Drugo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 41 glasov Ocenite to novico!
Emonec
Eden najznamenitejših rimskih ostankov je kip Emonca, ki ga hranijo v Narodnem muzeju, njegova kopija pa stoji ob Slovenski cesti na Kongresnem trgu. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Napis
Napis, na katerega vežemo letošnji jubilej, so leta 1887 izkopali na globini enega metra, ko so prestavljali cevi za vodovod na današnjem Trgu francoske revolucije. Omenja, da sta med jesenjo leta 14 in pomladjo leta 15 Avgust in Tiberij mestu nekaj poklonila. Ker pa je napis na ključnem mestu odlomljen, žal ne vemo, za kaj je šlo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Gradbeni napis bo letos dobil tudi svoje mesto v evropski digitalni knjižnici Europeana.
Gradbeni napis bo letos dobil tudi svoje mesto v evropski digitalni knjižnici Europeana. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Emona
Emona je bila ustanovljena že prej, v zgdonjem 1. stoletju pa se je na njenem mestu dvignilo mesto po vzorcu tipičnega rimskega kastra. Foto: Igor Rehar
V povprečju se je ohranilo le 0.1 ali 0.2 odstotka vseh napisov, ki so krasili rimska mesta. Eden pomembnejših napisov je ta najdba iz okoli leta 2000, ki je spremenila dotedanje vedenje o mejah med Akvilejo in Emono, obenem pa potrdila, da je Emona od nekdaj sodila v Italijo.
V povprečju se je ohranilo le 0,1 ali 0,2 odstotka vseh napisov, ki so krasili rimska mesta. Eden pomembnejših napisov je ta najdba iz okoli leta 2000, ki je spremenila dotedanje vedenje o mejah med Akvilejo in Emono, obenem pa potrdila, da je Emona od nekdaj pripadala Italiji in ne, kot je do nedavnega veljalo, provinci Iliriku - pozneje Panoniji . Ogledate si ga lahko v steklenem lapidariju Narodnega muzeja. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Rimski zid
Emona je imela obzidje, ki je dajalo meščanom varnost, okoliškemu prebivalstvu pa zatočišče ob nevarnosti. Bilo je višje od petih metrov, dolgo pa 1320 passusov oziroma približno 1950 metrov. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Emona
Emona je imela v zlatih časih najverjetneje približno 3.000 prebivalcev, torej približno 60 na insulo. Foto: Igor Rehar
Emona
Čas cesarja Klavdija je mestu prinesel celovito komunalno infrastrukturo, prve kopalnice in tudi prve mozaike. Foto: Igor Rehar
Rimski zid
V primerjavi z drugimi mesti je Emona razmeroma dobro raziskana, njen tloris pa je mogoče zelo lepo rekonstruirati. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Zasnova Emone se približuje idealni shemi pravokotnega mesta – urbs quadrata s središčem javim prostorom – forumom in sistemom pravokotno križajočih se cest, ki na ta način tvorijo zaključene otoke.
Zasnova Emone se približuje idealni shemi pravokotnega mesta – urbs quadrata s središčnim javim prostorom – forumom in sistemom pravokotno križajočih se cest, ki tako tvorijo zaključene otoke. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Kloaka
Gornji deli kloak so bili obokani ali koničasti in zato zelo trdni. Foto: MGML
Kloaka
Ostanke antičnih kloak najdemo tudi ob Aškerčevi cesti. Kot zanimivost: v 16. in 17. stoletju so mislili, da so antične kloake pravzaprav vodovodi, in so hvalili vodo, ki teče po njih. Foto: MGML
Mizaik, Emona
Največji do zdaj najden mozaik na nekdanjih emonskih tleh so dvignili v 14 ploščah, datira pa v pozno 4. stoletje. Foto: MGML
Emona
Ilustracija notranjščine antičnega doma s talnim mozaikom iz črnih in belih kamenčkov. Foto: Igor Rehar
Mozaik
Mozaiki v zunanjem lapidariju Narodnega muzeja. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Detajl t. i. Emonca.
Detajl kipa Emonec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Rimski zid
Emono so poimenovali že staroselski prebivalci, kdaj natanko so jo začeli tako imenovati, ni znano. Nedvomno so jo tako imenovali že predkeltski staroselci, tisti, ki so živeli tu v starejši železni dobi. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
VIDEO
Kaj praznujemo v letu Emone

Dodaj v

Dva tisoč let Emone – častitljiv jubilej, ki pa zahteva eksaktnost

Kaj pravzaprav praznujemo v letu Emone?
20. marec 2014 ob 06:14,
zadnji poseg: 20. marec 2014 ob 13:59
Ljubljana - MMC RTV SLO

Pri sestavljanju mozaika o začetkih rimske Emone bo zaradi pomanjkljivih virov verjetno vedno pogrešan kakšen kamenček. Med najdenimi je pomemben gradbeni napis, ki omenja, da sta pred 2000 leti tedaj že "med bogove sprejeti" cesar Avgust in njegov posinovljenec Tiberij mestu nekaj dala.

