Beremo
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 16 glasov Ocenite to novico!
Z briljantnimi umotvori, zvrhano mero empatije do vsega živega in noro smešnimi pogruntavščinami je Branko Gradišnik iz na videz kaotičnega gradiva spletel zaključeno pripoved, ki pa se lahko kadarkoli bere kot posamezne zgodbe. Foto: Cankarjeva založba
       Zelo me veseli, ker lahko na stara leta pišem, kamor me pelje misel, ne da bi se oziral na poslušalca – počutim se končno svoboden, prav kot zaupljiv pacient, ki ga je njegov psihoanalitik za potrebe asociiranja odrešil vsake odgovornosti.       
 Branko Gradišnik
Branko Gradišnik
"Tako sveža, bistra, topla, neposredna in neugnana kot je Branko Gradišnik v Evoluciji za rejce ljubiteljev malih živali, zna biti na Slovenskem samo še Desa Muck." Foto: BoBo

Branko Gradišnik: Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2017
11. januar 2018 ob 15:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

V knjigi pisatelja, prevajalca, publicista in potopisca Branka Gradišnika s premišljeno zagonetnim naslovom Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali so zbrane raznorodne živalske zgodbe iz različnih obdobij – nastajale in spreminjale so se štiri desetletja in mnoge so bile v drugačnih verzijah že tako ali drugače objavljene.

Zgodbe so razvrščene filogenetsko: pisatelj začenja z najnižje razvitimi živimi bitji, z virusi in bakterijami, ter prek klopov, mravelj, koloradskih hroščev, pajkov, muh, čebel, os, pasjih bolh, nočnih vešč in pikapolonic napreduje h konkretnejšim živalim in domačim ljubljencem, kot so želve, gosi, kokoši, golobi, škorci, puščavski deguji, morski prašički, miši, medvedi, psi, mački, konji in sloni. To, da v vsaki zgodbi tako ali drugače nastopajo živali, je tudi edino pravilo, ki se ga Gradišnik drži: “Zelo me veseli, ker lahko na stara leta pišem, kamor me pelje misel, ne da bi se oziral na poslušalca – počutim se končno svoboden, prav kot zaupljiv pacient, ki ga je njegov psihoanalitik za potrebe asociiranja odrešil vsake odgovornosti.” Za to njegovo pisanje, pravi, bi mu bila všeč neologija “dedekonstruktivizem” – ali morda, po pravilu, da dva minusa dasta plus, “rekonstruktivizem”.

Knjiga je nekakšna zloženka iz pestre mešanice žanrov – tu so esejistična razglabljanja, dnevniški zapisi, pisma bralcev, spomini, zgodba s šolskega natečaja, kriminalka in literarni potopis, če jih naštejemo le nekaj. Pisatelj gostobesedno in s svojevrstnim “gradišnikovskim” humorjem krmari med kritičnostjo in zafrkantstvom, ironijo in sočutjem, globokimi uvidi in klovnovsko brezbrižnostjo, sprijaznjenostjo z življenjem in nenehnim preizpraševanjem življenja. Evolucija se tukaj ne dogaja le v živalskem svetu, ampak je večpomenska; je predvsem okvir za avtorjevo zorenje na različnih ravneh in v zmešanem vrstnem redu. S prezapisovanjem in ponovnim oživljanjem preteklosti spet postane zafrustriran mladostnik, neodpuščujoč sin, nemogoč soprog, neizkušen oče, postavljaški ustvarjalec – odkrito preigrava široko lestvico svojih neprijetnih lastnosti (resničnih in pretiranih), vendar se v bralčev spomin vtisne kot najljubeznivejše bitje pod soncem – četudi močno komplicirano. Pa čeprav človeku že v četrtem poglavju z naslovom Meje solidarnosti šaljivo sname evolucijsko krono, ko naše življenje posrečeno primerja s solidarnostjo klopov, usmerjeno k lastnemu zarodu:

“Klop živi zgolj zato, da bi enkrat samkrat oplodil samico. Za drugo se ne meni – tudi za tujo kri ne. Res je, da ves sestradan zalezuje gostitelje, a le zato, ker na njih še najprej najde kako samico. Oplodi jo torej brž ko mogoče – brez tega ne more izvaliti zaroda, potem pa še ona pogine in odpade. Človeku se zdi takšno življenje morda nesmiselno – a če bi se človekov čas odvrtel z recimo trideseterno hitrostjo, tudi njegovo življenje ne bi bilo več videti tako zelo drugačno.”

