Beremo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 11 glasov Ocenite to novico!
Gabriel Garcia Marquez
Kolumbijskega pisatelja je Vzhodna Evropa od zunaj fascinirala, od znotraj pa razočarala. Foto: EPA
S poti po vzhodni Evropi
S poti po vzhodni Evropi je kratka, a dragocena knjižica o svetu, ki ne obstaja več. Foto: Cankarjeva založba

Dodaj v

Gabriel Garcia Marquez: S poti po vzhodni Evropi

Cankarjeva založba, 2017, prevedla Marjeta Drobnič
9. marec 2018 ob 14:02
Ljubljana - MMC RTV SLO

Kratki potopis Gabriela Garcie Marqueza, ki ga je sprva objavil v seriji časopisnih člankov in šele čez leta v knjižni izdaji, bi lahko poimenovali tudi "pričevanja zanesenega socialista." Leta 1957, ko je s prijateljema, Francozinjo indokitajskega rodu in klateškim Italijanom, občasnim dopisnikom milanskih revij, obiskal svet za železno zaveso, so bile reportaže iz držav nekdanjega vzhodnega bloka pičle, v najboljšem primeru pa ustrezno olepšane.

Marquez je bil morda vihravi mladenič socialističnih prepričanj, spet pa ni bil tako naiven, da mu ne bi bilo jasno, kako članice sovjetskega bloka tujcem rade sadijo rožice oziroma prikazujejo Potemkinove vasi. V knjižici z naslovom S poti po vzhodni Evropi se mu hitro, kmalu po vstopu v Vzhodno Nemčijo, zapiše, da hoče videti Vzhod Evrope "takšnega kot je", kar primerja z žensko: "Nočem spoznati Sovjetske zveze s pričesko za sprejemanje obiskov; države, tako kot ženske, je treba videti, kakršne so, takoj po tem, ko se zbudijo." Zato se je izogibal uradnih sprejemom ali novinarskim srečanjem, npr. v Moskvi, ki jo je lahko obiskal samo kot akreditirani novinar ob tamkajšnjem megalomanskem mladinskem festivalu.

Marqueza je Vzhodna Evropa od zunaj fascinirala, od znotraj pa razočarala; v treh mesecih je obiskal Vzhodno Nemčijo, Poljsko, Češkoslovaško, Sovjetsko zvezo in Madžarsko. Najprej pa ga je razočaral Zahodni Berlin, ki ga je razglasil za "nesmisel." S tehničnega zornega kota ga ni dojemal kot mesto, temveč kot laboratorij, "ponarejeno entiteto, ki je pod taktirko Združenih držav zgolj orjaška agencija kapitalistične propagande." Enako je menil o vzhodni strani mesta, ki so jo krasile karikature Adenauerja s telesom hobotnice ter metafore komunistične šokliterature. Marquez ni bil ravno novinar, bil pa je dober opazovalec okolice, zanimali so ga navadni ljudje, zato je že takrat opažal, da imajo Nemci željo po združitvi, ne glede na to, ali živijo na vzhodni ali zahodni strani. Oboji so se zavedali, da so izgubili vojno, zato niso ugovarjali novim gospodarjem, čeprav so na skrivaj - še preden je bil govor o socializmu ali kapitalizmu - vedeli, kaj hočejo: združitev države in odhod tujih čet.

Zanimali so ga mladi, predvsem študentje, ki so bili mnenja, da v Vzhodni Nemčiji "nimajo socializma, diktature proletariata, temveč diktaturo komunistične skupine, ki poskuša natančno slediti sovjetskim izkušnjam, ne da bi upoštevala posebne okoliščine svoje države." Še bolj ga je navdušila poljska viharna mladina, ki je v času liberalnejšega generalnega sekretarja Gomulke uprizarjala satirične gledališke predstave, uperjene proti vladi, ter pela hvalnice francoski literaturi, ki je bila v nekaterih instancah bolj čislana kot Franciji.

Poljska je Marqueza fascinirala v svojih paradoksih; religiozni simboli so ga presenečali na vsakem koraku, redovnic na ulici je naštel toliko kot v Rimu; na osrednji aveniji ga preseneti z električnimi žarnicami okronani Kristus. Državo je pestila huda revščina, hujša kot v Nemčiji ali na Madžarskem, a je bilo očitno, da skušajo Poljaki to preživeti s posebnim dostojanstvom. "Razcapani so, zlomljeni pa ne," ugotavlja tedaj tridesetletni Kolumbijec, ki je na Poljskem že leta 1957 opažal to, kar je svet videl šele po padcu komunizma, da država in verski vrh tečeta z roko v roki.

S poti po vzhodni Evropi je kratka, a dragocena knjižica o svetu, ki ne obstaja več; dragocena je tudi zato, ker gre za videnje popolnega avsajderja, ki ni govoril jezikov obravnavanih držav, čeprav je nemalokrat srečeval študente z znanjem španskega jezika. Navdušujejo avtorjeva bistra opažanja o povojni obnovi vzhodnega in zahodnega Berlina, ki jim je vredno dodati upornost Čehov, ki kot edini niso slepo služili sovjetskim gospodarjem, vsajeni strah madžarskega ljudstva neposredno po zatrti vstaji, pa surrealne prilike s cigaretami na poljski meji ter kopico sovjetskih anekdot, ki bi jih brez težav lahko aplicirali na stalinistične šale.

Simon Popek
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Beremo
link
Miklavž Komelj: 11
25. september 2018 ob 17:35 Miklavž Komelj, eden najbolj plodovitih piscev na slovenskem literarnem zemljevidu, v svoji poetiki razgrajuje obstoječo realnost in med raznolikimi ustvarjalnimi izhodišči pred bralca prinaša nove ...
Več novic ...
Kazalo