Kaj naj počnem tu, se sprašuje armada mladih in brezposelnih. Pa armada malo manj mladih, ki imajo "nekakšno" zaposlitev, seveda ne redno. Životarjenja imajo dovolj.

Lani se je izselilo več kot osem tisoč slovenskih državljanov, letos v pol leta skoraj štiri tisoč. Da, množičnejše izseljevanje se nadaljuje. Največ izseljenih državljanov je starih od 30 do 34 let, kar pomeni, da so se prebili čez mladost in bi si radi ustvarili družino, prihodnost. Preden so odšli, so dolgo poskušali, pa ni šlo. Čakali so, da se bo položaj na trgu dela spremenil.

Številni so šli z glavo skozi zid, a čakali so zaman. Ni jim preostalo drugega, kot da spakirajo kovčke in gredo. To ni beg možganov, ampak izgon možganov, nam je povedal doktor biotehnologije. Ker ni dobil zaposlitve v Sloveniji, dela zdaj na ameriški univerzi in v laboratoriju izvaja in razvija projekte za Američane, čeprav ga je izšolala slovenska univerza in je vanj sredstva vlagala Slovenija. Ta ima čudno zagato. Preveč izobraženih državljanov. Tudi to je očitno lahko težava.

Kakšna je država, ki jo ljudje množično zapuščajo? Običajno ima tisti, ki je zapuščen, grenak priokus. A oblast grenkobe kot da ne občuti. Dovolj dela ima z reševanjem bank, uravnoteževanjem proračuna, z dnevnopolitičnimi preigravanji, da na ljudi mimogrede pozabi. Z mislimi v sedanjosti, prevečkrat v preteklosti, a premalo v prihodnosti. In res, izselitve vitalnega dela prebivalstva še niso težava slovenskega vsakdana.

Pravzaprav so izselitve za državo v krizi dobrodošle, saj se zmanjša brezposelnost, država prihrani pri odhodkih, državljani pa si nabirajo nova znanja in izkušnje. A če se ne bodo vrnili ali če z njimi ne bomo ostali povezani, bo cena izselitev čez nekaj let visoka …

Res želimo imeti državo, v kateri državljani ne morejo ali pa preprosto nočejo več živeti?