Skozi različne prenove, posodobitve in prevetritve vzgojno-izobraževalnih programov smo prišli do razkroja in razvrednotenja znanja, ki se prenaša po celotni vertikali. Povprečna ocena 4,5 v osnovni šoli je absolutno previsoka za rod, ki je "alergičen" na razmišljanje.
Učenje pri nas ni igra, je le kopičenje informacij in nenehna bitka s časom.

Nižanje zahtev in standardov privede do tega, da se 80 odstotkov populacije vpisuje na fakultete, 30-letniki so doktorji znanosti, čeprav v življenju niso niti en dan zares delali. Če jim že priznam znanstvene kompetence, jim pa strokovnih nikakor ne morem. In tak "strokovnjak" potem opravlja svetovalno delo učiteljem praktikom, ki lahko temelji kvečjemu na "kako bi bilo, če bi bilo", in ne na "kaj je uresničljivo tukaj in zdaj". Vsaka kritična debata je potisnjena vstran, zatrta v kali, in vsi se delamo, kot da je vse v najlepšem redu. Ne, že dolgo ni v redu, če pa še kar koli je, je le po zaslugi predanih učiteljev in dobrih ravnateljev, ki so primarno še vedno pedagogi.

Vzgojnost pouka
Pouk kot organiziran vzgojno-izobraževalni proces ima dve nerazdružljivi in enakovredni funkciji: izobraževanje in vzgajanje. Vzgojnosti pouka se šola ne more izogniti. A vzgoja ni zgolj "samodejni stranski produkt" kakovostnega posredovanja znanja, viden napredek je dosežen le, če uporabljamo načrtno izbrane postopke in metode. Brez vzgojnih vrednot, kot so čut dolžnosti, vedoželjnost, delavnost, rednost, (so)odgovornost, vrednotni odnos do učne vsebine, kakovostnega poučevanja preprosto ni. Vsaka uspešna vzgoja je povezana z avtoriteto, hkrati pa mora učitelj (in starši) storiti vse za to, da se je otrok sposoben postopno oddaljevati od njegovega vodenja in samostojno prevzemati odgovornost za moralne odločitve, za kritično razumevanje sveta in za nadaljnje izobraževanje.

Dejstvo pa je, da je vzgojna funkcija šole danes na ničli, saj je bila učiteljem postopno in sistematično odvzeta pedagoška avtonomija ukrepanja "tukaj in zdaj". Zamenjala jo je pravniška logika, učitelji pa v strahu pred formalno-birokratsko-postopkovnimi napakami študirajo zakon o upravnem postopku včasih bolj kot sodobne didaktične pristope. Zelo zgovorno se je tudi ministrstvo za šolstvo preimenovalo v ministrstvo za izobraževanje ... A spodbujanje kompleksnega mišljenja in kritične presoje vendar ne more biti stvar dobre volje in učiteljeve intuitivne presoje, temveč jasno premišljena strategija.

Pa strategijo pri nas imamo?
Se mi zdi, da, še bolj pa se mi zdi, da mi sploh ne bo všeč. Pozitivno stališče do posameznega predmeta in občutljivost za njegove moralne razsežnosti se razvijeta ob takih metodah, kjer učenec spozna smiselnost učenja in povezanost z resničnimi težavami. Učenje kot kopičenje abstraktnih definicij ali učenje za ocene se njegovih stališč in vrednotenja pojavov ne dotakne kaj prida, večinoma celo negativno vpliva na odnos do znanja. Preimenovanje "vzgojnih" predmetov je pomenilo tudi preoblikovanje njihovih programov. Bojim se, da so tudi ti predmeti prepolni nekih bolj ali manj neuporabnih vsebin, podatkov, ki so že na srednje zmogljivem računalniku dostopni v slabi minuti, na i-phonu pa še prej. Pri tem gre za (načrtno?) zanemarjanje estetske, čustvene, socializacijske in doživljajske komponente, ki se pri predmetih, kot so likovna, glasbena umetnost in šport, lahko razvije bolj kot kjer koli drugje.

Tudi tu prehajamo iz kakovosti v količino
Prehajanje od kakovostnega dela k obvladovanju množice podatkov je značilen odraz storilnostno naravnane šole, na količine nepovezanih podatkov brez prave vrednosti v življenju. Načrtno siromašenje vsega lepega, razveseljivega, otroškega. Iz otrok delamo robote, v katere trpamo kupe in kupe balasta, in upamo, da bo "hard disk" v njihovih glavah zdržal. Namesto da bi jim v urnik umestili čas za igro, gibanje, že v prvem razredu povečujemo učno obveznost, recimo še z učenjem tujega jezika. Ne, učenje ni igra! V našem kurikulu že ne. Je le nenehna bitka s časom za doseganje ciljev, preverjanje in ocenjevanje standardov. Zato je odpor učencev popolnoma razumljiv. Že prvčki, tako radovedni in željni znanja, vedno pogosteje rečejo "ne bom" ali "nočem". Raziskave kažejo, da se naši učenci - kljub povprečnemu številu ur pouka v primerjavi z drugimi po svetu - čutijo nadpovprečno obremenjene.

Nadpovprečno obremenjene pa se čutijo tudi učitelji. Učenci so preobremenjeni z onesmišljenimi podatki, učitelji pa z onesmišljeno birokracijo. Saj smo že tako daleč, da je pomembnejši zapisnik o poškodbi učenca kot pa sama pomoč otroku (malce karikiram, a vendar ...). In ta čas, ko se za zapisnik odločam, ali gre za izvin, izpah ali zlom (mimogrede – za takšne diagnoze nisem usposobljena, s podpisom zapisnika pa jamčim za točnost podatkov), poškodovan otrok čaka. Čaka on(a) in tudi vsi preostali ves čas, ko grem v zbornico do telefona, da pokličem starše, ki sem jih dolžna obvestiti o otrokovi poškodbi - takoj. In pri tem naj mimogrede odločim še, ali je potrebna zdravniška pomoč ali je dovolj domača oskrba. Kar zadeva mene – vedno je potrebna zdravniška oskrba, saj je le zdravnik kompetenten za postavljanje zdravstvenih diagnoz. Torej – kličem še zdravnika ...

Vedno več takšnih in drugačnih absurdnih primerov
Vedno več absurdnih primerov se dnevno zvrsti v učiteljevem delavniku (mimogrede, raziskava je pokazala, da učitelji delajo povprečno 50 ur na teden), saj je ta uravnavan po pravniški, in ne po življenjski logiki. Učitelji pa pregorevamo. Mi smo najprej in predvsem pedagogi, tudi "zdrava kmečka pamet" narekuje ukrepanje "tukaj in zdaj". "Kazen mora bit', kazen je vzgojna," je rekel boter Mesec in poslal zvezdico Zaspanko na Zemljo. Nič niso pomagale ne obljube ne solze, boter Mesec je bil neomajen. "Mene" pa po eni strani obtožijo, da nisem pomagala otroku, ker sem pisala zapisnik, ali pa zapisnik ni bil pravočasno napisan in vročen vsem, ker sem pomagala otroku. V vsakem primeru izgubim. V skladu s svojo pedagoško profesijo si srčno želim, da bi lahko ukrepala "tukaj in zdaj" in za začetek vse tiste, ki so privedli do takšnega stanja, poslala – tako kot je boter Mesec poslal zvezdico Zaspanko – za "ziher" kar v drugo galaksijo. A ker mora biti vse urejeno po zakonu o upravnem postopku, sem za začetek napisala zapisnik, pardon, prispevek.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}