Žal je odlomljen ravno tisti del kamna, ki bi nam povedal še, kaj je bilo tisto, za kar je postala Emona bogatejša. Brez dvoma je šlo za pomembno gradnjo, morda celo obzidje s stolpi, kar je tudi teza, ki kljub pomanjkanju konkretne osnove v strokovni literaturi prevladuje.

Takole se v prevodu glasi zapis na marmorni plošči, ki so jo razbito na 15 manjših kosov našli med izkopavanji Ljubljane leta 1887, danes pa lahko vsaj del napisa vidite v Narodnem muzeju Slovenije: "Vladar Cezar, sin božanskega (Cezarja), Avgust, najvišji svečenik, trinajstkrat konzul, enaindvajsetkrat izklican za vrhovnega poveljnika (imperator), ki mu je bila sedemintridesetkrat potrjena oblast tribuna, in Tiberij Cezar, sin božanskega (?) Avgusta, Avgust, najvišji svečenik (?), dvakrat konzul, šestkrat izklican za vrhovnega poveljnika, ki mu je bila šestnajstkrat potrjena oblast tribuna, sta dala (mestu) …"

Več razlogov je, da je za poznavanje zgodovine Emone najdba izjemnega pomena. Nezanemarljiva je tudi natančna datacija, kar je pri tako oddaljenih arheoloških najdbah poseben luksuz. Uporaba besede "natančno" zahteva dodatno pojasnilo, govorimo namreč o časovnem okviru pol leta, vendar za datiranje rimskih napisov je to izredno natančno. Na podlagi častnih in drugih funkcij, ki omenjajo Avgusta in Tiberija, sta že Jaroslav Šašel in Ingomar Weiler datacijo postavila v čas od Avgustove smrti 19. avgusta leta 14 do pomladi naslednjega leta.

Če takšna datacija ostaja merodajna, pa je že dolgo ovrženo napačno mnenje arheologa Balduina Sarie, da moramo v ta čas postavljati tudi ustanovitev rimskega mesta. Čeprav je svoje domneve zasnoval delno tudi na omenjenem napisu (prav on je bil med tistimi, ki so za predmet darila predlagali mestno obzidje s stolpi), pa je nasprotno napis v bistvu posreden dokaz, da je rimska kolonija Emone tedaj že obstajala, poudarja Marjeta Šašel Kos z Inštituta za arheologijo na ZRC SAZU.

V eno smer osvajajo Rimljani, stoletja pozneje v obratni smeri barbarska plemena
Emona je bila ustanovljena v času cesarja Avgusta kot rimska kolonija Iulia. Nastanek rimske kolonije ni natančno določen, nekateri strokovnjaki ga postavljajo v čas začetka Oktavijanove vlade, torej preden je leta 27 pr. n. št. dobil ime Avgust, drugi pozneje. Stala je na levem bregu Ljubljanice na pomembnem prehodnem ozemlju, kjer se je že dolgo časa vila starodavna jantarna cesta med vzhodnim Baltikom in Akvilejo. Emona - njena okolica je bila naseljena že v prazgodovini, Rimljani pa so ob prihodu naleteli na Tavriske - je imela zaradi geografskega položaja vedno izredno pomembno vlogo. T. i. Ljubljanska vrata med grajskim gričem in Rožnikom so bila najožji prehod, ki je vodil k najnižjemu delu Alp, o katerem je pisal že antični geograf Strabon – Razdrto oziroma v antiki imenovanem Okra. Ta je omogočal lahek prehod z Balkanskega na Apeninski polotok in tod so korakale rimske vojske, ki so osvajale ta prostor, stoletja pozneje pa so se po istem prehodu v obratno smer valila rimskemu imperiju sovražna plemena, ki so želela prodreti v Italijo.

