Portret 20-letnega Ludvika II. Bavarskega, ki je oboževal Richarda Wagnerja in njegovo glasbo ter na splošno bil znan po svojem posluhu za estetiko. Foto: Wikipedia
Portret 20-letnega Ludvika II. Bavarskega, ki je oboževal Richarda Wagnerja in njegovo glasbo ter na splošno bil znan po svojem posluhu za estetiko. Foto: Wikipedia
Ludvik II. Bavarski
Ludvik ni bil nikoli poročen in ni imel otrok, krožile so tudi govorice o njegovi istospolni usmerjenosti. Ta portret je nastal v letu njegove smrti 1886. Foto: Wikipedia

Pismo pravljičnega kralja, kakor se je Ludvik II. zapisal v zgodovino, je za zdaj v lasti bavarskega osrednjega arhiva, je za nemško tiskovno agencijo DPA povedal Gerhard Immler, vodja arhiva nekdanje nemške plemiške družine Wittelsbach, ki je med letoma 1180 in 1918 vladala na Bavarskem.

Predstavitev pisma ob 171. obletnici rojstva
Po mnenju strokovnjaka za Ludvika II. (in člana stranke CSU) Petra Gauweilerja to plemičevo najverjetneje zadnje pismo zbuja dvome o njegovi nikoli zares dokazani duševni zamegljenosti, zaradi katere so mu odvzeli pravico do vladanja. Gauweiler je pismo predstavil ob 171. obletnici rojstva tega legendarnega bavarskega kralja 25. avgusta na gradu Hohenschwangau.

"Velika drama bavarske zgodovine se vse bolj razjasnjuje," je povedal na predstavitvi. Gauweiler namreč meni, da je iz besed nekdanjega kralja mogoče razbrati, da je pri odvzemu pravice do vladanja šlo za zaroto: "To je bil očiten državni udar."

Nejasne okoliščine smrti
Pismo naj bi dokazovalo, da je bil kralj dovolj jasnega uma, da mu je uspelo prepoznati spletkarsko nevarnost, ki mu je pretila. Bavarski kralj je postal 10. marca 1864, nato mu je bila 9. junija 1886 - dan zatem je napisal to pismo - odvzeta pravica do vladanja, 13. junija 1886 pa se je utopil v Starnberškem jezeru. O okoliščinah njegove smrti še vedno kroži veliko govoric.

V jezeru so ga našli mrtvega skupaj z njegovim zdravnikom in tedanja uradna razlaga je bila samomor. Zdravnik naj bi ga poskušal rešiti in pri tem tudi sam utonil. Vendar je bila ta uradna različica deležna dvomov že kmalu po smrti in tako so nekateri predvidevali, da je bil 40-letni Ludvik II. umorjen.

"Sramotna zarota!"
V dotičnem pismu bratrancu je med drugim napisal, da vidi "sramotno zaroto - kdo bi le lahko stal za takšnim hudodelstvom, najbrž princ regent Luitpold". Luitpold je Ludvika tudi kot princ regent nadomestil za tri dni, nato je na prestol sedel Otto I., ki ga je pozneje znova kot princ regent nadomestil Luitpold. Nato v pismu beremo še: "Le kako je mogoča takšna nečastnost!!" Ob tem v pismu omenja tudi govorice glede njegovega zdravstvenega stanja - z besedami "domnevna bolezen" -, v katerih "ni niti trohice resnice".