Obenem je v avli Kazinske palače na ogled spominska razstava. Korytko je bil namreč pomemben tudi za slovenski kulturni prostor, saj je preučeval slovensko ljudsko izročilo.

Emil Korytko je svoje preučevanje ljudskega izročila objavil v sistematizirani zbirki z naslovom Slovenske pesmi krajnskiga naroda, s katero je spodbujal narodno in kulturno zavest Slovencev.

Umetniku in humanistu se bodo poklonili tudi z razstavo Emil Korytko (1813-1839) v izgnanstvu v Ljubljani, ki je bila prvič postavljena v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani novembra 2013, ob 200. obletnici njegovega rojstva. Razstava v avli Kazinske palače bo, kot so sporočili z veleposlaništva, odprta do 17. junija.

Prisilni dom v Ljubljani
Emil Korytko je bil plemiškega rodu. Zaradi ljubezni do domovine in pesništva Adama Mickiewicza je bil aretiran in izgnan: januarja 1837 sta se tako še z enim Poljakom, Bogusławom Horodyńskim, pripeljala v Ljubljano. Zbiral je ljudske pesmi kranjskega naroda, zanimali so ga ljudski običaji, oblike praznovanj, narodne noše in tudi književnost. Prav po njegovi zaslugi je France Prešeren v nemščino prevedel Mickiewiczewo Rezignacjo ter dve Korytkovi pesmi: Ljubljanskim lepoticam in Igrala si.

Vpisan v tkivo Ljubljane
Poljskemu plemiču in folkloristu Korytku, ki je od svojega izgnanstva leta 1837 živel v Ljubljani, kjer je prijateljeval s Francetom Prešernom, so v prestolnici že postavili več spomenikov. Na ljubljanskem Navju ima spomenik s Prešernovim epigrafom: "Človek mora preminiti; človeštvo ostane; odslej bo z njim ostalo to, kar je zanj ustvaril." Po njem je poimenovana ljubljanska ulica - ob njej stojita Univerzitetni klinični center Ljubljana in medicinska fakulteta.

Lani je v organizaciji poljskega veleposlaništva in Univerze v Ljubljani potekalo praznovanje 200. obletnice njegovega rojstva. Na univerzi je potekal simpozij, veleposlaništvo pa je izdalo tudi spominsko poštno znamko.