Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.

Predsednik vlade je še dejal, da je bil v tistem času v opoziciji in zato vkrcanja ne šteje in da ne ve, ali je v življenju na jahtah preživel kaj več kot deset ur. Ciniki dodajo, da je to še vedno deset ur več, kot je na jahtah preživela velika večina Slovencev …

K častni raboti lobiranja pa oba moža tistega dne nista pristopila. »Samo veselje in nič dela!« – če parafraziramo štajerski rek.

Ampak ker javnost povedanemu nekako ne verjame, zavrimo čaj medijske neodvisnosti in poglejmo, kaj se v resnici dogaja na jadranskih obalah – vse v poskusu oprati predsedniku vlade čast in ime.

Najprej in na začetku.

Milijon Slovencev se julija in avgusta zvrsti na jadranski obali in vsak zaliv premore svojega Slovenca, ki na skali vleče trebuh noter in kriči, da bo skočil, če mu plačajo pir. Torej je naravno in prav nič naključno – sploh če vzamemo v obzir plemenski ustroj slovenske družbe – da boš na morju srečal nekoga, ki ga poznaš.

Ampak žal so ta srečanja zadnja leta »navtično razslojena«!

Pojasnimo ta novi pojem slovenske sociologije.

Frazem govori o tem, da je družba razslojena glede na morsko plovbo. Spodaj so plavalci, nato pridejo lebdeči na blazinah, potem sledijo porivajoči na supih, nad katerimi so brneči v čolnih in na vrhu piramide plovejo rohneči na jahtah.

Značilno se te ploveče skupine družijo le horizontalno, se pravi na vodni gladini, težje pa se mešajo vertikalno. Pomeni, da če plavaš in srečaš znanca, bo ta verjetno plaval žabico prav tako kot ti. Tisti na supih so tako ali tako nova invazivna vrsta, mornarji s čolni se s kanticami srečujejo izključno na bencinskih črpalkah in tako naprej in tako nazaj. To je horizontalno navtično srečevanje; vertikalno, se pravi, da zlezeš z blazine na čoln, je tako v teoriji kot v praksi izjemno težavno.

Tako tudi jahtarji niso nobena izjema. Družijo se samo med seboj, kar je naravno in logično. Čemu bi nekdo, ki ima jahto, poznal nekoga, ki ima samo za bencin do Zadra, za kamp in hladilno skrinjo.

Tako nekako slovenski rod po Jadranskem morju nosi njegov hrastov brod …

In potem sta tu predsednik vlade in lobist. Lobist z jahto, predsednik vlade s kopalkami. Mogoče z napihljivo blazino, lahko tudi s supom ali surfom, zagotovo pa ne s čolnom. Za čoln bi vedela protikorupcijska komisija in sploh je vse, kar je manjše od Noetove barke, nedostojno za pomorsko in geopolitično ambicijo predsednika vlade.

Kako je torej prišel na ono plavajočo lobistično past?

Verjetno je čofotal v kristalnem morju okoli Pelješca ali Korčule, bil prepoznan in povabljen na krov. Takole moker in capljajoč, samo s kreditno kartico v kopalkah. Čeprav se oba slabo poznata in se celo ne marata najbolj, je Janši uspelo na krov. Kar daje upanje vsem nam drugim, ki bežno poznamo jahtarja ali dva ter ju celo ne maramo najbolj, da bomo nekoč deležni dveh ur navtične popolnosti. Ob školjkah na buzaro lahko takšno povabilo za marsikoga izmed nas pomeni vrhunec dopustniškega desetdnevja

Le dovolj vztrajno je treba plavati po najlepših jadranskih uvalah, kjer si slovenske jahte najpogosteje spletajo gnezda.

Predsednik vlade ni naredil torej ničesar spornega; doživel je le nesluteno srečo naključnega mimo plavajočega. Kravljajoč se je znašel v pravem trenutku na pravem mestu; točno takrat, ko si je zgornji en odstotek slovenske elite privoščil dnevno dozo dobrosrčnosti.

Edino, kar ostaja nepojasnjeno, je intenzivnost stika oziroma na kateri morski globini se ta označi kot lobistični. Kot je znano, se vse plasti slovenskih navtikov na dopustu ogromno pogovarjajo o farmaciji in posledično lobirajo kot nori. V glavnem gre za znameniti farmakološki proizvod, ki se lokalno imenuje travarica in je povsod po Sredozemlju izjemno priljubljen ter široko uporabljan.

Od plavalcev do blazinarjev, suparjev in čolnarjev ter tudi jahtarjev – vsi ti travarico uporabljajo kot antibiotik, poživilo, antidepresiv in mazilo za površinske rane. V skrajnih primerih tudi kot anestetik, če kdo stopi na ježa.

Tako verjamemo, da sta lobist in takratni vodja opozicije govorila z univerzalnim jezikom razumevanja in prijateljstva, ki ga simbolizira travarica.

Verjamemo, ker hočemo verjeti; jahta, cvrčanje skržatov, kot duša bistro morje in travarica … kdo bi v tem trenutku in takem okolju govoril o žilnih opornicah in operacijskih mizah …
A slovenska navtična razslojenost ima samo eno napako.

Plavalci se obrišejo, blazine in supi spustijo dušo, čolni se razstavijo, le jahte …

Jahte pa pristanejo.

Ko po tebi hrastov brod…

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.