Smrkci so plod naše domišljije. Tam zunaj jih ni, ugotovimo. To je mir, ker ni energije. Potem nekdo ugotovi, da Smrkci tam zunaj so! Niso samo znotraj (domišljije). Nekdo je vnesel v sistem energijo, zato pride do nemira. Na koncu se seveda izkaže, da Smrkcev tam zunaj le ni. Spet je mir, tokrat mir z energijo. Foto:
Smrkci so plod naše domišljije. Tam zunaj jih ni, ugotovimo. To je mir, ker ni energije. Potem nekdo ugotovi, da Smrkci tam zunaj so! Niso samo znotraj (domišljije). Nekdo je vnesel v sistem energijo, zato pride do nemira. Na koncu se seveda izkaže, da Smrkcev tam zunaj le ni. Spet je mir, tokrat mir z energijo. Foto:
Mona Lisa
Umetniška vrednost Mone Lise je en velik Smrkec torej. Vsaj nekaj prisebnih, odraslih ljudi je v nekem obdobju videlo Mono Liso kot veliko umetniško delo. Vsaj nekaj prisebnih, odraslih ljudi še vedno vidi Mono Liso kot veliko umetniško delo. To, da Mono Liso vidijo tako, je preprosto dejstvo. Preprosto dejstvo je tudi, da so umetniške avantgarde umetniško vrednost Mone Lise razglasile za privid. Privid, ki ga poganja kontekst (galerija, tisk, kustosi, denar …). Foto: Wikipedia

Ko kdo omenja Smrkce, naj ob tem razvije še igro treh gun, ki bi jo bilo mogoče aplicirati na Smrkce. Naj torej demonstrira, kako se tri gune 'igrajo' ob Smrkcih. Gune se 'igrajo v svetu', ne v neki Smrkolandiji. In tri so, ne ena. Teza, antiteza, sinteza.
Razmislite namreč o naslednjem nesmislu: Smrkci so plod naše domišljije. Tam zunaj jih ni, ugotovimo. To je mir, ker ni energije. Potem nekdo ugotovi, da Smrkci tam zunaj so! Niso samo znotraj (domišljije). Nekdo je vnesel v sistem energijo, zato pride do nemira. Na koncu se seveda izkaže, da Smrkcev tam zunaj le ni. Spet je mir, tokrat mir z energijo.
Kaj je napačnega v 'igri', ki smo jo pravkar igrali? Druga guna nima zveze s 'svetom', ni je mogoče skonstruirati. Smrkcev res ni in jih ne more biti, to vsi prisebni, odrasli ljudje vemo. S temi postavkami te igre ni mogoče igrati.
Primerjava je v komentarju tu spodaj letela na umetniško vrednost Mone Lise. Umetniška vrednost Mone Lise je en velik Smrkec torej. Hm, pa razmislimo o tem. Vsaj nekaj prisebnih, odraslih ljudi je v nekem obdobju videlo Mono Liso kot veliko umetniško delo. Vsaj nekaj prisebnih, odraslih ljudi še vedno vidi Mono Liso kot veliko umetniško delo. To, da Mono Liso vidijo tako, je preprosto dejstvo.
Preprosto dejstvo je tudi, da so umetniške avantgarde umetniško vrednost Mone Lise razglasile za privid. Privid, ki ga poganja kontekst (galerija, tisk, kustosi, denar …) in čisto nič drugega.
Imamo torej dve guni, ki imata zvezo z realnostjo.
Tamas guna: mir, ker ni energije: Mona Lisa je velika umetnina kar tako sama po sebi. Kontekst Mone Lise je neviden ali šele v nastajanju: teza.
Radžas guna: nemir, ker je energija: avantgarde ugotovijo, da gre samo za kontekst. Mona Lisa je brez veze, sama po sebi nima nikakršne umetniške vrednosti: antiteza.
In kaj je tretja guna?
Satva guna: mir, ker je energija: nekdo ugotovi, da Mona Lisa vendar je izjemno kakovostno umetniško delo. Ta nekdo ve, da je ob sliki tudi veliko konteksta, energije, ki to stanje vzdržuje: sinteza.
Četrte gune ni: nemir, ker ni energije, je neobstoječe stanje. Ni mogoče reči, da je Mona Lisa brez veze in da kontekst sporoča prav to.
Lahko bi se za konec vprašali, zakaj se nekaterim Mona Lisa zdi kakovostno umetniško delo. Poskusimo takole: obrtniške spretnosti so seveda en del te zgodbe. Preostanek … je pač tisto neznano, kar vleče ljudi gledat te stvari. Tisto, kar seže onkraj navadnih ročnih spretnosti. Obrtniških spretnosti se je mogoče priučiti. Tisto več … pride ali pa ne.
Ampak čakam na tisto igro s Smrkci.