Tomo Kočar
()
francesco-straparola
Začetnik pravljice je Gioavanni Francesco Straparola. Foto: MMC RTV SLO
obuti-macek
Obuti maček je dejansko zelo revolucionarna in nevzgojna pravljica. Foto: MMC RTV SLO/kocart
basile
Tudi Giambattista Basile velja za zgodnjega pravljičarja. Foto: MMC RTV SLO
cenerentola
Ceneretola (poredna predhodnica Pepelke). Foto: MMC RTV SLO
perrault
Charles Perrault je dodelal dramsko strukturo pravljice. Foto: MMC RTV SLO
Brata Grimm
Brata Grimm sta bila dejavna tudi v jezikoslovju. Foto: MMC RTV SLO
Andersen
H. C. Andersen sodi med najbolj znane in plodovite pravljičarje. Foto: MMC RTV SLO
Svinjski pastir
Prizor iz Svinjskega pastirja. Foto: MMC RTV SLO/kocart

Dodaj v

Koliko avtobiografskega je v pravljicah?

Koliko svojega dajejo avtorji v pravljice?
6. december 2018 ob 14:42
mmc - MMC RTV SLO

Prejšnjič sem pisal o povezavi pravljic z resničnimi osebami in dogodki. Povezav je veliko oziroma kolikor hočemo. Če dovolj dolgo brskamo, bomo namreč prej ali slej naleteli na podobnosti. Še več se lahko o pravljicah naučimo, če preberemo življenjepise njihovih avtorjev.

Avtor ali zapisovalec?
Nalašč sem uporabil besedo avtor, čeprav pri nas mnoge klasične avtorje prepogosto označimo za zapisovalce, zbiralce ali celo varuhe ljudskega izročila. Da bo pregled čim bolj logično urejen in pregleden, bomo začeli na začetku, s pravim izumiteljem pravljice, Giovannijem Francescom Straparolo (1480–1558).

Straparola se je verjetno preživljal z anonimnim pisanjem za beneške plemiče, ki so se nato postavljali z njegovimi pesnitvami in prozo kot s svojimi deli. Malo pred smrtjo je v knjigi Uživaške noči (Le piacevoli notti – prevajalci, na pomoč!) zapisal kratke zgodbe s prvinami, znanimi že od prej, a vanje vnesel zaplet, ki je postal verjetno najbolj značilen za pravljice – vzpon pripadnikov najnižjih slojev na najvišje položaje v družbi.

Na položaj kralja ali princa revež ni prišel s trdim delom ali z zvijačo ali vsaj s poroko, ampak s čarovnijo. Straparolovo pisanje dobro odseva tedanji položaj v družbi, ki ga je vse življenje izkušal sam. Čeprav zagotovo inteligenten in izobražen, je nenehno doživljal, da mu je kaj ostajalo nedostopno preprosto zato, ker ni bil pravega rodu. Pomagala bi mu lahko le čarovnija.

Med njegovimi pravljicami je najbolj znan predhodnik Obutega mačka (Costatino fortunato). Nagovarjale so revno prebivalstvo, ki je bilo dovolj pismeno, da je znalo v natisnjenih pripovedih najti tolažilen beg od resničnosti. A če tega ni opazil sam, je gotovo tiskar, ki je taiste zgodbe, v primerno razkošni vezavi, prodal še bogatašem, ki so se ob izmišljenih zapletih gotovo sladko nasmejali.

Ko boste torej naslednjič naštevali značilnosti pravljice, se poskusite ob tistih iz učbenika (magična bitja, čarobne preobrazbe, nedoločenost časa in kraja) spomniti še na bistveno – vzpon reveža na kraljevski položaj, kajti prava magija se skriva ravno v tej spremembi.

So pravljice torej revolucionarne ali konservativne?
Še korak naprej je napravil Giambattista Basile (1566–1632), ki je uporabil večino Straporolovega gradiva, a dal poudarek drugačnemu zapletu – padcu pripadnika višjega sloja, ki se nato po različnih preizkušnjah vrne na visoki položaj. Seveda spet s pomočjo čarovnije.

Basile je bil po rodu iz srednjega sloja, a je po zaslugi spretnosti počasi napredoval po družbeni lestvici, ob tem pa ves čas laskal velikašem, ki so ga ščitili. Zaplet s princeso, ki izgubi svoj položaj, a ga nato spet dobi, se je verjetno v njegovem položaju pri poslušalcih bistveno bolje odrezal, kot bi se revolucionarni Straparolov Obuti maček. Basileju gre zasluga za Pepelko, Lepotico in Zver, Trnuljčico, Sneguljčico, Gosjo pastirico, če naštejemo le najbolj znane zgodbe, ki so jih prav od njega prevzemali danes veliko slavnejši in bolj opevani Perrault, brata Grimm, Andersen in drugi.

Charles Perrault (1628–1703) danes velja za očeta pravljice iz več razlogov, a podroben pregled razkrije, da izvirnost ni med njimi. Zaplete je pobral od Basileja in Straparole in slog od precioz, ki so s pravljicami obvladovale salonsko sceno v Parizu. Vseeno moramo priznati, da je Basilejevo vulgarnost kultiviral, sanjavost pripovedovanja precioz pa napravil precej bolj učinkovito, saj so bile pred njegovo knjigo pravljic le-te namenjene predvsem pripovedovanju in uprizarjanju, njegove pa živijo tudi zgolj na papirju, saj so dramaturško bistveno bolj dodelane.

