Beremo
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 4 glasov Ocenite to novico!
Andrej Hočevar
Seznam je šesta zbirka Hočevarjevega pesniškega opusa. Foto: BoBo
Andrej Hočevar: Seznam
Hočevarjeva osnovna pesniška drža je drža ne toliko opazovalca kot pa zaziralca. Iz pesmi v pesem se soočamo z razpoloženjskimi nihaji lirskega subjekta, ki se zgoščajo v bežne utrinke ali filozofske pamflete. Foto: Mladinska knjiga

Dodaj v

Andrej Hočevar: Seznam

Mladinska knjiga (Nova slovenska knjiga), Ljubljana, 2017
21. november 2017 ob 09:01
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Šesti pesniški zbirki Andreja Hočevarja Seznam, se pozna, da je njen avtor nizu petih pesniških zbirk lani dodal prozno knjigo (Dvojna napaka). Pri tem ne gre toliko za dolge, narativne pesmi, vključene v prvo in drugo polovico zbirke Seznam, pač pa za tematsko vlečenje niti iz Dvojne napake.

Strah pred konformizmom, konflikti med družino in ustvarjanjem, pri čemer avtor pokaže neverjetno trmo v obrambi svojega teritorija, privajanje na očetovstvo, nerazrešene družinske zgodbe, potovanja, pohajkovanje po ulicah otroštva, ljubiteljsko spogledovanje s športom in predvsem glasbo, so vse teme, zapisane že v prozno zbirko avtofikcijskih zgodb. Kar se ukinja, je avtobiografski prerez resničnega in fiktivnega. Hočevar sicer v Seznamu še vedno opisuje lastno vsakdanjo resničnost, vendar na pesniškemu žanru prilagojen način. Tokrat mu namreč ni treba odkrivati novega teritorija proze, ni se mu treba prilagajati in zatekati k metafikcijskim postopkom, saj mu je kalup pesmi več kot znan.

Hočevarjeva osnovna pesniška drža je drža ne toliko opazovalca kot pa zaziralca. "Kadar vidim, kako / nekdo sedi in strmi predse, / si predstavljam, da sem / na njegovem mestu,” se glasijo uvodni verzi pesmi Koliko žensk je imel Mick Jagger. Sprva mogoče pomislimo, da na ta način skuša iznajti vir, iz katerega se poraja pesniški glas, a se pokaže, da želi predvsem izpostaviti lirski subjekt kot velikega premišljevalca. Premišljuje, "da se lahko samo v jeziku / nekaj nadaljuje«, in kako “nič nikoli ne bo jasno, in se nič ne bo odprlo, ter nas blagoslovilo s spoznanjem”, ter napaberkuje še raznorazne bizarne anekdote in vsakodnevne situacije, kot na primer v pesmi Zemljevid Evrope: “Komu ne bi dopizdilo, / ko zjutraj v eni roki drži skodelico čaja, / z drugo boža svojega psa / in ugotovi, da nima še tretje, / s katero bi lahko držal knjigo /…/.” Ravno ob takšnih verzih pomislimo, da Hočevarjevi knjigi manjka humorja, morda celo metafizike, saj je v njej, predvsem zaradi pomanjkanja smisla in avtoritete, vse pritlehno, banalno, vsakdanje.

