Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.1 od 53 glasov Ocenite to novico!
Zora, Marijan in Christian
Zora, Marijan in Christian živijo v Ridgewoodu v zvezni državi New Jersey, nekaj deset kilometrov iz New Yorka. Foto: Edvard Žitnik
Zora, Marijan in Christian
"Dokumentarec Zora ne poučuje, ne polemizira in še manj obsoja, čeprav se seveda jasno zavedam, da tako kot vsak televizijski izdelek pada v določen družbeni in časovni kontekst. Posnet je bil v času, ko mi niti v sanjah ni padlo na pamet, da bi lahko v sebi nosil klico spora in delitev …" je zapisal Edvard Žitnik. Foto: Edvard Žitnik
Edvard Žitnik
Edvard Žitnik je RTV-jev dopisnik iz ZDA. Foto: MMC RTV SLO

Zora

Kolumna ameriškega dopisnika Edvarda Žitnika
10. november 2015 ob 06:19,
zadnji poseg: 11. november 2015 ob 17:32
New York - MMC RTV SLO

V slovenski skupnosti v New Yorku sem tu in tam slišal o Zori, Marijanu in Christianu, a bolj ali manj naključno sem jih spoznal šele približno dve leti nazaj. Živijo v Ridgewoodu v zvezni državi New Jersey, nekaj deset kilometrov iz New Yorka.

Mestece z dobrimi dvajset tisoč prebivalci je v primerjavi z New Yorkom skoraj zaspana oaza, v katero se zvečer vračajo poslovneži z Wall Streeta z dovolj debelimi denarnicami, da lahko njihovi otroci odraščajo v do ljudi prijaznejšem okolju od norišnice velemesta.

Morda malce tudi zaradi nostalgije po domačih krajih - to boste opazili tudi v dokumentarcu - sem se na prvi pogled zaljubil v njihovo hišo sredi zelenja, v spokojni primestni tišini zgrajeno tik po prvi svetovni vojni, ko so se vojaki vračali s fronte in začenjali novo življenje.

Hiša, bolj ali manj lesena in po dimenzijah vse prej kot razkošna, in bazen na vrtu vzbujata občutek prijazne domačnosti kot nekoč pri dedku in babici. "Betonski" Slovenci bi najbrž kmalu ugotovili: "Zato Američanom viharji odnesejo hiše, če bi bile zgrajene po naše, se to ne bi dogajalo!"

Če odmislim vse prej kot seksi fotografije napol golega dopisnika RTV Slovenija ob bazenu, ki mu salo visi čez pas kopalk, in ki so se po Christianovi zaslugi znašle na spletu, zaradi česar so se kolegi v Ljubljani privoščljivo krohotali, je bil prvi obisk pri Marijanu, Christianu in Zori edinstvena izkušnja. Zdel se mi je svojevrsten privilegij, da sem srečal družino, katere starši so istega spola - in še več, ki imata že deset let posvojenega otroka.

Ko sem se vrnil v New York, sem razmišljal, da sem pravzaprav redkokdaj srečal tako srečno družino. Njihovo prijaznost, gostoljubje, naklonjenost, strpnost in veselje do življenja sem na neki način želel deliti naprej in do ideje o dokumentarcu je bil samo še korak.

Če sem čisto odkrit, me je v času suhih krav na nacionalki zelena luč za dokumentarec prijetno presenetila; ali morda bolje, sploh ne bi bil presenečen, če bi bil odgovor urednikov: "Načelno seveda da, a projekti za to leto so razdeljeni, denarja ni dovolj niti za tekočo produkcijo, kaj šele za dodatne projekte!"

Čeprav sem ta čas po službeni dolžnosti "informativec", sem se že takoj na začetku odločil za čisto dokumentaristično formo. Odrekel sem se svojemu besedilu, s katerim bi gledalcu sicer lahko pomagal prebiti se čez "težje" dele filma in ga morebiti odvrnil, da seže po "smrtonosnem orožju" na kavču poleg sebe in zamenja kanal.

A bistveni razlog je bil prepričanje, da so moje mnenje, videnje stvari, če hočete komentar o Christianu, Marijanu in Zori, odveč, nepotrebni in nepomembni, celo škodljivi. Kdo sem jaz, da bi sodil in prvi segel po kamnu!

Vlogo pripovedovalcev, pozneje so se jim pridružili še Stevie, Matic in še kdo, sem naložil Christianu, Marijanu in Zori; skozi skoraj triurni intervju z njima sem dobil več kot dovolj materiala za njuno pripoved, kronološko rdečo nit filma, od mladosti v Sloveniji do danes. Na vprašanja nesramnega zasliševalca sta odgovarjala s skoraj starševsko strpnostjo do razvajenega paglavca, za kar sem jima še danes iz srca hvaležen.

