Ko sem pred leti za knjižno zbirko Litterae Slovenicae, ki jo izdaja Društvo slovenskih pisateljev, predlagal in uredil Antologijo žanrske literature in ko sem k sodelovanju povabil nekaj kolegov, me je nemalo njih zavrnilo z besedami, da oni se pa s tovrstnim pisanjem ne ukvarjajo. Prav. No, nekaj med njimi je na hitro spremenilo mnenje, ko sem povedal, da bo antologija izšla v angleškem jeziku. Tudi prav. Slovenija je pač mala dežela in da bi težko pridobljen sloves priznanega domačega avtorja zdaj padel zaradi ene antologije žanrske literature, si pač ne gre privoščiti. Seveda je drugače, če se s svojim delom predstaviš v tujini, pa kakršno koli je že to delo.

Jasno, med kolegi še vedno prevladuje mnenje, da se od pisanja da živeti, ampak ne pri nas. No, strinjam se. Kajti, recimo da prodaš petsto izvodov knjige, celo naklado, in si zato počaščen s ponatisom ter da si s tem prislužiš oznako bestsellerja, je to še vedno premalo, da bi lahko vsak dan na mizo vrgel eno skromno večerjo. Pa ne bi zdaj govoril o bralni kulturi našega malega naroda (za katero se mi zdi, je še vedno nekje pri vrhu evropskega povprečja), o kvaliteti napisanega (o tej, iskreno povedano, ne dvomim), pa o davkih, ki jih avtorji plačujemo za svoje delo … Rekel bi takole: jaz imam rad šund, rad imam žanrsko literaturo, če je ta dobra, jasno. S šundom je tako kot z ostalimi stvarmi. Lahko je dober ali pa slab (zgled: Tarantino).

Predvsem se rad prestrašim. To sem odkril že kot mladenič, ko sem videl Omen Richarda Donnerja in komaj preživel vsaj dve ali tri scene. Ko sem pozneje prebiral Stephena Kinga, njegov Sijaj, Mačje pokopališče, Hujšaj itn., bi lahko rekel, da je nedolžna ljubezen prerasla v obsedenost. V obeh primerih, tako pri filmu kot pri knjigi, se je uživanje mešalo z velikim nelagodjem. Učeni ljudje so mnenja, da se v takšnih primerih zabavamo mi, katerih okus se nagiba k morbidnemu, in ostali, "normalni", ki vemo/vedo, da se nam/njim to ne more zgoditi. Mi kontroliramo strah in smo pripravljeni na vse. O tem, česa se bojimo, ni veliko govora, prav tako kot ni veliko govora o okusih. Kar prestraši mene, ni nujno, da prestraši tudi vas.

Uspešna literatura groze ima navadno širok zamah. Zajema arhetipske strahove vseh nas, neomejene s kulturo, spolom in afinitetami. Stephen King nas uspešno straši že nekaj let, ker se zasebno boji vsega, še najbolj pa sedanjosti. Kaj se dogaja, ko je pisatelj porinjen v kot, sam s svojimi mislimi, v temi? Ne vem, nisem Stephen King, ampak sedanjega stanja pri nas me je pa vseeno strah.

Dušan Čater