Vojaški tabor ležal drugje, kot so sprva domnevali
Trditve, da se je Emona razvila iz rimskega vojaškega tabora, so v novo luč postavile zadnje najdbe na lokaciji Tribuna pod grajskim gričem. Odkrili so dve fazi kratkotrajnega vojaškega tabora, ki ju je uporabil Tiberij, ko še ni bil cesar, v času, ko je še osvajal Balkanski polotok. Rimljani so ga osvajali s severa, torej iz Akvileje, mnogo prej pa z juga, iz Makedonije, ter v času Avgustove vlade osvojili cel Balkanski polotok. V okviru teh vojnih dogajanj je bila na omenjenem območju nastanjena vojska, Emona pa je bila pomembna logistična baza. Najdbe so torej pokazale, da je vojaški tabor najverjetneje stal na lokaciji staroselske naselbine, ne na lokaciji kasnejšega mesta Emona.


Gradnja, ki je v teh krajih niso bili vajeni

Če se vrnemo k napisu in fantomski zgradbi, ki so jo med jesenjo leta 14 in pomladjo leta 15 proslavili v Emoni; kakršna koli je ta že bila, je bil to čas, ko se je na levem bregu Ljubljanice uresničeval po Rimskem imperiju razširjen koncept pravilnega pravokotnega mesta. Trasa nekdanje jantarne ceste je bila izvrstno izhodišče za utrditev glavne mestne ulice, ki je tako kot druge ceste potekala v smeri od severa proti jugu. Znotraj obzidja s stolpi je bila razpredena mreža med seboj pravokotnih ulic, ki so prostore delile na stanovanjske enote – insulae.

Neposredno po gradnji je Emona za številne na tem območju živeče prebivalce delovala kot tujek, pojasnjuje arheolog Andrej Gaspari. "Navsezadnje je marsikdo prvič v življenju videl gradnjo z malto, kamnom in opeko. Tudi velikost in nenavadna pravilnost sta bili prazgodovinski gradnji tuji in zato verjetno šokantni, kakor je bila tudi mišljena." Potem ko so najverjetneje vojaški zemljemerci območje razmejili, so začeli graditi obzidje. Najprej so prišle na vrsto insule ob glavnih ulicah, sledila je razmejitev foruma. V nekaj letih so nato pozidali še druge stanovanjske enote.

Klavdijev čas prinese dvig življenjske ravni
Ker niti Tiberija (14-37) niti Kaligule (37-41) zunajitalski prostor ni zanimal, je Emona investicijo, ki je omogočila dvig življenjske ravni, dočakala pod cesarjem Klavdijem (41-54). Ta se je drugače od predhodnikov izredno zanimal tudi za (vzhodno)alpski prostor, kar pove tudi preoblikovanje Norika v provinco in tam ustanovljeni municipij. Emona je dobila celovito komunalno infrastrukturo, sredina in druga polovica 1. stoletja pa ji prineseta tudi prve freske, mozaike iz črnih in belih kock, prve kopalnice in kakovostne tlake iz brušenega apnenega estriha, t. i. terazzo.

Popoln koncept urbs quadrata
Zasnova Emone praktično v ničemer ne odstopa od idealnega primera urbs quadrata, kot pojasnjuje Andrej Gaspari, je popolnoma primerljiva z na primer Aosto oziroma Augusto Pretorio. "Dejansko so tudi novejše meritve z izpopolnjeno geodetsko opremo pokazale, da odstopanj od tega ortogonalnega rastra ni, dimenzije insul so primerljive z drugimi mesti okvirno tega časa, dimenzije foruma prav tako. Malo širša je verjetno le širina cest, najverjetneje zato, ker Emona ni bila predvidena za tako veliko prebivalstva kot severnoitalijanske kolonije, zato so si lahko privoščili več razkošja. Povprečno so bile v Emoni ulice široke več kot 10 metrov, kar je kar precej," še pojasni.

Emonske ceste niso bile tlakovane, ampak utrjene z zbitim prodom, pomešanim s peskom in malto, posebnost pa so bili pločniki iz zbite gline. Prerez emonske ceste si lahko ogledate v Mestnem muzeju Ljubljana, na območju katerega se je zares nekoč vila takšna pot.