Dodal jim je še zaključek z lepo izpisanim naukom, kar je šlo z roko v roki s tedaj ne le priljubljenimi, ampak pri izobrazbi kar obveznimi basnimi. Avtobiografske poteze in razmere v družbi so jasne v vseh Perraultevih delih. V Rdeči kapici, na primer, kritizira stare bogataše, ki s svojo močjo izkoriščajo mlada dekleta.

Pri tem ne gre brez samoironije, saj se je sam pri 44 letih oženil z 19-letnico. Njegov Obuti maček in Pepelka sta sploh pravi mali avtobiografij, v katerih ob očitnih vzgojnih sporočilih ne moremo prezreti pikrih opazk, da obleka vendarle naredi človeka in da nobeno znanje ali trud brez dobrih zvez ne štejeta nič.

Intimno
Brata Grimm sta prav tako pobirala zgodbe z vseh vetrov in jh prilagajala svojemu videnju sveta. Ker sta že kot otroka ostala brez očeta in morala kot najstnika skoraj sama preživljati družino, ni naključje, da v toliko njunih pravljicah čutimo odsotnega ali mrtvega ali vsaj povsem nemočnega očeta.

Odgovornost mladih, celo zelo majhnih otrok, je v njunih pravljicah že kar boleča. Odhajajo od doma (kot sta morala sama), trpijo različne krivice (tudi onadva sta jih) in se pogosto z bogastvom vračajo domov (pošiljala sta denar, celo izšolala mlajšega brata Ludwiga, ki je kasneje postal priznan slikar).

Ker sta tako občudovala svojo mater, se nista mogla sprijazniti z zlobnimi materami iz starejših različic, ki sta jih slišala od pripovedovalcev (ti pa iz že natisnjenih različic, za katere Grimmova nista vedela, saj sta odraščala v strogem okolju, kjer ni bilo prostora za pogrošno literaturo). Tako sta na primer materi iz Sneguljčice in Janka in Metke postali mačehi.

Kot verna kalvinista sta v številne pravljice vnašala odkrite in prikrite religiozne namige, ki so jih že angleški prevajalci v njunih časih gladko črtali. Še bi se dalo naštevati, a raje nadaljujmo z Andersenom, največjim pravljičarjem vseh časov.

Zakaj naj bi bil ravno on največji? Izvirnost pri tematiki tudi pri njem ni bila na prvem mestu. Malo morsko deklico je dejansko prepisal iz Ondine Friedricha de la Motte Fouqueja, verjetno najbolj priljubljene novele 19. stoletja. Princesko na zrnu graha je povzel po švedski (ne danski) pripovedki, ki jo je slišal od pestunje. In tako naprej.

Tisto, kjer je zares zablestel, je bil osebni, avtorski pristop in vnašanje avtobiografskih elementov. Drugače niti ni šlo, saj je sam napisal kar tri avtobiografije. Če prištejemo še Grdega račka, Malo morsko deklico, Stanovitnega kositrnega vojaka, Svinjskega pastirja in nekatere druge pravljice, bi jih verjetno našli cel ducat. Piker, satiričen slog, ki je stoletje in pol po nastanku ne le užiten, ampak celo povsem spodobnega okusa, je dodaten plus.

Lahko potem potegnemo zaključek, da so v najbolj znanih pravljicah številni osebnoizpovedni drobci? Da so avtorji v svoja dela dali sebe, pravzaprav ne bi smelo biti nič presenetljivega. Tako je tudi pri vsej drugi (dobri) literaturi. Tisto nekaj več pa ni dajanje sebe ali uporaba resničnih oseb (kot na primer v Snežni kraljici, Deklici z vžigalicami ali Rdečih čeveljcih Hansa Christiana Andersena), temveč sposobnost, da iz dobre (običajno že večkrat preverjene) formule za dobro zgodbo izpeljejo nekaj univerzalnega, kar nagovarja široko občestvo. Nekaj, kar bo vsak bralec prepoznal za svoje.

Kajti vsem nam se je kdaj zgodila krivica. Vsi smo se srečali z različnimi družinskimi težavami. Vsi (čeprav morda ne v enaki meri) hlepimo po priznanju, uspehu, slavi, bogastvu, prijateljstvu, ljubezni ... In vse to so našteti mojstri (da ne omenjam Oscarja Wilda, Jeanne-Marieja Leprincea Beaumonta, Franka Bauma, Georgea Macdonalda, Madame d’Aulnoy in drugih) najprej prepoznali v sebi in nato prek pravljic prelili v vrhunsko literaturo, s katero so vsaj do neke mere dosegli nesmrtnost.

Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti.

Viri:

https://pravljice.org/pravljice/

http://pravljice.yolasite.com/

http://just4fairytales.blogspot.com/2018/10/rudolf-koivu.html

http://goodstuffonly.joomla.com/2-uncategorised/3-pentamerone-by-giambattista-basile

http://artyoushouldknow.canalblog.com/archives/2018/03/23/36257694.html

Tomo Kočar, pisatelj in publicist
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo