Umetniki za ustvarjanje svojih del potrebujejo prostor, čas in seveda denar, ki jim bo omogočil izvedbo projektov ter preživetje v času procesa ustvarjanja. Slavnih umetnikov, ki zaslužijo veliko, je le peščica. A tudi ti so bili nekoč na začetku, še nepoznani umetniki, ki so morda komaj preživeli in zbrali sredstva za svoje umetniške projekte.
Spodbuda za delo ne glede na zunanje pritiske
Tega se dobro zaveda fundacija Paula Hamlyna, ki vsako leto podpre izbrane umetnike in jim s finančno nagrado 50 tisoč funtov omogoči nujno potrebno svobodo za razvoj idej in projektov. Založnik in filantropist Paul Hamlyn je fundacijo ustanovil leta 1987, danes pa je postala največja britanska neodvisna organizacija, ki podeljuje različne oblike finančnih podpor na področju umetnosti, izobraževanja, integracije marginaliziranih skupin mladih in zaščite ranljivih skupin v Indiji.
Nagrado za umetnike podeljujejo z namenom "spodbude umetnikom, da lahko nadaljujejo s svojim delom ne glede na zunanje, finančne ali druge pritiske". Hamlyn je leta 2001 umrl, fundacija pa nadaljuje njegovo delo in je pred sedmimi leti spodbudo še razširila. Sedaj za finančno podporo izmed uveljavljajočih se umetnikov izberejo tri skladatelje in pet vizualnih umetnikov, od katerih vsak v naslednjih treh letih prejme 50 tisoč britanskih funtov, ob tem pa ne postavlja nikakršnih pogojev, kako naj podarjeni denar porabijo. Nagrajence izbira strokovna žirija, ki najprej pregleda dokazila o delu predlaganih umetnikov, upoštevajo pa tudi izjavo umetnikov o tem, kako bi jim nagrada koristila pri razvoju lastnega dela. Fundacija je v zadnjih dvajsetih letih tako podprla okrog sto britanskih umetnikov.
Kako nagrajenci izkoristijo finančno nagrado?
Fundacija je v teh dneh razglasila imena nagrajencev. To so vizualni umetniki Bonnie Camplin, Michael Dean, Rosalind Nashashibi, Katrina Palmer in James Richards ter skladatelji Martin Green, Shabaka Hutchings in Pat Thomas. Ob tej priložnosti je Holly Williams za The Independent pri nekaterih nagrajencih preteklih let preverila, kako so izkoristili dobljeno finančno nagrado.
Kako uravnotežiti delo za denar in umetniško delo?
"Ustvarjanje umetniškega dela je drago; potrebuješ mentalni, fizični, psihološki in domišljijski prostor. Dobiš delo, ki ti omogoči prihodek, a hkrati prekinja umetniške namere. Gre za večen boj na vsaki stopnji umetniškega življenja: kako uravnotežiti delo za denar (v mojem primeru s poučevanjem), čas za družino (imam pet otrok) in umetniško delo?" je vprašanje strnjeno povzela 70-letna Phyllida Barlow, umetnica instalacij, ki ji je redne prihodke in s tem varnost omogočila akademska kariera.
Kljub temu pa ji je finančna nagrada leta 2007 omogočila pomemben premik v svojem delu. Da bi lahko še naprej ustvarjala dela večjih dimenzij, si je želela najeti asistente, saj sama zaradi težav s sklepi tega ni več zmogla. od dva do štirje pomočniki so ji tako pomagali, da so njene umetniške ideje dobile nov zagon. Denar je namenila tudi za nujno popravilo strehe svojega umetniškega ateljeja, ki je že močno zamakala.
Ustvarjanje kompleksnejših del in več časa za delo
53-letni Yinka Shonibare se je po prejemu nagrade odločil, da se posveti le umetnosti. Pred tem je za polovični delovni čas delal v dobrodelni organizaciji na področju večanja dostopnosti umetnosti. "Bil sem tik pred napredovanjem, a če bi prevzel več odgovornosti in večjo plačo, bi to pomenilo, da mi ne bi ostalo nič časa za umetniško delo. Tako sem se znašel na križišču in zame je bila odločitev zelo težka. Nagrada mi je omogočila jasno izbiro: pustil sem službo in se osredotočil na umetniško delo."
