Beremo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.1 od 7 glasov Ocenite to novico!
Magični pesniški izreki
"Pesniška doživetja, ki jih v Magičnih pesniških izrekih upesnjuje Ivan Dobnik, so najpogosteje povezana z naravo, ki je poleg poduhovljenega erosa in spraševanja o pesništvu najpomembnejši del njegove poetike." Foto: Književno društvo Hiša poezije
Ivan Dobnik
Ivan Dobnik (1960) je študiral filozofijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Danes deluje kot kmetovalec, ob tem je pesnik, pisatelj, esejist, kritik in prevajalec, zlasti iz francoščine. Je idejni pobudnik in urednik literarne revije Poetikon. Za seboj ima več pesniških zbirk, njegove pesmi pa so prevedene v številne tuje jezike. Foto: Vilenica

Dodaj v

Ivan Dobnik: Magični pesniški izreki

Književno društvo Hiša poezije, 2016
25. april 2017 ob 10:20
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Napiši v noč. / Napiši v veter…" je Ivan Dobnik, pesnik, urednik in prevajalec, ki je dosledno zapisan svojemu poslanstvu in ga v pesmih neredko izpoveduje, začel pesniško zbirko z zgovornim naslovom Magični pesniški izreki.

A njegovi verzi ne izginejo v vetru, zapisani so "skozi prste, / skozi kri. / V grlo. / V koleno. / V jezik …" V nadaljevanju še potrjuje pesniško zavezo: "Razstavi in ponovno sestavi / z milino nežnega popka / češnje. Igra je smrtno resna …"

Pesniška igra zahteva odgovornost in predanost. Pesnik je iskalec nenapisanih besed, nenehno na preži za besedami, pomeni, spoznanji. Za vsem bržkone stoji zavedanje, da niti pisanje niti branje poezije ni lahko početje. Zahteva napor, vstop v metafizične razsežnosti in vpogled v tisto, kar se skriva za videzom. Dobnik je pri tem neizprosen, na več mestih zapiše:
"Vztrajaš, / si iz besed, / ki jih zapišeš."
"Misli: znotraj verzov so / Spomini: vedno novi se rojevajo …"
"Strast / besed se širi kot / nežna svetloba / poletnega neba …"
"Ne le beseda, / tudi črka / mora biti / do dna odmerjena."
"Strma je pot v notranjost misli."

Pesniška doživetja, ki jih v Magičnih pesniških izrekih upesnjuje Ivan Dobnik, so najpogosteje povezana z naravo, ki je poleg poduhovljenega erosa in spraševanja o pesništvu najpomembnejši del njegove poetike. Toda stik z naravo ne pomeni romantične impresije ali zgolj iskanja odmeva podob iz narave v pesniku. Dobnikova pesniška senzibilnost sega dlje. Zdi se, da gre za neko temeljno odločitev in povezavo. Po eni strani lahko v sanjah vetra spregovori o vetru v "vseh popisanih / listih, četudi / v resnici / na prvi pogled / ni nikjer sledu / o njem." Po drugi strani pa se zaveda povezanosti vsega živega in lahko sluti: "neslišno dihanje teles / nas je prepletlo: eno telo, / nešteto bitij …"

Pesnik zato lahko vidi "planet, ki krvavi / in bledi …" S takimi in podobnimi opozorili Dobnikova poezija dobi ne le etično razsežnost (ki jo ima najbrž vsaka dobra poezija), ampak se približa družbeno angažiranemu. Ta je daleč od plakatne nastrojenosti, a zato nemara toliko močnejša. Pesnik govori o spreminjajočih se podobah sveta, magičnosti poezije pa ne išče v nekem drugem svetu, temveč z gotovostjo zapiše: "Ta Onstran je tukaj. Ta ves je v zgoščeni pisavi / odprtih beležnic. Besede so snežinke, / snežinke / snežinke …" Čarobnost domuje v tem svetu in prav zato je poezija lahko magična.

Iz navedenih posameznih verzov, s katerimi skušamo ponazoriti osnovni tek in tok Dobnikov izrekov, lahko razberemo, da je njegov pesniški jezik izčiščen, metaforika skrbno izbrana, prej asketska kot razbohotena, včasih spominjajoča na prejšnje pesniške zbirke, na primer Zapisi z drevesnih lističev ali Rapsodija v mrzli zimi. Metaforika se po svoje ujema tudi z različnostjo oblik v tej pesniški zbirki.

V ospredju so drobni zapisi, zaznamki, včasih približek haikujem ali nekajvrstični verzi, ki spominjajo na kratke invokacije in zaklinjanje, na primer izrek "Slovar iger / slovar misli / slovar vračanja." Najdemo pa tudi širše zajezitve, ki predstavljajo trdna stebrišča zbirke, ko pesmi dobijo tudi naslove, kot so Privid, Slonom ali Julij, skozi okno. Pri tem Tiha pesem preseneča z večjo rabo rim, za vrhunec zbirke pa imamo lahko pesem Ovidove sanje. Konča se z verzi: "/…/ Gozd v resnici še naprej žari v barvah / letnih premen. Ovid, ki v njem domuje, // spi v gnezdu žejnih srn. Srne se / drgnejo ob njegove boke, on nemirno / sanja s praprotjo čez oči, knjiga, ki jo / piše, je še vsa medla v slepilu zgodnje // svetlobe."

Cvetka Bevc, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Beremo
link
Ana Schnabl: Razvezani
20. junij 2017 ob 09:30 Njen pogled bi se razplastil kot prst: na površju prezir, ena plast globlje strah, dve plasti globlje jeza, tri plasti globlje osamljenost in najgloblja plast, plast, ki bi komaj še dihala, upanje.
Več novic ...
Kazalo