Rimske gradnje, tudi komunalne, preživele stoletja
Pod cestami, ki so potekale v smeri od vzhoda proti zahodu, so bili speljani odtočni kanali, ki so pod vzhodnim mestnim obzidjem zapustili mesto in se pred njim stekali v odvodni kanal, ta pa v Ljubljanico. Kako trdno zasnovane so bile antične kloake, ki so jih na dnu izkopanega jarka utrdili s plastjo zbite gline ali mivke, na to pa položili strešno opeko ali zidake ter jih zatesnili z glino ali malto, pove podatek, da so nekatere uporabljali še na začetku 20. stoletja, do danes pa naj bi jih nepoškodovana ostala vsaj tretjina.

Velja omeniti še en pomemben civilizacijski korak, ki so ga temu prostoru prinesli Rimljani – optimizacijo oskrbe s pitno vodo. Vodovodi so morali biti vzpostavljeni najpozneje z generalnim opremljanjem mesta, pojasnjuje Gaspari, v predklavdijskem obdobju pa so uporabljali izključno vodnjake. Vzpostavljena sta bila dva glavna vodovoda, ki sta Ljubljano opremljala s pitno vodo. Oba sta izvirala v bližini Kamne Gorice (izvir Zlatek in manjši izvir pod hribom Strmec), drugi vodovodi, ki so se napajali izpod Rožnika oziroma Šišenskega hriba, pa niso imeli tako kakovostne vode, saj se je voda zbirala na drugačnih tleh. Tu je bil še vodovod, ki je verjetno napajal predmestje Emone, ob vznožju grajskega griča, vodil je pa iz Golovca.

Že od konca 4. stoletja kloake v Emoni niso več funkcionirale, zasedimetiranost pove, da so komunalne službe nehale delovati, čiščenje kanalov je bilo opuščeno. Poznorimsko obdobje je reaktiviralo stare vodnjake in izkopalo nekaj novih.

Nova religija, nov značaj
To je bil že čas, ko so rimska mesta s širjenjem krščanstva dobivala nov značaj, za vsebine, kakršne so ponujali amfiteatri in teatri, ni bilo več posluha, v Emoni so na primer stavbo javnega kopališča namenili verskim obredom, mesto je dobilo več cerkva.
Z vzponom krščanstva v 3. stoletju pride verjetno do prvega bolj organiziranega verskega življenja na tem območju, vendar krščanske skupnosti v mestu dobro zaživijo, ko ob koncu 4. stoletja nova vera izpodrine druge religije. Takrat se šele, pojasnjuje Gaspari, vzpostavi več središč in cerkva. Že dolgo časa vemo za bazilikalni kompleks na območju Insule 32, torej Osnovne šole Majde Vrhovnik. Čeprav praktično neohranjena je še danes v urbanistično zasnovo prestolnice lepo vpeta okrogla rotunda in zraven sodeča stavba, ki je stala na območju današnje Jakopičeve galerije, nato pa se je antičnim formam s polkrožno sklenjenim Ferantovim vrtom poklonil Ravnikar.

Vračanje sijaja tribarvnemu mozaiku
Med "novejšimi" najdbami, ki pričajo o zgodnjekrščanski umetnosti v Emoni, je največji do zdaj najden mozaik, ki so ga iz najdišča na lokaciji bodočega NUK-a II dvignili v kar 14 ploščah. Pravzaprav je Walter Schmid mozaik odkril že leta 1912, znova pa so ga razkrila izkopavanja med letoma 1996 in 1998. S tribarvnim mozaikom so v poznem 4. stoletju okrasili tla zgodnjekrščanske molilnice oziroma aule pimitive, geometrijski vzorec pa ga po pisanju Bojana Djurića povezuje z zgodnjekrščanskimi mozaiki druge polovice 4. stoletja imenitnih središč, kakršna sta bila Akvileja (Oglej) in Parentium (Poreč).

Plošče se trenutno nahajajo v delavnicah Restavratorskega centra v Ljubljani, kjer se s tehniko mozaika ne srečajo redko, pa vseeno je bil tokratni primer zaradi velikosti (9 krat 6 metrov) poseben izziv. "Tako velik mozaik je, če je zalit v beton ali kaj podobno težkega, težko premikati ali obesiti," nam je pojasnila kustosinja za antiko Mestnega muzeja v Ljubljani Bernarda Županek.

Restavratorji so zato v sodelovanju z Zavodom za gradbeništvo razvili posebno lahko malto, ki z lahkimi nosilci daje kar trikrat lažji mozaik kot tradicionalna metoda, ki so jo uporabljali prej. Končna hramba mozaika je predvidena v načrtovani novi zgradbi Narodne in univerzitetne knjižnice, najprej pa bo osrednji eksponat razstave Mestnega muzeja, ki bo Emono umestila v Imperij. A o tem v nadaljevanju.

