Morrisonova je za Ljubljeno dobila Pulitzerjevo nagrado, po njenem romanu pa so v Hollywoodu posneli tudi film z Oprah Winfrey v glavni vlogi. Foto:
Morrisonova je za Ljubljeno dobila Pulitzerjevo nagrado, po njenem romanu pa so v Hollywoodu posneli tudi film z Oprah Winfrey v glavni vlogi. Foto:

Ljubljena je mozaik krvi in solza, usod, ki se nas dotaknejo globlje kot na ravni razumevanja. Osrednja zgodba je postavljena v leto 1873, čas t.i. »obnove« po ameriški državljanski vojni, ko se je tako nad zadnjimi sužnji kot nad že osvobojenimi črnci sprožil plaz nasilja poraženega in osramočenega Juga. Spomin pa glavne junake - in bralca - brez svarila in neopazno ves čas prestavlja tudi v preteklost, v čas, ko je bilo suženjstvo še Zakon in so se življenja temnopolte družine prepletala na kmetiji z ironičnim imenom Ljubo doma. Ko so z menjavo gospodarja razmere tam postale nevzdržne, je pet bratov skovalo načrt za pobeg, ki jim bo tako popolnoma spodletel, da si tisti, ki bodo preživeli, ne bodo nikoli več drznili izzivati življenja in skovati še kakšnega.

Izhodišče, h kateremu se neprestano, obsesivno vrača zgodba Ljubljene, je neizrekljivo dejanje, grozlijva odločitev neupogljive volje: pobegla sužnja z lastnimi rokami ubije svojo hčerko, ki ji grozi, da jo bodo odvedli nazaj v ujetništvo. Medejski umor lastnega otroka pa je tu precej bolj zapleten, kot bi si na črni in beli pol razdeljeni um želel: za njim stoji vera, da je za otroka tako najbolje, da bo tako spravljen "na varno", "tja čez". Sethe ve, da "ljubezen, ki ni brezskrbna, je morilska". Na lastni koži se nauči, da je nevarno, da ima nekdanja sužnja kar koli tako rada, še posebej, če se je odločila za ljubezen do svojih otrok. Generacije pred njo so živele po načelu, da je najbolje ljubiti čisto malo; vse čisto malo: če kateremu od tvojih zlomijo hrbet ali strejo duha, tako morda ostane še malo ljubezni za naslednjega.

Baby Suggs, ostarela tašča glavne junakinje Sethe, se je v šestdesetih letih suženjstva in desetih letih prostosti naučila, da na svetu ni druge nesreče kakor belci. "Ne znajo nehati," je zadnja resignirana misel, preden stara črnka dokončno dvigne roke nad življenjem in se umakne na smrtno posteljo.

Sethina pokora pa je življenje v zlovešči hiši 124, v kateri naposled ostane sama z edino preživelo hčerjo. 124 je sovražna, "polna otrokovega strupa", ki čez čas neznano kam odžene tudi njena sinova. Sethe se je nekoč poigravala z mislijo, da bi se preselili, a ko je to predlagala Baby Suggs, jo je zavrnila z besedami, da v deželi ni hiše, ki ne bi bila »do slemena nabita z bolečino kakšnega mrtvega črnca«. One imajo še srečo, da je ta duh otrok: "Srečo imaš. Trije so ti ostali. Trije te vlečeji za krilo in samo eden zganja hudiča z druge strani."

Duh je za dojenčka vseeno zelo močan: popolnoma se polasti hiše in njeni (živi) prebivalki izpostavlja svojim muham in napadom ihte. Sethe delajo družbo spomini na nesrečno preteklost, njeni hčeri Denver pa ne preostane drugega – ženski sta namreč izobčenki - kot da se zateka v družbo malega duha. To groteskno družinsko sožitje vznemiri šele prihod Paula D, še enega duha iz preteklosti, tokrat v prenesenem smislu. Če bi rad s Sethe ustvaril vsaj približek družinskega življenja, se mora rešiti hišnega duha. Povzdigne glas, razbije nekaj pohištva ... in misli, da je vzpostavil mir. Narobe, še kako narobe.

Ljubljena je zgodba, ki jasno pokaže, da brez preteklosti sicer ni mogoče živeti, še manj pa je mogoče živeti zapreden vanjo. Misli, obložene s preteklostjo, ne pustijo, da bi um krenil proti čemu novemu. Vendar je treba naprej. "Sethe," ji reče, "jaz in ti imava toliko za sabo kot noben drug. Ampak nekaj morava imeti še pred sabo."