Lund je bil med udeleženci konference o inovacijah v energetiki. Foto: MMC RTV SLO
Lund je bil med udeleženci konference o inovacijah v energetiki. Foto: MMC RTV SLO

Ko veter piha, zelo pogosto piha v več državah hkrati, zato bodo sosednje države imele podobne težave. Kar potrebujemo, je večja medsektorska povezanost.

Danska
Na Danskem so projekt prehoda na popolnoma obnovljive vire do leta 2050 začeli že v 70. in 80. letih. Foto: Reuters
Danska
Izkoriščanje obnovljivih virov energije ne proizvaja toplogrednih plinov. Foto: Reuters

Z Lundom smo se na Brdu pri Kranju pogovarjali na konferenci o inovacijah v energetiki (ta je potekala 13. oktobra, op. a.), kjer je predstavil danski projekt s ciljem prehoda na 100-odstotno obnovljive vire energije (OVE). Ti so, poudarja Lund, nuja za vse države na svetu in tudi popolnoma izvedljiv scenarij, vendar bo za ta namen treba popolnoma spremeniti sistem in mišljenje.

Težava OVE-jev ne glede na izvor namreč je, da vedno obstaja neravnovesje med časom, ko energijo proizvedemo, in med časom, ko jo potrebujemo. Da bi to težavo rešili, moramo proizvedeno energijo shraniti. "Kar vedno želim poudariti, je, da je veliko ceneje shraniti toploto v velikem rezervoarju vode ali v podzemnem hranilniku plina ali v obliki metanola. To je vse lažje in ceneje kot baterije. Takšna hramba energija bi bila prostorsko ogromna in zelo draga, naložba pa se ne bi nikoli povrnila," je izpostavil.

Večja povezanost da, a na sektorski ravni
Sam zato predlaga drugačen koncept. Nekateri mislijo, pojasni, da je rešitev za presežke proizvedene električne energije v večji medsebojni elektroenergetski omreženosti, vendar je zelo verjetno, da bodo sosednje države istočasno imele zelo podobne vremenske razmere.

"Ko veter piha, zelo pogosto piha v več državah hkrati, zato bodo sosednje države imele podobne težave. Kar potrebujemo, je večja medsektorska povezanost. Se pravi, nekaj presežne količine električne energije porabimo za poganjanje toplotne črpalke, ki segreva vodo v rezervoarju, nekaj je lahko oddamo v transportno omrežje ali pa v elektrolizo za pridobivanje vodika, ki ga pozneje spremenimo v metan ali metanol. Tega pa lahko nato z lahkoto shranimo v velikih kapacitetah, ki jih trenutno uporabljamo za skladiščenje naftnih derivatov. Na ta način pretvorimo energijo vetra v tekoče gorivo. Pri tem so seveda izgube energije, recimo v obliki toplote pri elektrolizi, a te moramo sprejeti. Vendar je tudi tu svetla točka, saj lahko te izgube ujamemo in jih znova uporabimo. Nekatere pretvorbe denimo proizvajajo paro, in če nam jo uspe zajeti, jo lahko znova uporabimo kot energetski vir, vendar tokrat s precej manjšim energetskim vložkom," je pojasnil.

Ta način je 100-krat cenejši kot baterije, poudarja Lund, daje pa nam tudi dodatno prožnost pri prilagajanju razmeram.

"Povezava s transportnim sistemom je tu zelo pomembna, tu mislim na vlake in električna vozila, saj je uporaba električne energije tu neposredna, pretvorba v plin in toploto pa vključuje precejšnje izgube. Pri tem moram opomniti, da je tu uporaba za zdaj še vedno omejena in bo treba še vedno proizvesti neko tekočino za letala in tovornjake, ki vozijo na dolge razdalje. Vendar če bi dosegli stopnjo, ko bi bili vsi naši viri električne energije obnovljivi, bi ob zelo vetrovnih dneh še vedno imeli presežek, čeprav bi na omrežje priklopili vsa električna vozila in toplotne črpalke. Zato bi v takih primerih morali vklopiti še elektrolizerje za pridobivanje vodika in ga nato čim prej pretvoriti v metan, kajti hramba vodika je zahtevna in draga. Zato je potrebna medsektorska povezanost, da je na koncu dneva sistem uravnovešen. Tu naši izračuni tudi kažejo, da je pametneje malce presežno vložiti v vetrnice kot v elektrolizerje, saj je ob veliki proizvodnji smiselneje nekaj vetrnic izklopiti in tako "izgubiti" okoli pet odstotkov vetra," je dodal.