Temni oblaki so se začeli nad Emono zgrinjati že s prvim markomanskim vpadom na to ozemlje v času Marka Avrelija (161-180). Začetek konca pa je bil neizbežen po napadu in požigu Hunov na njihovem povratku iz roparskega pohoda Italije leta 452. Mesto si ni več opomoglo, življenje v njem je začelo zamirati, prebivalstvo se je izseljevalo, tisto, ki je ostalo, se je ob nevarnosti zatekalo v utrjene višinske postojanke na obrobju Ljubljanske kotline. Najverjetneje je življenje v mestu dokončno zamrlo nekje v začetku 6. stoletja, ko so se nekateri ljudje še vedno skrivali v ruševinah, vendar je bilo to daleč od organiziranega življenja in prvotnega sijaja Emone.

Ropanju zidov se ni izognila niti Emona
Podobno kot so bile antične stavbe marsikatere nekdanje naselbine Rimskega imperija na evropskih tleh po njegovem propadu priročen gradbeni material za nove prebivalce (ponekod so v amfiteatrih zrastla prava mesteca) se je zgodilo tudi Emoni.

Takšnemu ropanju zidov so bili podvrženi predvsem tisti deli Emone, ki so bili bližje Novemu trgu. Ljudje so izkoriščali gradbeni material. Kako veliko ga je bilo, pove podatek, da so po besedah Andreja Gasparija med izkopavanji na lokaciji NUK-a II našli do 4 metre visoke zidove insule. Tudi izkopavanja vzdolž Vegove ulice so pokazala, da so "potrgali" praktično vse zidove. Medtem ko se je vse drugio spremenilo v vrtove, kar je botrovalo temu, da je Emona res izvrstno ohranjena. V primerjavi z drugimi mesti je, tako Gaspari, tudi razmeroma dobro raziskana.

Čeprav bi znala letošnja obletnica koga zavesti o napačnem času ustanovitve Emone, so takšna dediščini namenjena slavja vedno dobrodošla. V "letu Emone" bomo imeli vrsto razstav in drugih dogodkov. Osrednji postavitvi bosta že omenjena razstava v Mestnem muzeju Ljubljana, kjer bodo med drugim poleg mozaika s pomočjo na isti lokaciji najdene freske poskusili rekonstruirati notranjost antične arhitekture. Razstava Emona - mesto v imperiju bo na ogled od konca maja do maja 2015. Istega meseca bodo v Narodnem muzeju odprli razstavo z naslovom Rimske zgodbe s stičišča svetov, ki bo rimsko dobo na slovenskih tleh slikala skozi zgodbe, ki izhajajo iz poglobljenega študija arheoloških najdb, zlasti razstavljenih predmetov. Večina teh bo na novo konservirana, med pomembnejšimi eksponati pa kustosinja za antično arheologijo Janka Istenič omenja pozlačen bronast kip, več kot 200 kosov rimskega orožja z Gradu pri Šmihelu, ostanke konjeniškega kipa s Trojan in slonokoščeni otroški lutki, če jih naštejemo le nekaj.

V rimskem svetu edinstven Emonec
Slavljenja Emone brez njenega verjetno najbolj prepoznavnega kipa t. i. Emonca, ki ga v Narodnem muzeju hranijo od leta 1836, si težko predstavljamo. O njem je bilo že marsikaj napisanega, nove študije pa so pokazale, da je bil kip del nagrobnega spomenika, ki se je zgledoval po Trajanovem stebru v Rimu. Po besedah Janke Istenič gre za edini ohranjen nagrobni spomenik te vrste osebi zunaj cesarske družine v celem rimskem svetu.

Skozi zgodovino do vizije Ljubljane v prihodnosti
Študenti seminarja profesorja Jurija Kobeta na Fakulteti za arhitekturo bodo v sodelovanju z Mestnim muzejem na Ljubljanskem gradu poglavje Emone vključili v pregled urbanega razvoja Ljubljane do danes in ob tem predstavili tudi svojo vizijo mesta. Študentje, ki se prek projekta seznanjajo z urbanizacijo mesta, bodo obravnavali vsa poglavitna poglavja razvoja prestolnice, a obdobje Emone je med temi eno ključnih. Že Plečnik in Ravnikar sta se ukvarjala z vprašanji umeščanja stavb v ta predel, pojasnjuje študentka Tjaša Jerič, zato želijo tudi sami izpostaviti območje foruma in ga prikazati z določenimi plastmi vključiti v zgodovinski pregled. Če bodo, denimo, obiskovalci razstave želeli pogledati, kaj se je nahajalo pod Ravnikarjevim Ferantovim vrtom, bodo spodaj prepoznali emonsko baziliko in rotondo.

