dvajset let razvili določene kakovostne lastnosti. Dejansko so kmetje v Junanu začeli vlagati v puer in vanj vložili svoje prihranke. Cene so šle v nebo in balonček je pred leti počil. Veliko ljudi je bankrotiralo. Danes so cene za puer čaj nižje kot pred nekaj leti. Še vedno pa dober staran sheng ni poceni.

Si vsak dan vzamete čas za pitje čaja oziroma za celoten čajni obred?
Čaj pijem kar pogosto, vendar ga vedno ne serviram na tradicionalen način. Da se izbere čaj, pripravi čajna miza in nato naredi vse prelive v gaiwanu, lahko traja uro ali dve. Taka priprava je primerna za degustacije, ali ko pridejo na obisk prijatelji. Niti Kitajci ne pripravljajo vsak dan čaja na ta način. Delavci večinoma uporabljajo kar kozarce za vlaganje kumaric. Morda se sliši hecno, a je priročno in poceni. Zjutraj vržejo čajne liste v kozarec in čez dan le dolivajo toplo vodo. Za tako pripravo je seveda potrebno izbrati tudi pravi čaj.