Beremo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.3 od 6 glasov Ocenite to novico!
Poznam te črne stvari
Marcello Potocco v svojem pesniškem ustvarjanju prikazuje svet pretakanja in nenehnih sprememb. Njegova najnovejša knjiga Poznam te črne stvari je izšla pri založbi LUD Literatura. Foto: LUD Literatura
       Že z naslovom Poznam te črne stvari Marcello Potocco napoveduje temačnejše teme. V šestih razdelkih prikazuje poetično sliko človekove nezmožnosti oziroma elementarne nestalnosti sveta, temu pa se na drugi strani upira trdna struktura zbirke. Besedila se namreč vseskozi povezujejo, se nagovarjajo in tvorijo širšo celoto.       
Marcello Potocco
V Ljubljani rojeni Marcello Potocco (1974) je leta 2000 diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter šest let pozneje doktoriral s tezo Kulturna identiteta in estetskost v angleški kanadski in slovenski poeziji. Do danes je objavil štiri pesniške zbirke, in sicer Lila (2002), Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih (2005), Popravki pesniške zbirke (2007) ter Via Francigena (2011). Njegove pesmi so med drugim doživele prevode v srbščino in hrvaščino, angleščino, češčino, poljščino, makedonščino in italijanščino. Potocco pa v slovenščino prevaja kanadsko poezijo, občasno tudi prozo. Foto: Wikimedia Commons

Marcello Potocco: Poznam te črne stvari

LUD Literatura, 2017
17. oktober 2017 ob 10:36
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Literarni teoretik, pesnik in prevajalec Marcello Potocco v svojem pesniškem ustvarjanju prikazuje svet pretakanja in nenehnih sprememb.

To je vidno že v njegovem prvencu Lila, za katerega je še značilna bolj lirična, delno hermetična postavitev pesmi, in tudi v poznejših zbirkah (Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih, Popravki pesniške zbirke in Via Francigena), v katerih smo večji del priča prestopu v prozo ter občutju vse bolj izrazite metafizične negotovosti in dvojnosti sveta. Ta se izraža predvsem prek raziskovanja človekovega bivanja med življenjem in fikcijo in temu sledi tudi Potoccova peta zbirka, ki prek odgovornosti do sebe in drugega označuje poglobitev v nekatera prej zastavljena vprašanja.

Že z naslovom Poznam te črne stvari Marcello Potocco napoveduje temačnejše teme. V šestih razdelkih prikazuje poetično sliko človekove nezmožnosti oziroma elementarne nestalnosti sveta, temu pa se na drugi strani upira trdna struktura zbirke. Besedila se namreč vseskozi povezujejo, se nagovarjajo in tvorijo širšo celoto, kar je razvidno že v prvem razdelku I-X. V njem sledimo številskemu zaporedju, pri čemer nas že prva pesem z naslovom učinkovito vpelje v subjektovo nedoločenost: "Ni / važno, kdo je. Kaj je. Ni važno, ali sem človek ali žival." V nadaljevanju zbirke se ta zgradi vse do skrajnega roba, do njegove objektivizacije: "Dvoje oči, ki se / ne premikajo čez strani, z enega lista k drugemu."

Temu se pridružuje tudi besedilna negotovost, saj se položaj posameznika skladno preslikava na področje pisave oziroma jezika, ki nosita dvom o sebi. "Ko površno udarjaš po površini tipkovnice, tipkovnica / laže."

Nekoliko paradoksalna se tako zdi odločitev o daljšanju verzov vse do prozne strukture v naslednjih razdelkih z naslovoma Z zgodbami izmikajoč se zgodbam in Trstje, ki jih polnijo predvsem intimistične refleksije in občutje praznine. Ta se izpostavlja zaradi nepremostljivosti med realnim in ustvarjalnim svetom subjekta ("Če je narisal trenutek na svoj porjaveli papir, / je naredil razliko med opazovano pokrajino // in med naslikanim, ki je –"), ki pa jo vsaj tu in tam razrahlja čutna ali ljubezenska tematika: "Rekla si, da bi moral napisati / pesem o baziliki (poznaš me – vstopaš v / moj jezik)."

Pripovedni lok pri tem deluje na bralca večinoma prek skorajda ritualnih ponavljanj in variacij, a v svojem večnem vračanju enake tematike ob siceršnji predvidljivosti zapada v pretirano melanholijo in problematično. Veliko bolje deluje prehod v razdelek nasproti tankam, v katerem Potocco podobno kot v prvencu uporablja tradicionalno japonsko obliko kratke pesmi. V preigravanju minimalizma oblike in izraza s tem ponuja večjo raznolikost in bogastvo podob, pomembno pa tudi manjšo ponovljivost. Pesmi znotraj tega razpadajo na način, da z vsakim novim poskusom odpade dodaten eksistencialni kos, dokler na koncu "Brez jezika / brez zatemnjenih luči" lahko nadaljujemo pot samo še "z majhnimi premiki / med jutrom in večerom."

Razsrediščenemu subjektu tako ostane zgolj upodabljanje obnemelega sveta v predzadnjem razdelku Tuje, ki se kaže kot sinteza celotnega dela in kjer Potocco kot gonilni sili v svojih izmenjavah izpostavlja predvsem strah in sočutje. Prvi mu pomeni oviro, ki mu onemogoča, da bi spregovoril verodostojno ("Ta strah, ki je samo moj - / a če me bo mesto pogoltnilo, bo od vseh"), na drugi strani pa se mu pridružuje že omenjeno sočutje. Ta se v siceršnjih zapisih bivanjske odtujenosti predvsem proti zaključku dela gradi prek dialoškosti, vzpostavljeni skozi nagovarjanje druge osebe. Na ta način se ohranja vsaj del narave pesniškega subjekta ter izpisuje želja po Drugem ("sem tisto, kar je drugi, ki ga ljubim"), ki Potoccu pomeni upanje v razsrediščenem svetu okoli njega: "Nekje si kot / upanje, ki je zmeraj za drugega v drugem". Vera v sočloveka namreč omogoča, da subjekt vsake toliko odvrže svoj strah, a se kljub številnim poskusom, da bi ga izbrisal, narekuje odhod v utrujenost "od vsega, kar je treba / in česar ne zmorem povedati."

Ena ključnih pesmi pri tem je sklepna Kratka pesem. Ta tvori celoto zadnjega razdelka ∞-1, v kontekstu zbirke pa pomeni elegantno navezavo na sam začetek ter tudi iz gledišča subjekta-pesnika eno redkih besedil, ki prekine negotovost in ponavljanje. Tako pa v siceršnjem enoznačnem in praznem svetu vsaj iluzorno, z besedo, "ki se noče iz- / roditi," za trenutek preseže dotedanji začarani krog resignacije. "In potem se ti zdi, da si / že lahko popolnoma zadovoljen."

Skladno s tem je zbirki Poznam te črne stvari, ki prek razdvojenosti in groze posameznika sicer dobro zarisuje in opozarja na nekatere anomalije in položaj današnjega časa, mogoče očitati predvsem odsotnost odgovorov na zarisane probleme. Problematično na ravni posameznih besedil se ob vseprisotnem, že nekoliko pretiranem strahu kaže ujetost v strukturo pretirane predvidljivosti. Morebiti bi zbirka z odvzemom nekaterih manj uspelih daljših pesmi zgolj pridobila na področju neponovljivosti ter bralca z večjim zanimanjem popeljala do končne pesmi.

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo