Cirio in Ludovico sta identitete s Facebooka nabirala kar dve leti. Poskušala sta zajeti ves svet, zato je povsem mogoče, da je v milijonu profilnih slik tudi vaša. Foto: EPA
Cirio in Ludovico sta identitete s Facebooka nabirala kar dve leti. Poskušala sta zajeti ves svet, zato je povsem mogoče, da je v milijonu profilnih slik tudi vaša. Foto: EPA
Bi vas algoritem razporedil med 'duhovite', 'prebrisane' ali med 'nadute' ženske? Foto: Lovely Faces

Kdorkoli lahko ukrade osebne podatke in jih na novo kontekstualizira na povsem nepričakovan način.

Paolo Cirio in Alessandro Ludovico
Potem, ko je prispevek o projektu objavil CNN, se je spletna stran Lovely Faces zaradi navala ljudi, ki so skušali ugotoviti, ali je na strani tudi njihova slika, sesula.
Amazon Noir
Projekt Amazon Noir iz leta 2006, v okviru katerega sta umetnika ukradla digitalne različice knjig in jih brezplačno razpečevala, sta dokumentirala z vrsto konceptualnih inštalacij (tudi v Novem Sadu).

Italijanska "hektivista", kot si pravita (torej hekerja in aktivista) Paolo Cirio in Alessandro Ludovico sta za svoj projekt Face to Facebook "ukradla" javno dostopne fotografije in podatke s Facebooka. Uporabila sta jih za lažno spletno strani za zmenkarije, Lovely Faces, ki "uporabnike" popredalčka gleda na obrazne poteze. Vse skupaj je nekakšen komentar komercializacije medčloveških odnosov, ki jo spodbuja "oče" vseh družabnih omrežij, in iz tega izhajajočega pomanjkanja zasebnosti.

Spletna stran "ženitne posredovalnice" Lovely Faces uporabnike pozdravlja s sliko srečnega para in s šaljivim opisom: "Dobrodošli na edini strani za zmenke, ki objavlja resnične ljudi, z njihovimi pravimi slikami in podatki. Zanimivo jih je gledati - tako kot na Facebooku."

"Osvobajata" podatke, ki si jih lasti Facebook
V svojem sporočilu za javnost Cirio in Ludovico svoj credo satirično povzemata kot "poskus osvoboditve osebnih podatkov kot Facebookove ekskluzivne lastnine", kar podkrepita z zelo strokovno izgledajočim diagramom, ki pojasnjuje proces njune kraje slik in njihove klasifikacije v drugačnem kontekstu. Trdita, da sta profilne fotografije sortirala s pomočjo algoritma za razpoznavanje obraznih potez. Ljudi sta tako popredalčkala na kategorije 'Sproščenih', 'Duhovitih', 'Blagih', 'Povzpetnikov', 'Prebrisanih' in 'Nadutih'.

Če v tem trenutku zaskrbljeno sprašujete, ali nista italijanska hektivista nemara v miljon svojih poskusnih zajčkov vključila tudi vaše slike, je namen projekta Face to Facebook dosežen. Cirio in Ludovico se dotikata tako vsesplošno znanih resnic o naravi "druženja" prek Facebooka ("Jasno je, da se velika večina uporabnikov skuša predstaviti v karseda lepi luči") kot ugotovitev psihologov, po kakšnih kriterijih ocenjujemo slike nasprotnega spola, povzema spletni portal ArtInfo.

Ko se plaz enkrat sproži, se ga ne da več ustaviti ...
Njun glavni cilj pa ostaja, nakrhati verodostojnost Facebooka v očeh vsaj katerega od njegovih 500 milijonov uporabnikov. "Najin projekt pokaže posledice tega, da občutljive osebne informacije objavljamo na socialnih omrežjih - še posebej posledice v resničnem življenju. Ne gre le za sofisticirano kritiko proti gigantski spletni korporaciji, ampak skušava tudi formulirati preprost hekerski prijem, ki ga lahko potencialno uporabi vsak. Kdorkoli lahko ukrade osebne podatke in jih na novo kontekstualizira na povsem nepričakovan način."

Face to Facebook nadaljuje tradicijo sodobnih umetnikov, ki se ukvarjajo z obliko aktivizma, t.i. "taktičnimi mediji". Sem bi lahko uvrstili denimo intervencije umetniškega dua Yes Men, ki sta nekoč 'klonirala' spletno stran organizacije World Trade Organization, ki je ogromno ljudi ni ločilo od prave, ter podvig Italijanov Eve in Franca Mattesa, ki sta klonirala uradno spletno stran Vatikana in jo nato postopoma spreminjala z dodajanjem subverzivnega gradiva.

Davida v spopadu s spletnimi Goljati: Google, Amazon in Facebook
Pričujoči projekt je obenem zadnji del Trilogije hekerskega monopola (The Hacking Monopolism Trilogy), ki poskuša z različnimi potegavščinami spodkopavati različne spletne gigante. Prvi je bil leta 2005 na udaru Google: umetnika sta dohodek od klikov na Googlove oglase uporabila za kupovanje Googlovih delnic - v upanju, da bosta razvila metodo, po kateri bi se podjetje teoretično lahko samouničilo. (Cirio pravi, da mu je Google zaradi projekta Google Will Eat Itself zagrozil s tožbo). Drugi del trilogije je bil projekt Amazon Noir (2006): na Amazon sta se spravila tako, da sta ustvarjala in v .pdf obliki distribuirala 'shekane' kopije e-knjig.

Z Zuckerbergom ni šale
Facebook ima seveda že pregovorno nizek tolerančni prag do kakršne koli uporabe ali zlorabe svojega imena. "Nabiranje informacij o ljudeh je navzkriž z našimi pravili," je za revijo Wired povedal predstavnik podjetja Barry Schnitt. "Tudi v prihodnosti bomo, kot smo to počeli do sedaj, agresivno pravno nastopili proti vsakomur, ki ta pravila krši. To stran še raziskujemo in nameravamo ustrezno ukrepati." Wired izpostavi še, da obstajajo določene vzporednice med projektom face to Facebook in stranjo FaceMash, protorazličico Facebooka, katerega genezo je lani lepo prikazal film Socialno omrežje. (FaceMash je namreč nastal tako, da je Zuckerberg brez dovoljenja univerze iz Harvardovega arhiva nabral slike študentk in jih objavil na spletu, kjer so jih ljudje lahko rangirali po stopnji privlačnosti.)

Kdorkoli lahko ukrade osebne podatke in jih na novo kontekstualizira na povsem nepričakovan način.

Paolo Cirio in Alessandro Ludovico