Denarja gre približno enako
Na Danskem so projekt prehoda na popolnoma obnovljive vire do leta 2050 začeli že v 70. in 80. letih preteklega stoletja, tako da je vprašanje do zdaj vloženega denarja in izkupička neizbežno. "Ne poznam sicer številk, koliko smo za ta prehod do zdaj porabili, vendar smo naredili izračun, da za nakup naftnih derivatov in za z njimi povezane naložbe letno porabimo od 10 do 20 milijard evrov. Če torej nehamo plačevati za to in naložbe raje usmerimo v obnovljive vire, smo v podobnem velikostnem redu. Poleg tega to popolnoma obrne tudi gospodarstvo. Pri gospodarstvu, ki temelji na fosilnih gorivih, to niha skupaj s cenami energentov, pri obnovljivih virih pa je gospodarstvo precej stabilnejše. Tudi cene proizvodnje iz fosilnih in obnovljivih virov so v istem velikostnem razredu," je navedel.

Dotaknil se je tudi trenutno izjemno nizkih cen električne energije na trgu. Opozoril je, da so cene tako nizke, da niti ne pokrijejo stroškov proizvodnje, česar so se na Danskem lotili s posebno dajatvijo, imenovano obveznost javne storitve. Gre za poseben dodatek, ki se v strukturi cene spreminja. Danci imajo na ta način stabilno ceno električne energije, spreminja se samo delež davka v ceni. Če so proizvodne cene nizke, so odstotek omenjene dajatve v ceni poveča in obratno.

Vendar bodo z uvajanjem večjega deleža obnovljivih virov energije težave distributerjev, ki trenutno iz omrežja odvzemajo proizvodne enote, ker se jih preprosto ne splača imeti vklopljenih, še večje, je opozoril. Stroški proizvodnje bodo namreč ostali enaki, zaradi obilja proizvedene energije pa bodo cene čedalje nižje, zato bo treba spremeniti organizacijo energetskega trga, saj drugače ne bo več naložb. Sam pri tem vprašanju ostro nasprotuje fiksnim dajatvam na računih za elektriko, saj meni, da bi morale dajatve odražati dejansko stanje in bi zatorej morale biti spremenljive in skladne z okoliščinami danega trenutka.

Ne glede na oddaljenost cilja si ga je treba postaviti
Kljub vsem pomislekom in težavam pa Lund kot edino dolgoročno rešitev na svetovni ravni vidi prehod na obnovljive vire: "Če imaš ta cilj, potem je vseeno, ali se to zgodi leta 2050 ali leta 2100. Vendar moraš imeti to ambicijo. Tu rad pravim, da se je treba ravnati po vodilu razmišljaj dolgoročno, deluj kratkoročno, se pravi, da začneš delovati, ne glede na to, kako oddaljen je cilj. Npr., ko smo si na Danskem zadali ta cilj, je gospodarstvo začelo razmišljati, kakšna je moja vloga v tem cilju. In tako so razvili svoje ideje, kako bodo del tega."

Seveda tudi na Danskem niso pri tem brez težav in trenutno imajo največ dilem, kako do leta 2050 v prej opisan koncept energetskega sistema vključiti tudi transport, saj tehnologije za elektrolizo in proizvajanje metana pri trenutnih cenah fosilnih energentov preprosto niso ekonomsko upravičene. "In če ne začnemo ustvarjati okolja, v katerem se bo po teh tehnologijah razvilo povpraševanje, potem se te tehnologije ne bodo razvile. Tu so resne dileme," je sklenil.

Ko veter piha, zelo pogosto piha v več državah hkrati, zato bodo sosednje države imele podobne težave. Kar potrebujemo, je večja medsektorska povezanost.