Jürgen Kuttner

Veste, po preobratu je nekako zavladalo splošno prepričanje, da so Ossieji izgubili in da morajo sami svojo zgodovino potlačiti. Jo zanikati. To je bil trenutek velikega triumfa Zahoda. In Zahod je ta triumf tudi insceniral. Recimo, prav slaboumno se mi zdi, da so tedaj, pred 25 leti, vsi navijali za to, da se nemudoma odstrani cel zid; vse sledi morajo stran, so tulili. Pred nekaj leti pa so se začeli spraševati – človek, kje pa je vendar stal zid. In so modrovali: res moramo nekaj storiti, potegniti neko črto ali kaj, da bomo vedeli, kje je stal zid. Na to bi lahko mislili pred 20 leti in zid nekako inteligentno arhitektonsko vključili (vsaj na nekaterih mestih) v novo urbano krajino. Ampak ne! Podobno je bilo z Leninovim spomenikom. Stran, stran, tako stran! Tako so kričali. In so ga odstranili. Danes stoji tam dolgočasen trg, ki nič ne pomeni. Že tedaj sem si mislil, pa pustite vendar spomenik. Lahko ga na pol zakopljete, ga postavite postrani ali naj ga prerastejo rastline, pač kot indic tega, da gre za simbol "slabega sistema", ampak pustite ga vendar. Ne! Najprej smo se zgodovine znebili, nikjer več je ne moremo videti, zdaj pa želimo to nekako popraviti. In to z najbolj slaboumnimi potezami. Potrebovali bi inteligenten odnos do zgodovine, ampak bojim se, da v tem Nemci nismo najmočnejši; ali o zgodovini totalno moraliziramo ali pa jo poskušamo potlačiti.