Kolumne
()
ostrzek-frederick-richardson
Nehvaležen otrok Foto: MMC RTV SLO
skrlatna-roza-sergei-aksakov
Ljubosumni sestri Foto: MMC RTV SLO
speca-lepotica-johann-georg-van-caspel
Nesposobni starši Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

Medosebni odnosi v pravljicah

Pravljice kot zakladnica človeških odnosov
23. april 2018 ob 10:07
Ljubljana - MMC RTV SLO

Čeprav o pravljicah običajno razmišljamo kot o poučnih zgodbicah, ki vlivajo optimizem (v glavnem), ob osnovni zgodbi praviloma obravnavajo kar precej zapletene in le redko izključno pozitivno obarvane odnose med ljudmi. Zaplete se namreč (največkrat) kar znotraj ožje družine.

Materinskemu dnevu primerno je bila tule 25. marca objavljena lestvica slabih mater v pravljicah:

https://pravljice.wordpress.com/2018/03/25/slabe-matere-v-pravljicah/

Oglejmo si, kakšne odnose znotraj družine pravzaprav pravljice obravnavajo.

Starši, ki ne morejo zaščititi svojih otrok

Pomislimo na Trnuljčico in starše, ki niso povabili stare vile, ta pa je preklela otroka že kar v zibki. Niti ukaz, naj zažgejo vse kolovrate v deželi, je ni mogel rešiti. Ali mamo, ki je v želji po solati tako dolgo pošiljala moža na vrt čarovnice, da jima je ta vzela Motovilko.

Sem spadajo tudi vse pravljice z odsotnimi starši, na primer Sneguljčica ali Pepelka, kjer mama umre, očeta pa očitno ni zraven, da bi otroka zaščitil pred mačeho ali pa mu je vseeno.

Starši, ki svoje otroke pošiljajo v nevarnost

To so sebični starši, ki dajejo prednost sebi pred otroki. Oče iz pravljice Lepotica in zver se s pošastjo dogovori, da ga lahko zamenja ena od hčera. Kralj v Zlati ptici pošlje sinove v neznano, ker se polakomni dragocenega ptiča. Mlinar v Špicparkeljcu laže o sposobnostih svoje hčere, da bi naredil vtis na kralja. V Mizica, pogrni se! oče bolj verjame lažnivi kozi kot lastnim sinovom.

Ljubosumni sorojenci

Lahko ostanemo kar pri pravkar omenjenih. Starejši sestri v zgodbi o Lepotici in Zveri poskušata svojo mlajšo zadržati, da bi Zver umrla. Starejša brata mlajšega v Zlati ptici v spanju celo ubijeta. Kasim poskuša ukrasti zaklad Ali Babi, a se pri tem ujame v votlino in razbojniki ga pokončajo. Številnih pravljic, kjer starejša zasmehujeta najmlajšega, ga zmerjata z bedakom itd., ne bom niti omenjal.

V bistvu jo v pravljicah še najbolje odnesejo edinci. Če seveda odmislimo, da jih požrejo volkovi, zastrupijo z jabolki ali z vreteni uspavajo za sto let.

Nezveste in drugače nezanesljive žene

Celotna 1001 noč temelji na zakonski nezvestobi. Šah na lastne oči vidi toliko nezvestih žena (vključno s svojo in bratovo), da sklene vse svoje soproge takoj po poroki obglaviti. Šele Šeherezada mu vrne vero v družino. Tudi v Pogumnem krojačku princesa kmalu po poroki organizira atentat na svojega moža.

Moram še naštevati? V pravljicah ne spoznavamo ravno idealnih odnosov znotraj družine, kajne? Čeprav je poroka eden najpogostejših motivov (in ciljev) v pravljicah, pravljice nikakor ne pozabijo omeniti niti slabših, temačnejših plati medosebnih odnosov. Pri tem kanibalizma (Brinovo drevo) ali incesta (Oslovska koža) še nismo niti omenili.

Po pravici se lahko vprašamo, ali so pravljice primerno sredstvo za spoznavanje človeških odnosov. Sporočajo nam namreč, da so nam naši najbližji lahko najhujši sovražniki. Da se ne moremo na nikogar zanesti, saj nam bo najboljši prijatelj mimogrede zaril nož v hrbet, nam speljal nevesto ali nas celo pojedel.

Kaj ti bodo sovražniki, če imaš družino?

Toda vse te težave pravljice tudi rešujejo in običajno rešijo. Brez kriminalistov, odvetnikov in socialnih delavcev! No, brez pomoči skoraj nikoli ne gre. Nekaj čarovnije vedno pride prav, saj smo vendar v pravljicah. Naj bo to lovec, dobra vila ali govoreča glava mrtvega konja, vedno se najde kdo, ki poskrbi, da se stvari uredijo in tudi v življenju je podobno.

Nobena težava ni tako velika, da je s primerno pomočjo ne bi mogli vsaj omiliti, če že ne odpraviti. In nobena pravljica ni zares dobra, če njen junak ali junakinja ne zaide vsaj za nekaj časa v resne težave. Tako ob očitnih (in pozitivnih) življenjskih sporočilih, kot so ’dobro se vrača z dobrim’, ’vloženi trud se povrne’, ’barabe so prej ali slej kaznovane’, spoznamo še manj prijetna življenjska dejstva, kot so ’nekateri prijatelji so tvoji prijatelji, le dokler imaš denar’, ’nekateri bodo podedovali mline, drugi samo mačke’, ’dana beseda ni nujno enaka izpolnjeni obljubi’.

Tako ob malce tehtnejšem premisleku ugotovimo, da niti klasične pravljice niso popolnoma črno-bele (posebej, če malce pobrskamo za kako sočnejšo različico), in mimogrede prek pravljic, ki imajo marsikaj skupnega z miti, otroke uvedemo v čudoviti svet grške drame, kjer se zares godi marsikaj neprijetnega, a še vedno življenjskega.

Kdaj pa je otrok sposoben slišati tisto Pepelko, kjer goljufivi sestri ostaneta brez oči? Ali Male morske deklice, kjer zaljubljena morska princesa kljub neizmernim žrtvam na koncu potegne kratko? To, dragi starši, je težji del naloge uvajanja vaših otrok v svet klasične literature. Če ga ne boste opravili vi, ga bo nekdo drug, ki morda otroka ne pozna tako dobro. Na potezi ste.

Ilustracije Fredericka Richardsona (1862–1937), Sergeja Timofejeviča Aksakova (1791–1859) in Johanna Georga Van Caspla (1870–1921) so v javni lasti.

Viri:

http://just4fairytales.blogspot.si/2013/04/frederick-richardson.html

http://blackandwhiteandmore.blog.fc2.com/blog-entry-1.html

https://vintagebooks.joomla.com/8-fairy-tales/2-sleeping-beauty-van-caspel

Tomo Kočar, pisatelj in publicist

Tomo Kočar
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo