Vse to so mehanizmi vzdrževanja totalitarnih režimov. Med sredstvi ohranjanja totalitarnega režima pa smo 'pozabili' omeniti enega, ki bi ga vsi, neposvečeni v skrivnosti psihološke in politične znanosti, kaj hitro odpravili kot zapravljanje denarja. To je prirejanje velikih državnih proslav, s katerimi država zaznamuje to ali ono obletnico, konstitutivno za njen obstoj.

Propaganda ne sme biti razumna
Ključna beseda pojasnjevanja oblike in cilja megalomanskih slovesnosti je iracionalnost. Namen slovesnosti kot elementa centralizirane državne propagande je zatiranje želje državljanov po uporu, po spodkopavanju režima, ki jim ne zagotavlja svobode in človeka dostojnega življenja. Naj se sliši še tako neverjetno, zbor tisoč državljanov na vojaških paradah, prizoriščih telovadnih koreografij, v katerih sodeluje več tisoč mladih športnikov in športnic, ter na govorih najvišjih državnih predstavnikov lahko potencialnega "prekucnika" spremeni v pokornega državljana. Ker nemo pristajanje državljana na avtoritarno oblast ni racionalno, tudi propaganda ne more koreniniti v racionalnosti. Kot je pojasnil nemški filozof ter pripadnik frankfurtske družboslovne šole, ki je razvila kritično teorijo družbe, Theodor Adorno je "ravno ogibanje racionalni argumentaciji in mobilizacija nezavednih iracionalnih in regresivnih procesov dajala fašistični propagandi tisto prepričljivost, da je lahko individue standardizirane množične kulture ujela v zanko aktivne podpore statusu quo družbenega".

Vzor postavijo nacisti
Adorno je to spoznal ob preučevanju mobilizacijskih mehanizmov nacistične Nemčije, ki si skupaj s Sovjetsko zvezo deli naziv države, ki ji je uspelo državno propagando najbolj razviti. Propagandni strategiji teh držav sta se uveljavili tudi kot vzora za propagandno strategijo sedanjih avtoritarnih režimov. Eden izmed mehanizmov totalitarne propagande je potrjevanje režima pred državljanskim telesom z večnim generiranjem občutja ogroženosti od zunaj. Odgovor na to grožnjo je le eden – mogočna državna vojska. Zato je ena od ključnih prvin državnih praznovanj vojaška parada, na kateri oblast na ogled postavi celoten arzenal.

V spomin na razglasitev Ljudske republike Kitajske 1. oktobra 1949 se po ulicah Pekinga prvi oktobrski dan valijo tanki, oklepna vozila in tovornjaki, ki prevažajo orjaške medcelinske raketne izstrelke. 'Železju' se pridružijo tudi možje in žene, ki sestavljajo pehoto, mornarico in zračne sile kitajske vojske. Njihovo enotno gibanje teles – pri vsakem koraku morajo vojaki nogo dvigniti natančno do višine 20 centimetrov in iztegniti stopalo oziroma 'narediti špičko' – ima po spoznanjih psihologije množic hipnotično moč, ki prisotne na paradi interpelira v pokorne državljane. Shod ljudstva tako pridobi vlogo javnega plebiscita oziroma javne razstave državne moči, katero simbolno podpre vsak državljan, ki se udeleži parade.

Presneti posnetki iz Združenih držav!
Prirejanje vojaških parad je posebej v zadnjem desetletju postalo 'tvegan posel'. Tudi najstrožji režimi – najboljši primer sta Severna Koreja in Iran – ne morejo preprečiti vdora sporočil tujih medijev med svoje ljudstvo. Če se država ne more pohvaliti z najsodobnejšim orožjem, ki se lahko primerja z opremljenostjo Združenih držav Amerike ali vsaj sil zveze Nato, je bolje, da se oblastna garnitura odreče razkazovanju svoje vojaške opremljenosti. Ljudje namreč ne bodo več nasedli lažnemu sporočilu o obrambni in napadalni sposobnosti svoje domovine. Zato in tudi zaradi izpostavljenosti naroda sporočilom o 'prijaznosti' zahodnih režimov so kitajske državne parade dobile nove poudarke. Vojaški predstavi sledijo plesalci, v zmaje preoblečeni igralci, akrobati, rolkarji in celo skupine, ki predstavljajo posamezne etnične manjšine na Kitajskem. Nad vsem cirkusom pa vendar še vedno bedi orjaški portret kitajskega voditelja Džang Zemina.

Veliki Vodja v vsakem kotu
Prisotnost voditelja – čeprav le simbolna – ne sme umanjkati. Theodor Adorno fantazmatski učinek prisotnosti Vodje razlaga z njegovim ambivalentnim značajem. Veliki Vodja obenem predstavlja vsemogočnost in svojo izenačenost z množico. Takšna podoba Vodje obenem zadovoljuje željo vodenih po podreditvi avtoriteti (ta podreditev namreč posamezniku zagotavlja notranji mir, saj njegova usoda ni odvisna od njegovih odločitev in se mu zato ni treba obremenjevati z načrtovanjem svojih potez) in željo po tem, da bi bili sami avtoriteta. Izpolnitev zadnje želje omogoča simbolna izenačenost Vodje z udeleženci javnega prazničnega shoda.

