Beremo
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.1 od 19 glasov Ocenite to novico!
Knjiga, ars
Vsekakor smo v zbirki soočeni z edinstvenim izrazom tesnobe, osamljenosti, strahu. Z nezmožnostjo izbire: pomembno je namreč to, poudarja pesnica, česar ni mogoče razumeti, saj prihaja zunaj racionalne odločitve. Foto: ARS
       Zdi se, kot da za Korunovo ni več poti nazaj. Kot da je močno začutila svojo nevzdržno razklanost v tem svetu. Po eni strani še vedno odprta, dovzetna in empatična (pesniška drža), ki se vživlja v prikrajšane in odrinjene (v zbirki je močno navzoča tematika beguncev), po drugi strani pa njena lastna zbitost, nebogljenost, potrtost in nezainteresiranost.       

Dodaj v

Barbara Korun: Vmes

Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2016
20. marec 2017 ob 20:39
Ljubljana - MMC RTV SLO

Pesmi Barbare Korun so vedno nastajale v resnem bivanjskem razpoloženju, četudi so prisegale na čudovitost človekovega obstoja. Zbirka Vmes pomeni še korak v smeri zresnitve, saj ves čas namiguje na nevzdržnost stanja stvari in duha. Deluje kot pesniški "rdeči alarm", a ne samo za človeštvo, ki je zabredlo v resne težave – temveč tudi zase.

Lirski jaz je namreč neločljiv od pesnice, kar nakazujejo številne navedbe, ki beležijo njegova popotovanja in začasna bivanja. In to je tudi prvi pomen naslova zbirke: poezija, ki nastaja "vmes", med enim in drugim "opravilom". Nikjer in vsepovsod, ko ni spočetja, sidranja, domovanja ... pa niti možnosti zanj. Sledimo subjektkinemu premikanju po zemeljski krogli – ali po pokrajinah poezije, kamor je kot pesnica dopotovala (Dunaj, Praga, Beograd, Kolkata, Tübingen, Kijev, Neapelj, Jyväskylä, Managua, Miami, Baronissi ... in tudi Slovenija s svojimi eht Slovenci) – in skoraj vsepovsod srečujemo enak obup, enake zablode in zmote, ki puhtijo in postajajo neizpodbitna resničnost našega časa.

To je tisti "trn v peti" – tudi strah v srcu, ki zna še kako svoboden polet preustvariti v mučno nemočno opazovanje sesuvanja človeškosti v lastno brezno. Pesnica, ki ji drugi/druga pomeni vse in ji človek ni le neznanec, nenadoma nima dovolj moči, da bi prenesla in do potankosti pesniško predelala vse gorje, vsa zlonamerna dejanja, poniževanje in nasilne razčlovečitve, ki jih lahko povzroči le človek človeku. In nekako brez notranje moči samo še drsi po površini posameznih dejanj in zapisuje, kar oko vidi in uho sliši. Navzoča je predvsem z ostrino svojega opazovanja, ki pa obrodi sadove. S pesnico podoživljamo "težo, ki nagne misel v glavi", recimo, ko se zave: "zmeraj bolj izginjam / s tega sveta". Ali ko reče: "obtičala sem vmes". To bi lahko bil drugi pomen naslova zbirke – ravno tisto srhljivo domovanje v neobstoječem, ki ga je izsilila lažnivost obstoječega v imenu najvišjega božanstva: mamona.

Gostilna Lambada, Strunjan, novembra

"Štiri ribe imamo v akvariju.
Katero boste za kosilo?"
Gledam jih:
ena je polna zaupanja, v njej živi bog,
oko uperjeno navzgor, obraz svetal.
Druga je temna, mračnega obraza,
nevarnega pogleda, prihuljeno plava
čisto na dnu in po kotih, srednji dve
sta resni, odprti, sprijaznjeni s smrtjo –
kot da vesta, kaj ju čaka.
"Mogoče bi pa raje kalamare. Na žaru."

Dan je prelep, mrzel, a sončen, brez oblačka,
le nad obzorjem meglice. Diši po slanem
in gnilem, v žepu po zmečkanem lovorju.
Vsi so mi blizu, vsi daleč.

Lahko bi odšla, si govorim,
nekega dne bom zagotovo odšla,
a če se prestopim, zaslišim skoraj
prošnjo, le dve besedi, in ostanem,
še malo in še malo.


Zdi se, kot da za Korunovo ni več poti nazaj. Kot da je močno začutila svojo nevzdržno razklanost v tem svetu. Po eni strani še vedno odprta, dovzetna in empatična (pesniška drža), ki se vživlja v prikrajšane in odrinjene (v zbirki je močno navzoča tematika beguncev), po drugi strani pa njena lastna zbitost, nebogljenost, potrtost in nezainteresiranost. Življenje se nam vse bolj odmika, pravzaprav s pomočjo "u-stroja", ki smo ga s plejado institucionalnih ovir, z nevidnim delovanjem zastora smrti sami vtisnili živi stvarnosti v telo ... kot vedno bolj "brezmožganski subjekti". V pesmi Proizvodnja ljudi beremo sporočilo: "razpadam" – skupaj z razpadanjem sveta.

