Beremo
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 2 glasov Ocenite to novico!
France Prešeren: Krst pri Savici
Krst pri Savici je vedno aktualno delo, ki Slovencem veliko pove o nas samih. Foto: Emka

Dodaj v

Krst pri Savici (Kerst pri Savizi)

France Prešeren
12. julij 2008 ob 19:26
Ljubljana - MMC RTV SLO

Vemo, da smo sredi počitnic in da Poezije našega največjega poeta pri večini izmed vas izzovejo grenke spomine na guljenje šolskih klopi ter na mučno dešifriranje skritih sporočil v njegovih sonetih, na katere vas je opozarjala malce nevrotična profesorica slovenskega jezika.

Kljub temu pa je Prešeren naš največji pesnik prav zato, ker je še vedno aktualen, pronicljiv in je v času stroge cenzure v svojo poezijo umetelno skril marsikatero vizionarsko sporočilo - kar pomislite na Zdravljico na primer. Resda človek 21. stoletja bolje razume razne 'SMS-haikuje' in kratice, ki jih pošilja prek različnih elektronskih medijev, a mogoče vam tokrat lahko namignemo, kako bolje razumeti epsko pesnitev Krst pri Savici, ki jo je Prešeren spesnil, ker mu je prijatelj Matija Čop vneto prigovarjal, da ima vsak pošten evropski narod vsaj kakšen junaški ep, ki opeva narodovo preteklost in slavi neustrašnega junaka. Žal Čop Krsta pri Savici ni dočakal, kar lahko razberemo iz soneta Matiji Čopu.

Celotno pesnitev si lahko preberemo v tukaj obravnavani knjigi pesnika, prevajalca, romanopisca in kantavtorja Mateja Kranjca, ki je februarja 2007 izšla pri založbi Sanje. Knjiga, ki ima pomenljiv podnaslov Priročnik za razdiranje stihov, je sestavljena iz treh delov. V prvem delu knjige je Kranjc objavil esej Za domovino s Krstom naprej, v katerem hudomušno razloži zgradbo pesnitve: Krst pri Savici je sestavljen iz soneta Matiji čopu, iz Uvoda, ki je napisan v tercinah in Krsta ali Kersta, kot se je takrat pisalo, ki ga je Prešeren napisal v stancah. Ker je Matej Kranjc tudi sam pesnik, ki zelo vešče uporablja različne pesniške oblike, poleg tega pa je tudi diplomirani literarni komparativist in teoretik, utemelji, zakaj se je pesnik odločil za prav te pesniške oblike. V Uvodu je tercina »zato, ker sta naravni ritem in zgradba tercine (rimata se zadnji in prvi verz, drugi pa se potem rima s prvim v naslednji tercini) zelo primerna za razne borbene in junaške zadevščine, v Uvodu pa se kar precej sekljajo in koljejo (da se ne borijo, ampak po mesarsko koljejo, je zapisal sam Prešeren)« (Kranjc 13). Zakaj stanca, pa si preberite sami. V eseju si lahko preberete tudi, kaj dejansko je hotel Prešeren s Krstom povedati, zakaj se je odločil za temo o pokristjanjevanju Slovanov in vanjo vpletel še ljubezen med Črtomirjem in Bogomilo (nesrečno – če gledamo z očmi minljivega ateista in srečno – če verjememo v posmrtno življenje).

Seveda so na Prešerna vplivali veliki literati, na primer Shakespeare z Romeom in Julijo, Puškin s svojim romanom v verzih Jevgenij Onjegin, če omenim samo dva. Po Prešernu pa se je s Krstom ukvarjalo kar nekaj slovenskih književnikov, prvi je pesnik Simon Jenko, ki je že leta 1855 (Krst je izšel 1836) napisal satirično epsko pesnitev Ogenjoplamtič in v njem parodiral ideal poduhovljene ljubezni med Črtomirjem in Bogomilo, Josip Jurčič je pozneje Prešerna do neke mere posnemal in tako napisal tragedijo Tugomer, ki jo je pozneje Fran Levstik predelal, Dominik Smole pa v svojem Krstu pri Savici (1969) Prešernov Krst nadaljuje, saj se Črtomir in Bogomila spet srečata v Ogleju, kjer jo Črtomir ubije, njega pa usmrtijo pod oblastjo tamkajšnjega novega slovenskega kneza. Številni pisatelji in pesniki so si temo Krsta izposodili in jo na novo napisali tudi v prozni obliki, duhovito in hudomušno različico pa je za gledališče Ane Monró leta 1988 napisal tudi Andrej Rozman Roza, ki jo je pozneje še malce predelal in jo leta 2003 objavil v knjižici Razmigajmo se v križu, kjer Bogomila Črtomirju pripoveduje o krščanskem Bogu: "... da obstaja bog, ki ustvaril je nebesa, / kjer smo svobodni vseh težav telesa, / in se po smrti vsak, ki mu tukaj ne rata, / na vekov veke s komer hoče šlata."

