Morandi je od sredine dvajsetih pristal pri raziskovanju majhne skupine tonov, barvnih frekvenc, če hočete. Njegove slike iz obdobja po dvajsetih v bistvu prikazujejo majhno skupino flašk in kozarcev naslikanih v isti svetlosti vendar z manjšimi variacijami, ki so povezane z izborom frekvenc, se pravi barv. Slikarska 'mikrotonalnost' je posebej označena z nastopom predmetov na njegovih slikah. Ti se na platnih pojavijo nekako organsko kot rezultat srečevanj različnih barvnih površin. Foto:
Morandi je od sredine dvajsetih pristal pri raziskovanju majhne skupine tonov, barvnih frekvenc, če hočete. Njegove slike iz obdobja po dvajsetih v bistvu prikazujejo majhno skupino flašk in kozarcev naslikanih v isti svetlosti vendar z manjšimi variacijami, ki so povezane z izborom frekvenc, se pravi barv. Slikarska 'mikrotonalnost' je posebej označena z nastopom predmetov na njegovih slikah. Ti se na platnih pojavijo nekako organsko kot rezultat srečevanj različnih barvnih površin. Foto:

Ligeti je verjetno najbolj znano ime, ki smo ga poslušali. Poleg njega so bili na programu še Haas, Murail, Scelsi. Tema koncerta je bila torej mikrotonalna in spektralna glasba. Osnovna ideja ali podlaga je obema 'šolama' skupna. Obe šoli raziskujeta tone istih višin, frekvenc vendar različnih barv. Kjer pa spektralna glasba odide še malo dlje od mikrotonalne, je v iskanju zvena ali zvenov, ki izidejo iz srečanja dveh ali treh bližnjih frekvenc. Prav tako so skladatelji spektralne glasbe, v našem primeru Haas in Murail, do konca opustili vsakršno ukvarjanje s prepoznavno melodijo, obliko torej, ki bi se vsaj občasno prikradla iz zvočne mase. Nekaj, kar, recimo, še vedno slišimo pri Scelsiju.

Scelsijevo glasbo opisujejo kot mikrotonalno. Kaj to pomeni? Dvanajstonska lestvica je sestavljena iz dvanajstih poltonov. Skladatelji, ki so se ukvarjali z mikrotonalnostjo, so poltone razbili še naprej na četrttone pa naprej na osminke tonov … Navzven je to slišati kot maso zvokov, ki sicer oscilirajo okoli fundamentalne frekvence, vendar so različnih barv.

Scelsijev koncert za klarinet in ansambel Kya določi klarinetu funkcijo v tem smislu, da iz mase zvokov potegne obliko ali oblike, se pravi melodijo. Vznik melodij(e) je organski, od znotraj. Scelsi je nasploh znan po tem, da je svojo muziko gradil okoli ene same majhne skupine tonov oziroma višin tonov. Asketsko, predano. Odkrili so ga zelo pozno, saj ni bil tip, ki bi iskal pozornost.

Kar nas pripelje do njegove slikarske vzporednice. Italijanski slikar Morandi bo kar najbolj natančna. Morandi je bil prav tako tihega značaja, umaknjen v tišino svojega ateljeja. Šele skozi leta si je pridobil spoštovanje drugih slikarjev in kritikov. Morandi je od sredine dvajsetih pristal pri raziskovanju majhne skupine tonov, barvnih frekvenc, če hočete. Njegove slike iz obdobja po dvajsetih v bistvu prikazujejo majhno skupino flašk in kozarcev, naslikanih v isti svetlosti, vendar z manjšimi variacijami, ki so povezane z izborom frekvenc, se pravi barv. Slikarska 'mikrotonalnost' je posebej označena z nastopom predmetov na njegovih slikah. Ti se na platnih pojavijo nekako organsko kot rezultat srečevanj različnih barvnih površin.

Kaj pa vzporednice spektralni glasbi? Slikarstvo barvnega polja bo kar pravo, a?