Ljudje nismo rojeni za smrt, ampak za večno življenje v kraljestvu, kjer sta življenje in sreča, po kateri ne bomo nehali hrepeneti. Foto: Reuters
Ljudje nismo rojeni za smrt, ampak za večno življenje v kraljestvu, kjer sta življenje in sreča, po kateri ne bomo nehali hrepeneti. Foto: Reuters
Sestra Romana Kocjančič
Ob prečudovitih barvah jeseni občudujemo bogastvo Stvarnika življenja. Listi bodo z dreves odpadli, narava bo legla k počitku pod snežno odejo. Mi pa ne pozabimo na sanje, bodimo drzni in goreči. Morda je to naš že zadnji danes in bomo že jutri v družbi svetih. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

za našimi besedami stojijo vaše besede,
za našimi dejanji stojijo vaša dejanja;
vi z molkom – mi z glasovi,
vi v miru – mi v strahu,
vi nad nami – mi za vami;
vaše rane pri nas še žarijo,
še so topli vaši sedeži,
še pomenkujemo se z vami
in včasih pomotoma še postavimo krožnik za vas;
še ste del našega življenja, a mi že vstopamo v vašega."

Ta čudovita pesem p. Pavleta Jakopa na tako izvrsten način izrazi to, kar čutimo ob prazničnih dneh spomina na vse svete priprošnjike in na vse rajne drage. Veliko jih poznamo? Le koliko sveč smo jim prižgali v teh dneh!? Koliko cvetov smo jim prinesli na grob?! Morda je kdo od vas prižgal tudi plamen upanja tistemu, ki ga je zaznamoval s trpljenjem?!

Trpljenja si ne želimo, a vendarle, če se ozremo v svojo zgodovino, je edino, kar nas oblikuje v človeka, plemenitega, dobrega in božjega. Kaj je le Bog kot dobrota in ljubezen; pojem čiste ljubezni do sebe, do sočloveka? Samo ta ljubezen, življenjski program mnogo svetnikov, je tista, ki naseljuje v nas tiho srečo, mir in radost, ki nam jo nobena stvar na tem svetu ne more dati. O tem nam pričujejo na praznik vseh svetih! Zato so še kako dragoceni odnosi! Spomnimo se na drage ljudi, prijatelje, ki so že v večnosti. To so naši priprošnjiki, blizu, prav blizu nas.
Smrt nam že od nekdaj vzbuja strah, ker nad njo nimamo moči. Kljub temu živimo, kot da gremo življenju naproti. V resnici pa se približujemo smrti. Šele ko domačega spremljamo pri umiranju, se zavemo, da se je na smrt treba pripraviti. Kristjan zato tudi prejme zakrament bolniškega maziljenja, ki ga velikokrat tudi ozdravi, če ne pa spravi njegovo dušo z njim in s svetom.

Želimo pa si še vedno rajnega pokopati s krščanskim pogrebom. V Youcatu (čl. 278) beremo, da je krščanski pogreb služba ali služenje občestvu vernih ob njihovih mrtvih. Na neki način vzame nase žalost žalujočih svojcev. Kljub žalosti pa ima vedno velikonočne poteze. Saj končno umiramo v Kristusu in bomo z njim praznovali veselje. Smrt je torej prehod v vstajenje, v večno življenje.

Žalovanje za rajnim se ne konča s pokopom. Če ne izrazimo svojih čustev, se ta naselijo v podzavesti kot občutek krivde, sramu, da smo nevredni ljubezni. Zato je še kako pomembno, da v teh dneh obiščemo tudi kraje bratomornega trpljenja, četudi smo krivec ali potomec žrtve. Med temi kraji je Verdreng. Po pripovedovanju pokojne Logarjeve sestre, ki so jo zaprli na tem kraju v žensko taborišče leta 1949, ko je preživela med vojno Auschwitz, je bilo to najhujše žensko taborišče pri nas. O grozotah, ki so jih preživljale redovnice na tem kraju, pa ni mogoče niti govoriti.

