"Bliže 'klasični sliki' in s tem 'razgradnji' 'klasične slike' se zdi Malevič, ki je vendar slikal geometrijske like na podlago, torej pokrival dvodimenzionalne površine z barvo." Foto: Tate

Povejmo naravnost: Malevič in Duchamp nista razgradila 'klasične slike' in zato tudi nista izumitelja nekakšnih metod za razgradnjo 'klasične slike'. /.../ Oba sta začetnika trivialnih žanrov vizualne umetnosti dvajsetega stoletja, katerih bistvo (in edina zaresna inovacija) je prav v dodajanju besedil k povsem banalnim izdelkom.

Povejmo naravnost: Malevič in Duchamp nista razgradila 'klasične slike' in zato tudi nista izumitelja nekakšnih metod za razgradnjo 'klasične slike'. Ne vem sicer, kaj si Krečičeva predstavlja pod pojmom 'klasična slika'. Načeloma je to dvodimenzionalna površina, pokrita z barvami. Kako naj bi torej postavljanje banalnih predmetov v galerijo in opremljanje teh z besedilom razgradilo 'klasično sliko'? Nikakor. Gre le za govor, ki je postal v polju 'sodobne umetnosti' tako samoumeven, da se po njegovi smiselnosti nihče več ne sprašuje.

Bliže 'klasični sliki' in s tem 'razgradnji' 'klasične slike' se zdi Malevič, ki je vendar slikal geometrijske like na podlago, torej pokrival dvodimenzionalne površine z barvo. Ampak geometrija in geometrijski liki so tako ali tako podlaga 'klasičnih slik' že od vedno, podrobnejše teoretske raziskave po navadi prikažejo prav geometrijske podlage pod 'klasičnimi slikami'. Malevič je torej izdeloval le geometrijske vzorce, hja, dekoracijo.

Oba sta torej začetnika trivialnih žanrov vizualne umetnosti dvajsetega stoletja, katerih bistvo (in edina zaresna inovacija) je prav v dodajanju besedil k povsem banalnim izdelkom.

Kar še govori v korist tej tezi, je naslednje: nasledniki so skozi zgodovino iz leonardov, berninijev, rothkov 'potegnili' marsikaj … Iz Duchampa ali Maleviča pa nihče ni potegnil prav ničesar. Kar mislim s tem, je, da so iz berninijev in picassov nasledniki pod njihovimi vplivi na neki točki proizvedli izvirne nove forme. Tisti pa, ki se sklicujejo na Maleviča, Duchampa in druge, nikoli niso prišli do izvirnih novih form … ampak so in še vedno postavljajo v galerije le predmete/izdelke, opremljene z besedili. Po pisoarju namreč gledamo v galerijah tudi konje, solato, naključne mimoidoče …, po geometrijskih likih na podlagi pa samo še več geometrijskih likov na podlagi. V resnici ni prihajalo do novih odkritij, saj novih form iz Maleviča in Duchampa ni mogoče potegniti.

Vem, zgoraj sem grob: obstajajo vendar tudi žanrski presežki, ki se vsaj od daleč navezujejo na delo obeh 'mojstrov'. Fiškin, Repnik, Doepner

PS @Krimsky: Ne poznam sodobnih teorij osebnosti. Čakre in vse v zvezi s tem pa tako ali tako razumem po svoje in v skladu z lastnimi izkušnjami. V izvorni literaturi so te stvari obravnavane precej drugače. Pogosto napačno.

Povejmo naravnost: Malevič in Duchamp nista razgradila 'klasične slike' in zato tudi nista izumitelja nekakšnih metod za razgradnjo 'klasične slike'. /.../ Oba sta začetnika trivialnih žanrov vizualne umetnosti dvajsetega stoletja, katerih bistvo (in edina zaresna inovacija) je prav v dodajanju besedil k povsem banalnim izdelkom.