Prepričan sem, da je potreben svojevrsten pogum, da sedeš pred dve kameri, skupino komaj znanih ljudi in hkrati seveda abstraktno množico v dnevnih sobah, ki poslušajo tvojo pripoved, tudi o stvareh, ki jih človek ne zaupa vsakomur. Še posebej pri Marijanu sem dobil občutek, da si pred začetkom pogovora ni prav dobro predstavljal, kako globoko v njuno življenje bomo posegli, in zdi se mi, da bi ga v takšno "TV-secirnico" težko spravil še enkrat.

Vsi v televizijskem poslu vemo, kako polna neznank je pot od idealnega scenarija na papirju do končnega izdelka. Samo izjemoma se vse izteče po načrtu, še posebej ko gre za snemanje v tujini, kar je prekletstvo, ki pa lahko prinese tudi kaj nepričakovano dobrega.

Zora ni bila izjema, kajti od enajstletnega otroka, v čigar svet je neko poletje vdrla skupina neznancev, bi bilo naivno pričakovati takojšnjo sproščeno spontanost in radostno pripoved o vprašanjih življenja, ki se je komaj začelo, na ta pa niti "ta stari" nimamo odgovorov.

Pri Zori mi je "življenje rešil" več kot samo novinarski kolega Robert Poredoš, dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz ZDA. Robert ima preprosto rad otroke, za delo z njimi ne potrebuje starševskih učbenikov in v njegovi družbi je Zora postala to, kar je: spontana, igriva in zgovorna deklica tudi, ko so kamere tekle.

Dokumentarec Zora ne poučuje, ne polemizira in še manj obsoja, čeprav se seveda jasno zavedam, da tako kot vsak televizijski izdelek pada v določen družbeni in časovni kontekst. Posnet je bil v času, ko mi niti v sanjah ni padlo na pamet, da bi lahko v sebi nosil klico spora in delitev …

Tako kot ob začetku snemanja še danes in že vnaprej kategorično poudarjam: gre za pripoved ljudi, ki preprosto imajo pravico do življenja, kakršnega so izbrali, nič več in nič manj, in katerih glasu velja strpno prisluhniti.

Kot avtor čutim čast in privilegij, da mi je moja hiša, nacionalna televizija in edina medijska hiša v državi, v teh vse prej kot prijaznih časih omogočila izvedbo projekta. Zame osebno in seveda vse druge ustvarjalce, ki smo po najboljših močeh prispevali k projektu, pa bo daleč največji dosežek, če si ga boste v torek ob 21. uri na Prvem programu nacionalke ogledali.

VIDEO
Zora
Edvard Žitnik, RTV Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Rasta75
# 10.11.2015 ob 08:57
Ubogi Crveni.
ZeK
# 10.11.2015 ob 10:20
čestitke g. Žitniku in DRUŽINI, o kateri je posnet dokumentarni film!
Whitetrasher
# 10.11.2015 ob 10:05
Ubogi otrok!

V ameriškem ozračju niti ne.Tam se ljudje predvsem ukvarjajo z seboj in ne sosedi.
V sloveniji pa bi bili ubogi vsi trije.
samogledam
# 10.11.2015 ob 09:12
si bom ogledal... veseli me, da vidimo kdaj tudi kakšen Slovenski prispevek iz tujine.
Kristinka
# 10.11.2015 ob 13:37
Dobrodošla tematika in vsa čast najprej Žitniku in nato nacionalki, da bo to prikazano. Kot ogledalo vsem nestrpnežem...
Kotol
# 10.11.2015 ob 12:33
Za tako družino je vredno podpreti (že drugič) ponujeni zakonik.

Sicer pa je pretirano ukvarjanje z "gej" tematikami po mojem mnenju odvečno in služi predvsem kot dimna zavesa pred bolj perečimi problemi.
Elaphe
# 11.11.2015 ob 07:25
Če bi jaz morala odločati o posvojitvah, bi raje dala otroka tema dvema človekoma kot pa kakšnem Primcu ali pa kakšni Vesni Vilčnik. Če kdo ne ve, kdo je Vesna Vilčnik, naj si prebere na internetu.
Rasta75
# 10.11.2015 ob 12:54
kozloduj, RTV ni slovenski RKC.
imena
# 11.11.2015 ob 09:23
Bravo Edvard, tako se delajo dokumentarci. In res se sprašujem, kdo so tisti, ki si upajo sodijo, s kom in kako bo nekdo živel. Pravijo, da jim gre za otroke. Če bi bilo to res, bi tiste 3 mio€, kolikor bo referendum stal, namenili otrokom, ki niso bili še nikoli na morju, izletu v tujini...
Istočasno so jih polna usta krščanske ljubezni. Ampak njihova dejanja kažejo na to, da javno lažejo...
naš človek
# 10.11.2015 ob 19:29
Saj niste resni, boste trdili, da še nobenega prispevka, dokumentarca, filma niste videli, kjer bi se pojavila "klasična" družina? Kar naprej so, samo ne opazimo, ker je to pač "normalno"
ZeK
# 10.11.2015 ob 12:58
kozloduj

ko delajo RTV RKC-jevci dokumentarce, gre po pravilu za katastrofo od dokumentarca.
primer je Možina, dela dokumentarec o izjemnem Opeki, pa bolj kot ne cel čas njegov fris gledamo v kamero.
sLoVaN
# 11.11.2015 ob 20:44
Kapo dol za dokumentarec.
Obvezno gledanje v 8.,9. razredu OŠ.