S športom do enotnosti
Če je na Kitajskem voditelj prisoten z vključitvijo njegovega portreta v program slovesnosti, so v Severni Koreji voditelju posvetili kar cel praznik. 14. in 15. aprila Severna Koreja praznuje rojstni dan že pokojnega voditelja Kim Il Sunga. Rojstnodnevna slovesnost v Severni Koreji izpostavlja še nekaj močnih propagandnih elementov. Država, ki se znajde sama sredi sovražnega okolja, si skuša lojalnost prebivalcev pridobiti s poudarjanjem potrebe po enotnosti državljanskega telesa: "Skupaj bomo zmagali!'' Vzorčna prezentacija tega vodila je prireditev na stadionu Praznika delavcev v Pjongjangu. Več kot 100.000 ljudi si pride vsako leto ogledat nastop več 10.000 učencev, plesalcev, pevcev in vojakov, katerih usklajeni gibi spremenijo nastopajoče v eno samo gibajoče se telo. Povzdigovanju enotnosti se tu pridruži še slavospev športu kot dejavnosti, ki krepi narod.

Slavospevi Leni Riefenstahl
Popolnost teles smo zasledili tudi v nacistični propagandi. Za večno je to odlično ovekovečila režiserka Leni Riefenstahl s svojima filmoma Triumf volje in Olimpiada. Učinkovitost množičnih športnih prireditev kot vzgojnega mehanizma potrjuje prava histerija med severnokorejskimi šolarji, ki so pripravljeni kljub življenju v slabo ogrevanih stanovanjih in kljub pičli prehrani vsak dan preživeti več ur v telovadnici, samo da bi si priborili mesto med nastopajočimi. Tudi če morda v zasebnosti zaničujejo režim v svoji domovini, jih že to prizadevanje za nastop vzpostavi kot dejavne privržence režima. Kot je v delu Gospostvo zapisal Milan Balažic, tudi če posameznik v sebi ne pristaja na predpostavljeni ideološki sklop, če ima do njega 'notranjo distanco', je udeležba v ritualu njegovo "mesto izjavljanja, s katerim potrjuje performativno moč ideologije". Množično udeležbo na paradah ter na drugačnih shodih pod pokroviteljstvom nosilcev oblasti lahko tako vladajoča elita izrabi kot utemeljitev, da ljudje njenemu načinu vodenja države ne nasprotujejo.

Bister Hitlerjev osebni arhitekt
Severnokorejski zbori na stadionu Praznika delavcev še na en način potrjujejo kontinuiteto načina organiziranja državnih slovesnosti od obdobja nacizma pa do današnjih dni. Največji vsakoletni političnomobilizacijski dogodek v Hitlerjevi Nemčiji je bil shod nacionalnosocialistične delavske stranke v Nürnbergu. Za popolno izvedbo je skrbel Hitlerjev osebni arhitekt Albert Speer, ki je zasnoval tudi celotno koreografijo osemdnevnega političnega shoda.

Speer je vzpostavil pravi spektakel, katerega prvine so bile uporaba dramatičnih svetlobnih učinkov, mogočnih zvokov in glasbe, primerne za marš. Vse skupaj pa se je odvijalo na planjavi, ob kateri je stala svetišču podobna zgradba. Mogočno državno arhitekturno megalomanijo je že Adolf Hitler – pred njim pa seveda tudi očetje krščanske vere – pripoznal za enega odličnih indoktrinacijskih sredstev. In čeprav arhitekturo držav s totalitarno ureditvijo pogosto odpravimo kot nekakovostno programsko usmerjeno arhitekturo, je treba priznati, da se severnokorejski shodi odvijajo na stadionu, ki od daleč spominja na orjaško školjčno lupino in ki bi tudi v kateri koli demokratični državi veljal za primerek odlične in veličastne arhitekture.

Razkošja ni nikoli preveč
Država se mora namreč pred ljudstvom potrjevati tudi s svojo mogočnostjo. Trditev, da bodo revni prebivalci skoraj obubožane države ogorčeni nad 'razmetavanjem' državnega denarja za vizionarsko arhitekturo in množične prireditve, ne zdrži. Množice si želijo doživeti občutje kolektivnega ponosa, četudi je to občutje še tako nerazumno. To željo jim vcepi propaganda. Adorno je tako zapisal: "Tisto, kar velja za 'naravno' iracionalnost množice, je sproducirano z racionalno preračunanimi tehnikami." Tako se ne gre čuditi, da na prvi pogled nesmiselno razkazovanje imaginarne moči države ob državnih praznikih ne izzove velikega upora državljanov. To je ravno sredstvo zoper upor. Sicer je drago, a verjetno še vedno manj drago, kot bi bilo zatiranje upornikov, ki bi se k uporu vzdignili ob pomanjkanju momenta iracionalne vznesenosti nad veličastjem svoje države, ki ga ljudem vcepljajo državne slovesnosti. Ali kot so vedeli že zdavnaj − boje preventiva kot kurativa.

P. B.