Beremo
(6)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.8 od 18 glasov Ocenite to novico!
Svetlana Slapšak. Antična miturgija
Termin "miturgija" je neologizem, ki si ga je avtorica izmislila pred nekaj leti in s katerim označuje "drugačen oziroma nov odnos do antične mitologije". Najpomembnejši vidik tega je po njenem mnenju svoboda ("kovanje mitov"), ki jo odpira mitološki sistem antike, ko "mitologija deluje brez ovir in cenzur, ki zaznamujejo verske sisteme". Povedano drugače, Slapšakovo zanima, kako mitologija deluje na človeka v kulturi. Foto: Beletrina
       V nasprotju z ustaljenimi, največkrat suhoparnimi opisi v različnih antologijah Slapšakova mitološke zgodbe povezuje tudi po novih merilih, npr. v povezovanju Pigmaliona in Niobe, dveh skrajnih primerov antičnega razumevanja moških in ženskih vlog, kjer ustvarjanje Pigmalionove idealne ženske Slapšakovo nazadnje privede celo do analogije s prepoznavno steklenico kokakole, ki spominja na žensko telo.       

Dodaj v

Svetlana Slapšak: Antična miturgija

Beletrina, 2017
29. september 2017 ob 15:42
Ljubljana - MMC RTV SLO

Antična miturgija ni klasični leksikon grških in (deloma) rimskih mitov, saj v obdelavi slovenske antropologinje Svetlane Slapšak postane še kako aktualen pripomoček za razumevanje sveta, politike, filozofije in umetnosti, še posebej v razmerju med ateizmom in krščanstvom ali v odnosu do totalitarnih režimov dvajsetega stoletja, ki so si v gradnji lastne ideologije in identitete radi izposojali (oz. zlorabljali) antične simbole.

Obenem je knjiga čudovito posvetilo danes popolnoma izginulemu ustnemu izročilu, pod katerim so se ti miti rojevali in spreminjali. Koncept avtentičnosti v tem primeru izgine, ni v veljavi, saj je bila skozi stoletja vsaka nova različica v enaki meri "avtentična" kot vse druge, pravi avtorica v uvodnem delu, ki poleg tradicionalnih obravnav nekaj prostora nameni tudi vlogi mitov v filmski in televizijski produkciji. Tam se Slapšakova morda zdi malce pretirano moralizatorska, saj od obeh medijev, ki sta zaznamovala dvajseto stoletje, pričakuje/zahteva predvsem vzgojno-informativno vlogo. Kot vse spektakelske izrazne oblike so tudi na filmu in malih zaslonih mesto našli tako profani (peplum oz. njegov mišičasti simbol Steve Reeves) kot žlahtni (npr. Pasolini) interpreti antičnih simbolov.

Termin "miturgija" je neologizem, ki si ga je avtorica izmislila pred nekaj leti in s katerim označuje "drugačen oziroma nov odnos do antične mitologije". Najpomembnejši vidik tega je po njenem mnenju svoboda ("kovanje mitov"), ki jo odpira mitološki sistem antike, ko "mitologija deluje brez ovir in cenzur, ki zaznamujejo verske sisteme". Povedano drugače, Slapšakovo zanima, kako mitologija deluje na človeka v kulturi. Ob tem neprestano, sistematično opozarja na dinamično spreminjajoč se položaj žensk v miturgiji. Posledično smo v geselskem delu, v katerem obravnava približno dvesto mitov (in pojmov, tudi npr. škržata), od Adonisa in Afrodite do Zodiaka in ženskih demonov, deležni kopice zanimivih, polemičnih in tudi duhovitih antropoloških in semiotičnih interpretacij. V nasprotju z ustaljenimi, največkrat suhoparnimi opisi v različnih antologijah Slapšakova mitološke zgodbe povezuje tudi po novih merilih, npr. v povezovanju Pigmaliona in Niobe, dveh skrajnih primerov antičnega razumevanja moških in ženskih vlog, kjer ustvarjanje Pigmalionove idealne ženske Slapšakovo nazadnje privede celo do analogije s prepoznavno steklenico kokakole, ki spominja na žensko telo. Na drugem mestu je sijajno "posodobljena" vloga Diane kot zaščitnice deprivilegiranih, predvsem v analiziranju razlik med antičnim in sodobnim pojmovanjem zatočišča/azila: V antiki je bilo zatočišče varno (čeprav redko) sredstvo, pri čemer begunca niso vprašali ne o motivih ne o potrebah in od njega tudi niso ničesar zahtevali.

Obsežna, skoraj 700 strani debela knjiga ima genezo v kolumnah, ki jih je Slapšakova v Večeru pod naslovom Antična mitologija za telebane objavljala med letoma 2000 in 2004. Njen forte ni število obravnavanih gesel, temveč izčrpnost in analitična bravura pri izbranih mitih, širokopotezna, eruditska, nikoli dolgovezna, nemalokrat igriva obravnava pojmov, pri čemer se knjiga ne sramuje trivialnih vzporednic (npr. Argonavtov, ki so z juhami argo in pašteto argeta postali del potrošniške kulture!) Knjiga, ki je vredna, da je ves čas na dosegu roke.

Simon Popek
Prijavi napako
Komentarji
gary
# 29.09.2017 ob 20:05
Minotaver,.......
kristt
# 16.10.2017 ob 11:27
@presenečen
Dušan pa ima poleg Duše še ime....
Lipoglav
# 30.09.2017 ob 08:26
Na drugem mestu je sijajno "posodobljena" vloga Diane kot zaščitnice deprivilegiranih, predvsem v analiziranju razlik med antičnim in sodobnim pojmovanjem zatočišča/azila

Tale odstavek je pa čisto skrpucalo moderne antropološke šole. Diana je bila kot boginja lune zavetnica pohodnikov in ne zavetnica beguncev.

V antiki je bilo zatočišče varno (čeprav redko) sredstvo, pri čemer begunca niso vprašali ne o motivih ne o potrebah in od njega tudi niso ničesar zahtevali.

Vse lepo in prav, če ne bi germanska ljudstva, ki so se zaradi pomanjkanja hrane naselila v notranjost Italije, nekaj let kasneje izropala in požgala Rim.
pace
# 30.09.2017 ob 00:28
Pa že raje čitam originale. V Iliadi dosti bolj vidimo za kaj je šlo, ko junaki neposredno govore s takratnimi bogovi (je že prepozna ura, da bi kaj citirala) kot pa prebiram te subjektivne marnje in preinterpretacije Slapšakove.
voice
# 29.09.2017 ob 20:47
"kjer ustvarjanje Pigmalionove idealne ženske Slapšakovo nazadnje privede celo do analogije s prepoznavno steklenico kokakole, ki spominja na žensko telo" - pa menda ne na njeno ali pač? ;)
presenečen
# 29.09.2017 ob 19:43
Naslovnica knjige je za moj okus neprimerna, človek ni žival, človek ima Dušo, le vprašanje je, komu jo proda..
Kazalo