Je pa podobno, ko z našimi aktualnimi sodnimi zadevami:
Če imaš denar, se da marsikaj !
Se pravi, pravice, sorazmerne premoženju !
london1982
# 10.11.2015 ob 20:30
Podpiram dokumentarec. Upam da bo razsvetlil marsikoga, in da bodo ljudje spoznali da to ni bav-bav.
mk27
# 12.12.2015 ob 20:14
Bravo Edvard. Lepo prikazano, da otrok živi v družini v kateri je ljubljen. To je normalno. In to otrok potrebuje. Odkritost, toplino doma in ljubezen.
-
Po drugi strani, bi lahko kot ogledalo nekaterim fanatikom prikazali tudi disfunkcionalne krščanske družine na slovenskih podeželjih, katere nekateri tako goreče zagovarjajo. Za nasprotnike pa: oprosti jim, saj ne ve do kaj delajo...
oliva
# 11.11.2015 ob 13:42
Prikazan primer ne more bit temeljna referenca, je pa bolje videti na lastne oči en primer, kot nobenega (kar velja za večino kritikov oz. pobudnikov referenduma).
oliva
# 11.11.2015 ob 12:59
Včeraj sem si ogledala tale dokumentarec.
Bil mi je zelo všeč, čestitke. :)

Ne sam zaradi tematike, pač pa tudi, kako je bil narejen, kako je tekel itd.
josh k.
# 10.11.2015 ob 11:48
Priprave na predbožočni družinski referendum...
Aeda
# 13.12.2015 ob 11:39
Blagor ubogim na duhu: https://www.youtube.com/watch?v=dXCJTPki
zjM
samogledam
# 10.11.2015 ob 22:10
Ta dokumentarec sem si ,presenetljivo, ogledal do konca.Ocenjujem da bi bilo njihovo življenje v Sloveniji povsem nekaj drugega. Žal naša dužba še ni toliko tolerantna, da bi prikazana družina živela tako kvalitetno v Sloveniji, kot je bilo to prikazano v dokumentarcu. Je pa res, da so se vsi vedli zelo spodobno, spoštljivo in prizemljeno za razliko od tistih geyev, ki razgrajajo na paradah in izzivajo po medijih.Vse dobo vam želim in hvala, za drugačen pristop vaše problematike.
CarlosNorris
# 14.12.2015 ob 16:07
Zelo lep in pomemben dokumentarec Edvard. Čestitke.
ksljbles
# 13.11.2015 ob 17:07
rad bi videl Zoro pri 14 letih?
EU freiheit
# 11.11.2015 ob 13:09
Sem načelno za posvojitve otrok v istospolnih družinah. Sam treba se je zavedat, da prikazan primer ne more biti referenca za naše razmere. Kdo bo preverjal kompetence bodočih staršev? Če bo šlo to po istem kopitu kot doslej pri "klasičnih" družinah, potem sem proti. Ne vemo, koliko zlorab se dogaja v rejniških družinah, vemo pa da so naše socialne službe glede tega zelo neodzivne in kadrovsko podhranjene.
Glede na to je žal morda manjša škoda, če se pravice posvojitve ne prizna, kot da kritiki morebiten kritični primer izkoristijo za svoje propagandne namene proti LGBT skupnostim.
greber
# 11.11.2015 ob 08:02
kozloduj - -> predvidevam da ne, saj veš kdo ima večino na rtv... žalostno je to, da moramo to sranje (enoumje) od tv plačevati vsi davkoplačevalci.
aristotel
# 10.11.2015 ob 15:04
Gliha skup striha.
Ganljivu zjoku se bom.
Edvard, ab lohka napisu se kej o kakem izgubljenem mucku.
kozloduj
# 10.11.2015 ob 12:41
..... a lahko pričakujemo podoben piar še glede "klasične" družine?.......... glede na to da naj bi bila RTV nepristranska?..........
jujc
# 10.11.2015 ob 13:27
Tole je klasicna propaganda pred referendumom, vzgajanje prebivalstva o novih vrednotah krasnega novega sveta. Vse pod krinko enakopravnosti in clovekovih pravic. Ne, hvala.
svobodnjakar
# 10.11.2015 ob 06:44
spet o ameriki....kdaj bo tega konec?
Crveni
# 10.11.2015 ob 08:47
Ubogi otrok!
Edvard Žitnik
link
Velika pričakovanja
43
21. marec 2017 ob 06:50 Med montažo oddaje o Obami v Ljubljani mi je kolegica iz redakcije navrgla: "Kdo danes sploh še ve za Obamo!" Po "moško" sem preslišal ne ravno prijazno opazko, na nacionalki sicer nič nenavadnega.
Več novic ...
Kazalo