Pesničin "zdrs med mano in mano" se izteče v verza "bežim, ne živim, bežim iz trenutka / v trenutek". Kot subjektil projektil zamenja zorne kote, svoje spremljevalce, predvsem pa kraje. Slednje tako pogosto, da sčasoma postanejo Augéjevi "nekraji", cone vmesnosti in neobvezne začasnosti (kot so hoteli, postaje, čakalnice, prevozna sredstva, prehodni prostori), ki prav v tej neobveznosti omogočajo še kakšno nadomestno življenje, kakšen premik. Ali vsaj njegov odsev, brez pravega navdiha, z "brazgotino v jeziku" ... A tudi z neko slutnjo, recimo neposrednega bivanja, ki je resnica. Za pesnico je vedno bolj ukalupljeno v naravi, vedno manj povezano s sočlovekom in človeško družbo: "Zaupam samo / preprostim stvarem / vodi zraku svetlobi".

Ni čuda, da si je kot uvodni moto zbirke izbrala Kinnellov citat: "Nečloveško je osnovni kontekst človeške eksistence." Pozneje ga je dopolnila z verzi-neverzi: "izgubila sem zaupanje v ljudi" in "ne verjamem več v družbo / ne verjamem v slovnico". Kar je in ni klic na pomoč, saj – od kod naj bi prišla? Kot beremo: "kdo govori v čigavem imenu/ kdo vzpostavlja imena odnose hierarhijo"? Vsekakor smo v zbirki soočeni z edinstvenim izrazom tesnobe, osamljenosti, strahu. Z nezmožnostjo izbire: pomembno je namreč to, poudarja pesnica, česar ni mogoče razumeti, saj prihaja zunaj racionalne odločitve. Ne, nimamo opravka s postopki pesniškega poveličevanja, temveč z najbolj realnim spoznanjem, ki ga je mogoče doseči. Sama pesem pa postaja tisto, kar govori. V njej ni več nagnjenosti do lepote, do izpiljene popolnosti. Naletimo kvečjemu na nekaj utrinkov človeške ganjenosti ali nagajive igrivosti ("Kosovel!"), ki v širšem kontekstu delujeta kot dobro prepoznaven pesničin podpis na manšeti.

Na vlaku Ljubljana–Beljak

V pogledu obmejnih policistov
na vlaku iz Ljubljane v Beljak
postanem ženska, svetlopolta,
starejša, potencialno nenevarna,
nebegunka, neteroristka.
Kakšna zmota!



"Bivanjska pesem" Barbare Korun je tako povozila celo najbolj osnovno razmejitev med poezijo in življenjem, literarno estetiko in (kruto) realnostjo. V zbirki Vmes je od samega začetka dokaj vpadljiva avtoričina resignacija nad literarno obliko, kompozicijo ali pesniško figurativnostjo (čeprav v njej najdemo močne metafore in prispodobe). Poezija in življenje se pretakata v eni sami struji, čisto navadno, brez razdiralnih besed ali visokih stilizacij. A že ta značilnost nakazuje pomanjkanje moči, brezvoljnost in utrujenost ne več lirske protagonistke. Opažamo vrstenje skoraj dnevniških zapisov, ki nikakor ne stremijo v dvorano slave, temveč v pesniški neobstoj, v molk. V Agambenov "nejezik", ki zna paradoksalno zabrisati še tisto zadnjo "sled bivajočega" ravno v njegovi pretresljivosti in neizrazljivosti: "Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. / Razpadel mi je jezik. / Sestavljam ga nazaj, / potrpežljivo, natančno."

Težka, a vendar pomembna bera!

Stanislava Chrobáková Repar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)

Prijavi napako
Komentarji
oleander
# 21.03.2017 ob 10:57
če sem dobro podučen, je avtorica prispevka obenem tesna sodelavka pesnice v založbi Apokalipsa. založbe z nagrajeno knjigo, katere urednica (in pesnica) se ni izločila iz žirije, ko se je glasovalo. v sloveniji to pač ni nehigienično početje. jemljem pa zato zgornji zapis z zajetno žlico soli, čeprav gre sicer za uveljavljeno in ne slabo pesnico ...
SpicyWeiner
# 11.06.2017 ob 11:48
[yt]https://www.youtube.com/watch?v=Bc8W
pWnjSwI[/yt]
SpicyWeiner
# 11.06.2017 ob 11:48
Kazalo