Iz pesmi v pesem se torej soočamo z razpoloženjskimi nihaji lirskega subjekta, ki se zgoščajo v bežne utrinke ali filozofske pamflete, na primer v drugem delu pesmi Zemljevid Evrope. “In da bi obstajala resnica, / je potreben nekdo, / ki se glede resnice strastno slepi,” Kar ostane ob pomanjkanju resnice v svetu, je preklinjanje. (»da reče vpričo vseh, ki dojemajo resnico / kot obseg svojih jošk ali vampa, / jebite se, resnica / ni namenjena igri”) Čeprav tovrstne rešitve kažejo avtorjevo jezo, razen da razburkajo mirno gladino večine pesmi, ne dodajo ničesar bistvenega. Zanimivejše so situacije, ko skuša Hočevarjev lirski subjekt preseči banalnost. Bližina smrti oziroma, še bolje, občutek minljivosti je sopostavljen statičnosti, pri čemer je tovrstna dialektika vpeljana na nevsiljiv način. “Stara mama je umrla, ko sem bil na potovanju. Stari oče je umrl mimogrede /…/,” piše v pesmi Vrv za perilo. Najpomembnejši lik v tej zbirki je umrli brat Miha Širc, pa še on je navržen mimogrede in je verjetno prav zaradi te bežnosti, zamolčanosti toliko zanimivejši.

Občutek izgubljenosti se iz pesmi v pesem stopnjuje, protiutež mu je le ljubezenski trikotnik “Maje, otroka in mene”, kot pravi. Zanimivo je, kako resničnost vdira v Hočevarjevo poezijo. Lirski subjekt ve, da zaradi svoje melanholične, po tolstojansko zaziralske drže ni skladen s svetom: “Kaj ni moški rojen za to, da gre po svetu, / zaplodi otroke in gre naprej, / še preden bi jih imel priložnost spoznati?” vpraša v pesmi Eden izmed njih. Ker izhoda ni, se začne prepuščanje “dolgočasnim vremenskim pojavom”.

V drugem poglavju Lisičke pridejo do izraza dolge, narativne pesmi, pesnik skuša izstopiti iz intimnega sveta in prevprašati kolektivni duh. Začne z generacijskim vprašanjem, med drugim opaža ponavljajoče se vedenjske vzorce pri svojem dedu, nato pri očetu, in verjetno tudi pri sebi, kar se izteče v spoznanje, kot v pesmi Pika, “da tiho in s povešenim pogledom hodimo po uhojeni poti proti točki, kjer se vznemirjenost spreminja v varnost”. Očitno je, da je Hočevar prehodil določeno pot in da je Seznam zbirka o dozorevanju, o poskusu osmišljanja sveta, čeprav gre malodane za sizifovsko delo.

Tretji del Ki ko ker da če je po koncentraciji misli in prečiščenosti jezika malodane v popolnem nasprotju z ostalim delom knjige. Tu gre za zavestno znižanje mitomanskega jezika, več poudarka je na prisluškovanju jeziku, na odnosu med pesniškim jazom in pesmijo, ob tem, da se izrekajoči jasno zaveda sveta okoli sebe in sobivanja z drugimi. Zavedanje, da vsak dan postaja starejši, je eksplicirano, prav tako, da se »hoja upočasnjuje proti cilju«. Verjetno je mogoče reči, da ima Hočevar naravni posluh za konstelacijo pesmi, saj jim vedno najde ravnovesje. Vprašanje, kako se izgrebsti iz rutine, je še vedno na obzorju, toda zdaj se že soočamo s sprijaznjenostjo: "prihodnost ni stvar / odločitve temveč / vračanja k istemu”. Kar ostane, je torej bolj ali manj pogreznjenost v apatijo, ki jo Hočevar še naprej skuša preseči s svojo lego zaziralca. Ali kot se glasijo murnovsko intonirani verzi: "zvečer bom strmel / v ukrivljeno nebo / svetloba bo izginjala."

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
kiliboy
# 29.11.2017 ob 12:09
Verjamem, da je knjiga zelo dobra, se pa bojim, da se je ne bo prodalo prav veliko. V dobro avtorja upam, da se motim.
Beremo
link
Marie NDiaye: Ladivine
24. april 2018 ob 08:29 Če iščete psihološko kriminalko prvega reda, potem ni treba dlje kot do prevoda zadnjega dela Marie NDiaye, francoske Senegalke, ki z romanom Ladivine nadaljuje tradicijo nejasnih pripovednih lokov, ...
Več novic ...
Kazalo