Danes se kraj sredi neokrnjene Kočevske imenuje Podlesje. 800 žensk je tam preživelo nekaj mesecev. V nečloveških razmerah. V obleki, v kateri so prišle oblečene, v podrtih kočevarskih hišah brez strehe nad glavo. Niti vode niso imele. Ponoči so jih žrle podgane. Podnevi pa so tolkle na soncu kamen na kamnu, gradile cesto in barake za moške, ki so jih pripeljali za njimi. Hrano so jim kuhali v cerkvi, ki so jo po letu 1952 porušili. Govoriti med seboj niso smele. Od tod so jih odpeljali v škofjeloški zapor in marsikatero še naprej v Rajhenburg. Kot politične zapornice zaradi marsikaterega političnega interesa in pohlepa po premoženju so ob izpustitvi morale podpisati, da nikoli nikjer ne bodo govorile o tem, kar so doživeli. "Vse so nam vzeli, le duše nam niso mogli," je ena izmed taboriščnic zapisala. Mnoge izmed njih zato nikoli niso spregovorile svojim domačim o grozodejstvih, s katerimi so jim vzeli vsako dostojanstvo ženske. To je bil čas, namenjen njihovi prevzgoji, so zapisali odgovorni v obtožbo. Idejo za to kočevsko brezno v Verdrengu je dal takrat notranji minister Boris Kraigher. Mislil je, da bo tudi ta kočevski požiralnik posrkal zgodbo Kajna in Abla. A se ni zgodilo. Nad Verdrengom padajo solze, ki namakajo zelenico upanja, da bi se vendarle kaj takega v zgodovini slovenstva nikoli več ne ponovilo. Le še redke pričevalke, ki danes živijo, pa neverjetno pričujejo o globini vere, o veličini odpuščanju, o drobnih iskrah radosti, ki so tudi v dneh trepeta in strahu zapisale v njihovo srce velike zgodbe sreče. Danes se vrnejo enkrat na leto na te svete kraje in molijo, prosijo za krvnike, naj jim Bog odpusti, saj niso vedeli, kaj delajo. Koliko mučeniškega trpljenja prestajajo krvniki za nekaj let bratomorstva, vedo le oni in Bog sam!

Ljudje nismo rojeni za smrt, ampak za večno življenje v kraljestvu, kjer sta življenje in sreča, po kateri ne bomo nehali hrepeneti. Slovenci smo že od nekdaj verjeli, da nam rajni prinašajo življenje. Čast smo jim in jim izkazujemo z darovi. Nekdaj smo verovali, da njihova duša živi v svetu pokojnikov. Ob koncu leta pa nas obišče njihov duh. Zato je november tako božji in sveti, tako blizu naši človeški naravi. Ob prečudovitih barvah jeseni občudujemo bogastvo Stvarnika življenja. Listi bodo z dreves odpadli, narava bo legla k počitku pod snežno odejo. Mi pa ne pozabimo na sanje, bodimo drzni in goreči. Morda je to naš že zadnji danes in bomo že jutri v družbi svetih!

Neki mlajši duhovnik, ki se je v teh dneh poslovil od zemeljskega sveta, je nevede zapisal svojim vernikom v župnijska oznanila za praznike: "Pogled na pokopališče je kot pogled na velemesto. Domovanja rajnih žarijo v zastrtih plamenih kakor okna in okenca nočnega Pariza ali pa San Francisca. Pod zemljo mirno trohnijo lobanje, proste glodajočih misli, utvar, spoznanj, razočaranj, hrepenenja in dvomov. Vera v posmrtno življenje ni nič novega in nič tipično krščanskega. Češčenje prednikov, spremenjenih v duhovna bitja, je prastaro. Bolj ali manj pogosto se nam rajni vračajo v spomin. Ne živijo več ob nas, ampak v nas. Ko smo se dokončno sprijaznili, da so prešli v drugačno bivanje, izguba ni več tako zelo boleča. Bolj kot za življenje so nam blizu po tem, ko začutimo njihovo duhovno navzočnost, varstvo in spremljanje." (J. Gregorič, Zvonček)