Z briljantnimi umotvori, zvrhano mero empatije do vsega živega in noro smešnimi pogruntavščinami je Branko Gradišnik iz na videz kaotičnega gradiva spletel zaključeno pripoved, ki pa se lahko kadarkoli bere kot posamezne zgodbe. Odvisno od bralčevega razpoloženja. Meni so na primer najljubše njegove pasje pripovedi. Sploh ne zmoti, da sem nekatere, malo drugače zapisane, brala že v potopisu En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo in na Gradišnikovem blogu. Učni meseci Petra Zlatosvilnega, Zatajenje in vstajenje Petra Zlatosvilnega, Perdido-Achado, Kdo bi sploh hotel psa ali O nekaterih posebnih talentih mačk in psov so skoraj obvezno branje za vsakega ljubitelja teh žlahtnih živali.

A sploh glavna pasja zasluga se mi zdi pravzaprav to, da pes spravi človeka od doma. Da mu vzame dnevno tisti dve ali koliko uric brezdelja, in mu jih vrača obogatene z življenjem. Terapevtski učinek se namreč ne omejuje na pomirljivost pasje zvestobe, temveč na dejstvo, da se človek, ki intuitivno sledi pasjim željam, na lepem znajde v krajih, kjer se sicer mudi zgolj bežno, v mimohodu, na kakem nedeljskem sprehodu, če sploh. Zdaj pa je na lepem – sredi dreves. Sredi gozda. In gozd ima, ko se ga navadiš, ko v njem zaslutiš nekdanjo domovino, svojo privlačno silo. Vabi te spet in spet. Vrneš se v paleolitik. Sredi dreves je človek spet v posebnem stanju duha, ki ga v pomanjkanju pravega izraza poimenujem sproščena zbranost.

Tudi evolucijsko gledano je pisatelju prav ta vrsta pomagala k največjemu koraku, saj se je iz bojazljivca, ki se je bal psov, razvil v njihovega odgovornega in čutečega sopotnika, se naučil njihovega jezika in jih tako poosebil, da včasih v domačem kužku uzre celo nagajivega duha svojega pokojnega očeta. Seveda se tudi tukaj ne izogne duhovitim primerjavam s človekom:

“Psov Facebook hvalabogu ne zanima. Zanimajo jih eksistencialije: hrana, gozd, tek, sledenje, lov, trepljanje, vonji, seks, družba. So podobni možem, kakršni so bili v davnini. In ko se navežejo, te ne zapustijo. Seveda ne, ko pa so plod selektivne vzreje. Svojeglavi psi so imeli kaj malo priložnosti za razplod. Enako kot trmaste ženske. Tudi te so moški potolkli že v davnini.”

Zgodbi, ki v knjigi po mojem mnenju najbolj izstopata in sta najbolj drugačni in ‘zapomnljivi’, sta noro zabaven potopis iz Yosemitske doline Mi mlajši logarji in ganljivo poetičen Mišji ponedeljek, ki se godi na domačem Golovcu. Ampak kot rečeno – zgodb je v knjigi za vsak okus in mešanica zdrži, do zadnje pike, prav do vloge za dovolitev pokopa oz. raztrosa pepela zunaj pokopališča, ob avtorjevi ljubljeni Poti spominov in tovarištva pod posvojenim drevesom, “med drevesnimi koreninami, ki so me tolikokrat spotaknile”. Tako sveža, bistra, topla, neposredna in neugnana kot je Branko Gradišnik v Evoluciji za rejce ljubiteljev malih živali, zna biti na Slovenskem samo še Desa Muck.

Katarina Mahnič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Sklonjen
# 12.01.2018 ob 00:35
Premalo bran in vse prevečkrat preslišan mojster!¨

Čestitke!
Tkalka
# 11.01.2018 ob 18:26
Tole pa moram prebrat :)
stari59
# 27.01.2018 ob 19:26
Duhovit možakar! Upam da Snežinkica spregleda ta prispevek.
stari59
# 27.01.2018 ob 23:10
Se pa spomnim, da sem mu prekleto zameril spremembo Frodovega priimka iz Bogataj v Bisagin. In še vedno se mi zdi prvi primernejši. Čeprav, ko prebereš Tolkienova navodila za prevode, je imel Gradišnik prav.
kislec
# 27.01.2018 ob 21:34
stari +++
Beremo
link
Marie NDiaye: Ladivine
24. april 2018 ob 08:29 Če iščete psihološko kriminalko prvega reda, potem ni treba dlje kot do prevoda zadnjega dela Marie NDiaye, francoske Senegalke, ki z romanom Ladivine nadaljuje tradicijo nejasnih pripovednih lokov, ...
Več novic ...
Kazalo