Sledile so: Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja; Naj me koklja brcne; Kurc pesmi in Ime mi je Veronika. Pod imenom Soma Arsen na nastopih in s krajšimi prispevki na svetovnem spletu performativno predstavlja svoje pesmi z glasbeno-zvokovno obdelavo, podprte s slikovnim in video gradivom. Površna posplošena označitev njegovih umetniških naporov bi bila: lepljenje ustaljenih pogovornih fraz s pesniško govorico, ki vsak dan slišane pomenske sklope prestavi na polje novih semantičnih razraščanj.

Za izhodišče obravnave romanesknega prvenca 2nd hand emotions je pomenljiv del spremne besede Roka Vevarja na knjižnem zavihku: "V resnici je to klasična romaneskna situacija: zgodba o vstopu v sestavo subjekta. Gre za roman o treh različnih načinih, kako stvari v nekem življenjskem obdobju končati, roman o treh različnih načinih, kako nekemu ravnanju s svojim življenjem priskrbeti posledice: kako izstopiti iz naporne mladosti. Kako izkušnjo prevesti v jezik.“

Prav napor, da se izkušnje prevedejo v jezik in s tem v zapis, je tista takoj izstopajoča lastnost teh zapisov, kjer se knjižna slovenščina druži z angleščino, srbohrvaščino in italijanščino, pa tudi s pogovorno in docela umetno besedno goščo. Na eni strani vzorno eksperimentalno pisanje, ki meji na vaje v slogu in slengu, na drugi strani vsebuje strukturo povezanih črtic oziroma kratke proze. Prizorišče pripovedi je odprta družabna, družbena in tudi plesna scena, na kateri mrgoli iz dneva v noč preobražajočih se oseb, da zadostijo svoji osnovni potrebi po preizkušanju vsakovrstnih doživetij, popestrenih z uporabo plesnih in ostalih drog, svobodne in tudi ekstremne spolnosti. Vse to je osnova za avtorjev obračun s samim sabo in svojimi umetniškimi praksami in praskami. Šele v tem pogledu je dojemljiv naslov knjige, ki bi ga bilo mogoče prevesti tudi kot ponošena čustva.

Čustveni svet trojke, ki jo sestavljajo pesnik Thompson in zakonca Fragola in Mastino, je namreč naravnan na podoživljanje, na spominjanje nečesa, kar naj bi bila frustrirana prihodnost, v kateri ni prostora za sanjanje, za željo, za samo prihodnost. Ni hrepenenja, je le hlastanje za preživetim, za preživetjem in pehanje na prvo žogo, na prvi utrip. V tej perspektivi se združita Vrečarjev literarni slog, ki temelji na fragmentarnosti, in vsebina, ki takšno razkoščkanost razdela v ostanke smisla, ki le s sprotno bralsko predelavo dobijo nekakšen smisel. V zvezi s tem je treba izpostaviti tudi knjižno opremo Marka Jakšeta, ki kaže odslužene pločevinke, čakajoče na predelavo.

Pisanje Tomislava Vrečarja je mogoče označiti tudi kot pisavo staro za novo oziroma za reciklažni kolaž, v katerem je osnovna narativna srž le samomor enega od glavnih likov, in sicer Mastina, ki s svojim dejanjem pravzaprav osvobodi Fragolino ženskost. Fragola kot ženski lik tako na pomenski ravni zaživi po svoje in na simbolni ravni odvzame Thompsonu odgovornost za pozicijo biti zraven. Smrt kompanjona tako doseže tisto funkcijo druženja, ki v ospredje potisne napor za osmišljanje spominov.

Opozoriti je treba še na verjetno naporno soočanje bralstva s tako napisanim besedilom, saj je branje mogoče predvsem z odmikom od pričakovanih fabulativnih zasukov. Teh praktično ni in tako je ta stvaritev skorajda strojno obdelovanje v računalniškem slogu izreži-prilepi. Dobra stran tega je priložnostno soočanje z besedilom, ki ne zavezuje.
Andrej Lutman, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)