Z vrsto dogodkov se v teh dneh spominjamo 70. obletnice konca druge svetovne vojne. 9. maja je minilo tudi 65 let, odkar je francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil idejo o Evropski skupnosti.

Schuman je bil prepričan, da je združena Evropa predpodoba univerzalne solidarnosti. Rekel je, da "svojim sovražnikom ne podajamo roke samo zato, da bi se z njim spravili, ampak tudi zato, da skupaj gradimo Evropo jutrišnjega dne". Oče Evrope, kakor so ga imenovali, si je prizadeval, da bi Evropa najprej zaživela kot kulturna skupnost, šele nato kot vojaška zveza ali gospodarska povezava. Njegova temeljna ideja je bila, da bi Evropa po drugi svetovni vojni postala spravljena, zedinjena in močna zaradi solidarnosti med narodi in zato, ker je v njej prostor za vse Evropejce. Bil je prepričan, da morajo začetki skupnosti za premog in jeklo prerasti v upoštevanje narodnih, kulturnih in duhovnih dejavnikov združene Evrope.

In danes v naši Evropi in mali Sloveniji spoštujemo dostojanstvo sebe in drugega, ima v njej prostor brezposeln, begunec, bolan, krhek …?

Vemo, da ima vsaka sodobna pravna skupnost za temelj dostojanstvo človeka. To zagotavlja tudi splošna deklaracija človekovih pravic, ki je nastala kot odziv na drugo svetovno vojno, da bi preprečili ponovna grozodejstva. O dostojanstvu pa ima vsakdo izmed nas drugačne predstave. Dostojanstvo je zakoreninjeno tudi v filozofski in religiozni podobi človeka. Lahko rečem, da je dostojanstvo kar naša osebna vrednota, lastnina in pravica, naravna vrednota, za katero nam ne bi smelo biti mar. Dr. Šturm je z raziskavo opozoril, da je pri nas od leta 2003 do 2014 442 sodišč in 1.200 sodnikov kršilo človekove pravice in svoboščine. To kaže, da naš pravni sistem še zdaleč ni pravni. Vsako kršenje dostojanstva občutimo kot ponižanje, duševno in čustveno bolečino, odrinjeni smo na rob. Na obrobju je danes pri nas 124.000 brezposelnih in 21 odstotkov ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Spoštujemo brezdomce, zapornike, alkoholike, narkomane …? Imajo pri nas otroci, ostareli in bolni svoje dostojanstvo ali so le predmet nekih načrtov? Ali lahko pri nas tudi vsakdo živi in umre z dostojanstvom? Ali čutimo, da lahko svobodno izrazimo tisto, kar je za dobro človeka, in pri tem ne kršimo dostojanstva drugega? Seveda ne.

Ali si ne bi prav zato, ker čutimo, da nismo spoštovani in da nam ni dana svoboda, prizadevali sami za spoštovanje drugega in poskušali z drugim stopiti v pogovor in dialog? Dostojanstvo je vendarle oblika socialnega priznanja in vključenosti. Vse velike stvari pa nastajajo z mozaikom majhnih drobnih dejanj, ki se sestavljajo v velike spremembe, tudi dobre. Robertu Schumanu je z dvema velikima evropskima politikoma 20. stoletja, Konradom Adenauerjem in Alcidom De Gasperijem, uspelo prevesti osebno zavzemanje za človeka in duhovnost v politiko. Prepričani so bili, da bo Evropa preživela, če bo na dostojanstvu človeka gradila univerzalno bratstvo. Danes smo mi na vrsti.