V Jakopičevi galeriji, prizorišču, kjer sta omenjeni stavbi nekoč stali, bodo v spremljevalnem programu 20. maja odprli razstavo del priznanega fotografa Josefa Koudelke na temo rimskih artefaktov. Na Jakopičevem sprehajališču bo v poletnih mesecih na ogled fotografska razstava z naslovom 2000 let Emone.

To je le nekaj osrednjih utrinkov leta. Omenjen napis, na katerega vežemo letošnji jubilej, pa bo z besedilom, prevodom in fotografijo dobil svoje mesto v evropski virtualni knjižnici Europeana, v sklopu projekta Eagle.

Maja Kač

Prijavi napako
Komentarji
Broj jedan
# 20.03.2014 ob 09:25
@Dzx Ursus: Da je Emona sodila v Italijo pomeni, da je bila sestavni del teritorija mesta Rim in ne provinca - del matične domovine Rimljanov torej, gre torej za zgodovinski pojem, ne Italijo v današnjem pomenu. In ja, italjanski nacionalizem si je na zgodovinski podlagi lastil marsikaj, tudi Ljubljano.
jan15
# 20.03.2014 ob 09:24
Odličen članek.
Tristan_
# 20.03.2014 ob 08:45
A niso bili Tavriski keltsko pleme?
Broj jedan
# 20.03.2014 ob 09:06
Tavriski so bili Kelti, ne Iliri:
braun
# 20.03.2014 ob 07:19
Emona je dobro raziskana, zgodovina znanj o njej in akterjev njenih raziskav ima zelo dolg in vsega spoštovanja vreden sloves.
V vsakdanji prisotnosti mesta, v njeni neposredni zavesti in tudi kulturno razvojni odzivnosti bi Emono morali bistveno bolj uveljavljati. Tukaj se oglašajo note, ki jih dolgoletni raziskovalci še kako dobro razumejo.
Nekateri "nepogrešljivi vsevedi", ki z botri povsod puščajo škrbine, pa se v modnem letu Emone spuščajo k izplenu.
Tristan_
# 20.03.2014 ob 09:22
Dux Ursus, sploh ne vem v čem je problem. Arheologi so samo ugotovili, da Rimljani Emone niso smatrali kot mesta v neki provinci, ampak se je nahajala na območju Regio X. Venetia Histria. Meja med (ne Italijo) rimsko državo in prvo provinco na današnjem slovenskem ozemlju se je nahajala nekje pri Trojanah....

Kakšni so to neki kompleksi o Italiji in Musoliniju...
felipesko
# 20.03.2014 ob 12:38
Zanimivo,kako je moderna civilizacija prihajala iz južnih krajev-Grčija,Italija in po propadu se jim skoraj 2000 let nismo niti približali,vsaj po urbanističnem, komunalno in cestno infrastrukturnem so prekašali vse poznejše narode.
Celine
# 20.03.2014 ob 10:36
Bravo!
zvonec5
# 20.03.2014 ob 21:52
To je sigurno Zokijevo maslo...
PostScriptum
# 21.03.2014 ob 17:24
Bravo!!!
deformero
# 20.03.2014 ob 21:24
Vladar Cezar, sin božanskega (Cezarja), Avgust, najvišji svečenik, trinajstkrat konzul, enaindvajsetkrat izklican za vrhovnega poveljnika (imperator), ki mu je bila sedemintridesetkrat potrjena oblast tribuna, in Tiberij Cezar, sin božanskega (?) Avgusta, Avgust, najvišji svečenik (?), dvakrat konzul, šestkrat izklican za vrhovnega poveljnika, ki mu je bila šestnajstkrat potrjena oblast tribuna, sta dala (mestu) Jankovića, de?
Dux Ursus
# 20.03.2014 ob 09:04
Eden pomembnejših napisov je ta najdba iz okoli leta 2000, ki je spremenila dotedanje vedenje o mejah med Akvilejo in Emono, obenem pa potrdila, da je Emona od nekdaj sodila v Italijo.

Kot da bi poslušal Mussolinija. "Bravo"
Kazalo