Na začetku tega leta je knjižnico kolidža St. John's v Cambridgeu obiskal strokovnjak dr. Džjan Jang. In ko so mu pokazali "majhno čudno kitajsko knjigo", naslovljeno Šjan Di Pipa Pu, je skoraj nemudoma razpoznal, da gre najbrž za zelo redek primerek tradicionalne partiture gongče, kakršno so uporabljali v starodavni Kitajski. Presodili so, da naj bi bila knjiga natisnjena okoli leta 1770. Po posvetovanju z več drugimi strokovnjaki, je dr. Jang ugotovil, da nihče od njih ni nikoli videl oziroma vedel za še kakšen njen izvod, zato obstaja velika verjetnost, da gre za edini primerek.

Popotovanje Kitajske v Anglijo
Knjiga se je znašla v knjižnici kolidža St. John's na začetku 19. stoletja, potem ko jo je tja prinesel njihov diplomant - častiti James Inman. Ta je februarja 1804 plul iz Kitajske proti Angliji s trgovskim konvojem, ko je ob malezijski obali prišlo do bitke z Napoleonovo floto. Trgovski konvoj – s tem pa tudi to knjigo – je rešil le premeten kapitanov manever. Naslednje leto je Inman kolidžu St. John's podaril svojo zbirko kitajskih knjig, med katerimi je bila tudi Šjan Di Pipa Pu. Ta nenavadna in tvegana pot pa še dodatno prispeva k njeni vrednosti.

Predmoderna kitajska metoda zapisovanja glasbe
Knjiga vsebuje partituro za kitajsko flavto in pipo oziroma kitajsko lutnjo. Spremlja jo tudi zgoščen uvod v tri instrumente – šjao (vrsta blokflavte), di (kitajska flavta) in sanšjan (kitajska lutnja s tremi strunami). Nadalje pa vsebuje še trinajst skladb v prej omenjenem tradicionalnem zapisu gongče.

S kolidža St. John's pa sporočajo, da bodo dali "nanovo" odkrito dragocenost na voljo za raziskovalne namene in da bo v prihodnosti vključena v njihovo razstavno zbirko.