Finančna nagrada mu je omogočila nakup materialov za svoje delo in ustvarjanje kompleksnejših del. Ker je imel več časa, je lahko ustvaril več del. V nekaj letih je s prodajo svojih del tako zaslužil, da se je finančno osamosvojil in si privoščil celo nakup ateljeja v vzhodnem Londonu.
Premislek in razvoj lastnega umetniškega jezika
Konceptualni umetnik, 38-letni Ryan Gander, je pred nagrado leta 2007 pogosto živel "iz rok v usta". Vedno se je trudil, da je delal zelo hitro, časa za refleksijo lastnega dela ni imel. Zaradi stalnega pritiska plasirati novo delo je večkrat trpel tudi zaradi paničnih napadov. Nagrada mu je tako prinesla veliko prednost: kupila mu je čas. Za leto dni je opustil poučevanje, ki mu je prej jemalo pet dni tedensko, in se posvetil zbiranju idej, potovanju, premišljevanju in razvoju lastnega umetniškega jezika. "Vizualni jezik je jezik kot vsak drug, z različnimi niansami in izreki - potrebuje svoj čas. Sem, kar sem, prav zaradi tega leta."
Priznanje, čas za kompleksne projekte in klavir
"Ne gre le za denar. Nagrada je bila zame resnična čast: da je bilo moje delo opaženo in izbrano, je zame res lep kompliment. Ta potrditev mi je prinesla tudi več samozaupanja, da sem se lotil večjih skladateljskih projektov," je povedal 50-letni džezovski skladatelj in saksofonist Iain Ballamy, ki je nagrado prejel 2007. Med drugim mu je omogočila – ne le z zaupanjem vase, ampak tudi s časom za delo – da je med nove izzive vključil veliko naročilo priznanega londonskega komornega orkestra.
Težko je zavrniti delo, ki je plačano. Glasbeniki in skladatelji se preživljajo z igranjem, poučevanjem, izvajanjem delavnic, pisanjem glasbe po naročilu, in zato je včasih še težje najti čas za skladanje, pravi Ballamy. Nagrada mu je omogočila tudi predah za leto ali dve, ko si je vzel prosto od dela, potrebnega za preživetje, in se posvetil le igranju in skladanju.
Kupil si je tudi nov klavir, Yamaho S6. "Vsaka posamezna nota zveni čudovito – tudi povsem preproste stvari imajo veliko globine in lepote. Uporabljam ga za skladanje; ponoči sedim za njim in igram. Ne morem ga pustiti na miru – kar vabi k delu," je navdušen nad svojim klavirjem, ki si ga je lahko privoščil z nagrado.
Disko in zabave za otroke
44-letni skladatelj in zvočni umetnik Janek Schaefer je nagrado prejel 2008, v času, ko je bilo denarja za umetnost manj in so se tudi sredstva za poučevanje zmanjšala, zato je moral poprijeti za vsako delo. Nagrado je izkoristil z veliko poslovno žilico, ki mu zdaj omogoča tudi večjo finančno varnost. Kupil je sistem za zvok in uredil diskoklub, ki zdaj prinaša polovico njegovih prihodkov. Sam igra na robu plesišča in, kot pravi, ni klubski DJ, temveč DJ za zabave.
Od upokojenega klubskega DJ-a je kupil tudi kup plošč. Poleg tega pa je začel organizirati javne zabave za otroke do sedmega leta (tudi sam ima hčerko, ki je bila ob prejemu nagrade stara dve leti). Kot pravi, se je to nekaterim zdela nenavadna dejavnost za avantgardnega umetnika, a po šestih letih mu gre delo zelo dobro, prihodki so redni in še vedno ustvarja svoja umetniška dela. In tudi če mu je bilo sprva v krogu umetniške glasbene skupnosti o svojem delu DJ-a nerodno govoriti, je sedaj na to ponosen.