Da Krst pri Savici le ni »kar ena« pesnitev, pričajo tudi prevodi v številne svetovne jezike in tudi to, da se z njim ukvarjajo tudi umetniki mlajše generacije, saj sta dramaturg Marko Bratuš in gledališki režiser Jaša Jenul leta 2002 za dramsko produkcijo na AGRFT-ju ustvarila še en Kerst, potem pa se je z njim pozabaval še Matej Kranjc, ki je Črtomirju nadel bolj sodobno ime – Črt. O. Mir, Bogomilo njen oče ljubkovalno kliče Milka, ribiča, ki pelje Črt. O. Mira v high- tech skrivališče pod slapom Savice, je duhovito poimenoval Strihninoslav, in ker so pokristjanjevalci prihajali iz Ogleja, novo vero oznanja častiti Luigi. Prešernove verze je razvezal v sodoben dialog, v katerem ne manjka danes priljubljenih slengizmov in anglizmov, ki jih tako radi uporabljamo v vsakodnevnem govoru. Kranjc je v svojem Kerstu pri Savizi ohranil Prešernovo zgodbo, a ji dodal pridih sodobnosti, saj se junaki vozijo z gliserji in vlaki, jedo banane in igrajo računalniške igrice.

Črt O. Mir in Valjhun sta tako še vedno smrtna sovražnika: "Valjhuna nekako ni maral. Menil je, da je fant preveč vihrav in da se vse preveč žene za nekakšno ”pravo vero”. Saj ni vedel, kaj naj bi to pomenilo . Enkrat ga je, preden sta trčila njuna meča, na hitro uspel vprašat: ”Ti posluš, kua je to s tole tvojo ...” Ampak Valjhun ga ni poslušal. Besno je zamahnil, in če bi Črtomir izgovoril še ”... vero”, bi bil ob glavo. Svojega prepričanja si pa tudi ni pustil vzeti. Ga ne bo menda nekdo, ki lahko živi z imenom Valjhun, silil v neke svoje fiksne ideje!" (Kranjc 75).

Nataša Gaši

Prijavi napako
Komentarji
Idijt
# 21.07.2008 ob 19:04
Gospod Gajšek!
Namen članka ni bil strokovno predstaviti dr. Prešerna in o njegovem delu napisati literarno teoretičnega spisa, ki bi ga objavili npr. v reviji Primerjalna književnost. Poudarek je bolj na tem, da so nam našega lirika v osnovni in srednji šoli bolj priskutili kot ne, ker pač v določeni strosti nekaterih stvari ne razumemo. bodisi ker nam lirično izražanje in čustvovanje ni blizu, bodisi ker še nimamo določenih življenjskih izkušenj (nesrečna ljubezen, razočaranje nad življenjem, minevanje ...). In če ti neko delo priskutijo, se je zelo težko otresti negativnih spominov in seči po določenem avtorju, čeprav si potem vedno pozitivno presenečen. Zato mislim, da se da vsako stvar prerosto povedati in s tem mladega človeka mogoče "sprovocirati" do te mere, da bo enkrat sam prebral izvirnik.
Tudi to je moč travestij in parodij, ki se učenjakom nemalokrat zdijo nizkotne, žaljive, primitivne. Lahko pa nanje gledamo kot na neke vrste spodbudo ...
Mogoče je to tudi ena izmed poti, ki vodijo slovenskega bralca do slovenskih pisateljev in pesnikov. Vse prevečkrat namreč slišim, da so naši avtorji bolj tako oziroma, da sploh nimamo "kvalitetnih" pisateljev. Zato pa se tudi najbolj povprečni tuji pisatelji prodajajo za med. In poglejte malo, kako jih predstavljajo npr. v reviji Bukla (pa da ne boste mislili, da to pišejo (pod)povprečni "žurnalisti". Večina ljudi, ki to piše je komparativistov, ki znajo seveda napisati tudi povsem drugačen članek o isti stvari, a se je treba vprašati, kdo si bo v teh instant časih vzel dovolj časa za dogle in hermetično napisane tekste. Tudi midva ne bereva strokovnih člankov s področja biomedicine, strojništva ali mehatronike, mar ne?).
Sicer pa je poletje (čeprav bolj kilavo)! Je pa vseeno fajn, da nekdo pokomentira tudi Knjižno polico ;).
Mislim, da si bom zdaj omislila svojo lasten profil ...
LP, Nataša G.
Ladko Gajšek
# 17.07.2008 ob 16:41
Kako, Nataša Gaši,
mar veš, kaj in kdo so naši?

"Kljub temu pa je Prešeren naš največji pesnik prav zato, ker je še vedno aktualen, pronicljiv in je v času stroge cenzure v svojo poezijo umetelno skril marsikatero vizionarsko sporočilo - kar pomislite na Zdravljico na primer." To mnenje pa je bolj iz trte izvito, Nataša Gaši, kakor da ne veš za Poezije dr. Franceta Prešerna, za to izjemno liriko ljubezni, naroda, svobode? Mar meniš, Nataša Gaši, da je Prešeren le predmet kakih žurnalističnih domislekov ali zabavljic, no, če že pozabiš na Nezakonsko mater...?

France Prešeren je pesnik navdiha, ne pa ekstaze, kot je iz/rekel že literarni kritik Josip Vidmar... Kaj to pomeni, npr. s pesmijo trikrat peto in z drugimi klasičnimi lirskimi oblikami tradicionalnega pesništva?

O Krstu pri Savici - pa preprosto ne bom forumsko rekomentiral, preberi si le Janka Kosa knjigo Prešeren in krščanstvo...

Vladimir Gajšek

Vladimir Gajšek
TriGlavSlo
# 15.07.2008 ob 12:23
:) lepo napisano
Knjižna polica
link
Jaz in Kaminski
27. april 2010 ob 19:13 Jaz in Kaminski je knjiga, s katero je Daniel Kehlmann zaslovel. Gre za skoraj detektivsko zgodbo o razkrivanju ponarejenosti umetniške scene.
Več novic ...
Kazalo